VSL Sodba II Cpg 1/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 1.767,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2017 do plačila“;

- v 3. točki izreka tako, da se razveljavi ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v višini 16.674,00 EUR;

- v 4. točki izreka pa tako, da tožnica sama nosi svoje pravdne stroške.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Predmet tožbenega zahtevka in dosedanji postopek

1Spor izvira iz koncesijske pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 27. 6. 2012 (v prilogi A5). S to pogodbo se je tožnica zavezala, da bo na območju Občine ... deset let izvajala dejavnost pomoči na domu, toženka pa, da ji bo to delo plačevala. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo dogovorjenih storitev za september 2017 v višini 1.767,13 EUR s pripadki.

2Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka svoje sodbe tožbenemu zahtevku ugodilo. Na pritožbo toženke je pritožbeno sodišče s sodbo II Cpg 593/2018 z dne 25. 9. 2018 prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (poleg ostalega) zavrnilo. Tožnica je nato z vlogo z dne 19. 10. 2018 predlagala obnovo postopka. Pritožbeno sodišče pa je temu predlogu ugodilo in s sklepom z dne 10. 7.2020 svojo sodbo II Cpg 593/2018 z dne 25. 9. 2018 razveljavilo (v nadaljevanju: razveljavljena sodba). Presodilo je, da obstoji obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP. Pritožbo toženke proti temu sklepu je Vrhovno sodišče RS s sklepom Cpg 14/2020 z dne 17. 11. 2020 zavrnilo in sklep pritožbenega sodišča potrdilo. Hkrati je toženki naložilo, da povrne tožnici njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 223,99 EUR s pripadki.

3Po pravnomočnosti sklepa o obnovi je toženka v vlogi z dne 18. 12. 2021 navedla, da soglaša s stališčem, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v razveljavljeni sodbi ter v odločbi II Cpg 306/2020 z dne 3. 11. 2020, ta stališča pa je povzela tudi v svoji vlogi.

4Tožnica pa je v obširni vlogi z dne 4. 1. 2021, ki jo je s številnimi listinami večkrat vložila v spis, v odgovoru na omenjeno vlogo toženke pojasnjevala, da je žrtev nepoštene in spretno zrežirane bitke ter vztrajala pri svojem stališču, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen.

Izpodbijana sodba

5Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.767,13 EUR s pripadki (1. točka izreka), sklep o izvršbi VL 101932/2017 z dne 7. 11. 2017 je v celoti razveljavilo (2. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke proti tožnici v višini 16.667,00 EUR (3. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici plača njene pravdne stroške v znesku 459,63 EUR s pripadki (4. točka izreka).

6Svojo odločitev je oprlo na naslednja pravna odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki 27. 6. 2012 sklenili že omenjeno Koncesijsko pogodbo (A5) za izvajanje socialno varstvene pomoči družini na domu; (2) da je Socialna inšpekcija iz Inšpektorata RS za delo pri MDDSZ z odločbo o ukrepih 001 z dne 9. 10. 2015 (v nadaljevanju odločba B1), dopolnjeno z odločbo o ukrepih z dne 16. 11. 2015 (v nadaljevanju odločba B3) tožnici do odprave ugotovljenih napak in nepravilnosti prepovedala izvajanje socialno varstvene pomoči in ji naložila, da izpolni ukrepe iz odločbe v 90 dneh od vpisa v register izvajalcu socialne varstvene storitve za delo pri MDDSZ; (3) da je tožnica kljub tema odločbama storitve izvajala še naprej in toženki izdajala račune; (4) da je MDDSZ z odločbo 002 z dne 26. 1. 2017 toženki naložilo, naj tožnici odvzame koncesijo; (5) da je ta tožnici z odločbo z dne 12. 6. 2017 dejansko odvzela koncesijