UPRS sodba III U 452/2009

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica, je z odločbo št. 06122-1696/2009-7207 z dne 6.8.2009 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožniku kot investitorju naložila, da mora takoj ustaviti gradnjo pritličnih lesenih objektov na zemljišču parc. št. 633 k.o. ... (1. točka izreka odločbe). Do dne 25.10.2009 mora tožnik tudi odstraniti lesene objekte tako, da odstrani lesen pritličen objekt, ki služi za rejo koz, tlorisnih dimenzij približno 8,0 m x 4,0 m, z višino v kapni legi približno 2,25 m, lesen pritličen objekt, ki je v uporabi kot hlev za prašiče, tlorisnih dimenzij približno 8,0 m x 4,0 m, z višino v kapni legi približno 2,25 m in leseno lopo, namenjeno shranjevanju kmetijske mehanizacije, tlorisnih dimenzij približno 8,0 m x 4,0 m, z višino v kapni legi približno 2,50 m, ter na zemljišču vzpostavi prejšnje stanje (2. točka izreka). Inšpektorica je tožnika opozorila, da če ne bo izpolnil naloženih obveznosti, se bo zoper njega začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti (3. točka izreka) in mu glede objektov izrekla prepovedi iz 1. odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami, v nadaljevanju ZGO-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe inšpektorica navaja, da je pri ogledu dne 14.07.2009 ugotovila, da na parc. št. 633 k.o. ... stojijo zgoraj navedeni objekti. Dne 21.07.2009 je zaslišala tožnika in na podlagi njegove izjave ugotovila, da je on investitor spornih objektov, ki so bili zgrajeni v januarju leta 2009, ko so bile živali vanje tudi preseljene iz obstoječega betonskega objekta. Glede na določbo 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, v nadaljevanju Uredba) se kmečka lopa, ki je enoetažen, pritličen objekt, namenjen shranjevanju kmetijske mehanizacije, uvršča med nezahtevne objekte, za gradnjo katerega je, na podlagi določbe 74.a člena ZGO-1, potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja. Tožnik bi moral gradbeno dovoljenje pridobiti tudi za gradnjo obeh objektov, ki jih uporablja za rejo živali, saj jih glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna. Pri obeh objektih za rejo živali namreč niso izpolnjeni pogoji iz 12. člena Uredbe. Ker je prvostopni organ s poizvedbo pri Upravni enoti Nova Gorica, Oddelku za okolje in prostor, ugotovil, da tožnik za gradnjo predmetnih lesenih objektov ni pridobil gradbenega dovoljenja in zanj niti ni zaprosil, je zaključil, da predstavljajo ti objekti nelegalno gradnjo po 12.1. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 in zato tožniku izrekel inšpekcijski ukrep na podlagi določb 152. člena ZGO-1.

Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo, št. 0612-313/2009-3 z dne 26.10.2009, njegovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi odločbe, s citiranjem določb Uredbe, utemelji, da nobeden izmed predmetnih objektov ni enostavni objekt, za gradnjo katerega ne bi bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Glede ugovora napačne izmere tlorisnih dimenzij objektov odgovarja, da je po določbi 144. člena ZGO-1 gradbeni inšpektor lahko samo tisti, ki ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture, z najmanj tremi oziroma petimi leti delovnih izkušenj s področja graditve objektov, zato je usposobljen, da opravi pravilno izmero objektov. Pa tudi sicer je bil tožnik, kot izhaja iz zapisnika z dne 21.07.2009, seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda z dne 14.07.2009, vendar jim ni ugovarjal. Zaradi navedenega je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da mu ni bila dana možnost izjave v postopku, pa tudi sicer se, po določbi 1. odstavka 146. člena ZGO-1, vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V njej navaja, da je prvostopni organ bistveno kršil pravila postopka, ker mu pred zaslišanjem dne 21.07.2009 ni vročil zapisnika in skice o ogledu, ki ga je inšpektorica opravila dne 14.07.2009. Pravici do izjave v postopku, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS, bi bilo v konkretnem primeru zadoščeno le, če bi mu bila zapisnik in skica z dne 14.07.2009 vročena tako, da bi ju lahko pregledal, se natančno seznanil z njuno vsebino in šele nato podal izjavo v postopku, pri čemer poudarja, da je prava neuka stranka. Inšpektorica pa mu je pred zaslišanjem le na kratko povzela vsebino zapisnika z dne 14.07.2009, s skico pa niti ni bil seznanjen. Ker ni imel učinkovite možnosti, da se seznani s procesnim gradivom in z ugotovitvami prvostopnega organa, ni mogel podati dodatnih pripomb glede izmer in namena uporabe spornih objektov. Upravni organ je tako napačno ugotovil dejansko stanje in posledično nepravilno uporabil materialno pravo. Glede namembnosti objektov se tožnik sklicuje na pritožbo, v kateri je navedel, da se objekt, za katerega prvostopni organ ugotavlja, da se uporablja za rejo koz, dejansko uporablja kot molzišče. Objekt, ki naj bi bil v uporabi kot hlev za prašiče je dejansko senik, objekt, ki naj bi služil shranjevanju kmetijske mehanizacije, pa je v uporabi kot krmišče. Vsi objekti tako izpolnjujejo kriterije po Uredbi za uvrstitev med enostavne objekte, za gradnjo katerih ni potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja. Objekti izpolnjujejo tudi kriterije o maksimalni površini, kot jih za enostavne objekte določa Uredba, inšpektorica pa je njihovo površino izmerila zgolj približno, čeprav je površina objekta bistven element, od katerega je odvisna uvrstitev med enostavne objekte. Zaradi navedenega so bili sporni objekti zgrajeni zakonito, saj pridobitev gradbenega dovoljenja za njihovo gradnjo ni potrebna, zato mu je bil inšpekcijski ukrep izrečen neutemeljeno. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita, saj ima oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz upravnega spisa, in v citiranih materialnih predpisih. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in se, ne da bi ponavljalo njene razloge, nanje sklicuje na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Po presoji sodišča je neutemeljena tožbena navedba, da je prvostopni organ tožniku kršil pravico do izjave v postopku s tem, ko mu zapisnika o ogledu z dne 14.07.2009 in skice, ki je njegov sestavni del, ni vročil tako, da bi ju lahko pregledal, se natančno seznanil z njuno vsebino in šele nato podal izjavo v postopku. Drži, da zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 14.07.2009 tožniku ni bil vročen, vendar pa je v zapisniku o zaslišanju tožnika z dne 21.07.2009 navedeno, da je gradbena inšpektorica, še pred zaslišanjem, tožniku predočila dejstva, ugotovljena dne 14.07.2009 na inšpekcijskem pregledu glede gradnje objektov na zemljišču parc. št. 633 k.o. A. Bistveno je, da je bil tožnik v obravnavanem primeru seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda in da je imel možnost, da se o njih na zaslišanju izjavi. Iz zapisnika, št. 06122-1559/2009-7207 z dne 21.07.2009, ki je v upravnem spisu, izhaja, da tožnik ugotovitvam inšpektorice, na podlagi ogleda z dne 14.07.2009, ni ugovarjal, pač pa sta z očetom, ki je bil zaslišan kot investitor drugih objektov, ki niso predmet tega postopka, glede namembnosti spornih objektov in glede površine objekta, ki služi za shranjevanje kmetijske mehanizacije, smiselno potrdil dejstva, ki jih je inšpektorica ugotovila pri ogledu, in zapisnik brez ugovorov tudi podpisal. Glede na navedeno, po presoji sodišča, prvostopni organ ni bistveno kršil pravil postopka (1. odstavek 9. člena ZUP) s tem, ko tožniku ni vročil zapisnika o ogledu z dne 14.07.2009, saj opustitev vročitve v konkretnem primeru ni kršitev, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve (primerjaj npr. sodbo in sklep Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2548/2008 z dne 11.06.2009).

Glede na ugotovitve ogleda, ki je kot dokazno sredstvo namenjen neposrednemu zaznavanju dejstev in glede na izjavi tožnika in njegovega očeta z dne 21.07.2009, je po presoji sodišča inšpektorica tudi pravilno ugotovila dejansko stanje. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, da je inšpektorica napačno ugotovila površino in namembnost vseh treh objektov ter posledično napačno zaključila, da objekti, skladno z določbami Uredbe, ne spadajo med enostavne objekte. Objekt, za katerega je inšpektorica ugotovila, da služi za rejo koz, naj bi bil po navedbah tožnika molzišče, ki predstavlja enostavni objekt po h. točki 16. člena Uredbe. Navedena določba Uredbe določa, da je molzišče prekrit in najmanj na eno stran odprt prostor, namenjen molži na planinskih pašnikih. Ne da bi se spuščalo v presojo izpolnjenosti pogojev po 12. členu Uredbe, sodišče ugotavlja, da ta objekt ne more biti opredeljen kot molzišče v smislu določbe h. točke 16. člena Uredbe, saj se nesporno ne nahaja na planinskih pašnikih, kar je bistven element navedene določbe. Nadalje so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da naj bi bil objekt, za katerega je inšpektorica ugotovila, da je v uporabi kot hlev za prašiče, enostavni objekt po o. točki 16. člena Uredbe, to je senik, ki je enoetažen, lesen, pritličen objekt za shranjevanje sena. Iz fotografij, ki jih je inšpektorica posnela na ogledu dne 14.07.2009 in ki so v upravnem spisu, nedvoumno izhaja, da je sporni objekt v uporabi kot hlev za prašiče, pa tudi tožnik sam je dne 21.07.2009 izpovedal, da je bil samostojen leseni objekt zgrajen za rejo prašičev, v katerega so bile živali tudi preseljene. Brez podlage je tudi tožbeni ugovor, da naj bi bil objekt, za katerega je bilo v postopku ugotovljeno, da služi za shranjevanje kmetijske mehanizacije, krmišče, to je na vse strani odprt prostor brez posebej utrjenih tal in z lahko montažno streho na opornikih, ki je namenjen krmljenju živine v času, ko primanjkuje paše, in med prezimovanjem živali na pašnikih (g. točka 16. člena Uredbe). Iz fotografij, ki jih je posnela inšpektorica na ogledu, ne izhaja, da bi bil ta objekt namenjen krmljenju živali, predvsem pa je iz njih razvidno, da objekt ni na vse strani odprt. Glede na navedeno je po presoji sodišča inšpektorica pravilno ugotovila namembnost spornih objektov, njene ugotovitve pa imajo podlago v dejstvih, ki izhajajo iz podatkov v upravnih spisih. Tožnik ima sicer prav, ko navaja, da je inšpektorica ugotovila zgolj približno površino objektov, vendar to ni moglo vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, saj mora objekt, da predstavlja enostavni objekt v smislu določb 16. člena Uredbe, poleg ustrezne površine (če je v definiciji tako določeno), kumulativno izpolnjevati tudi pogoj ustrezne namembnosti. Za sporne objekte pa je bilo ugotovljeno, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, da se ne uporabljajo za nobenega izmed taksativno naštetih namenov, kot so opredeljeni v 16. členu Uredbe.

Ker je inšpektorica pravilno zaključila, da nobeden izmed spornih objektov ne spada med enostavne objekte v smislu določb Uredbe, za gradnjo katerih ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, je ob nespornem dejstvu, da tožnik z gradbenim dovoljenjem za njihovo gradnjo ne razpolaga, tožniku kot investitorju utemeljeno izrekla ukrep, skladno z določbami 152. člena ZGO-1.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločb obeh stopenj pravilen, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, da je pravilno uporabila materialno pravo in je zato izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, pri čemer sodišče tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi izpodbijano odločbo izreklo za nično, kar pavšalno tožnik ugovarja v tožbi.

Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede predlagane dokaze. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj je dejansko stanje, ki ga je tožena stranka pravilno ugotovila v upravnem postopku, razvidno iz upravnih spisov in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, zato predlagani dokazi niso pomembni za odločitev v tej zadevi. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na seji.

K točki 2 izreka:

Tožnik je s tožbo zahteval tudi, da sodišče toženi stranki naloži plačilo njegovih stroškov upravnega spora. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.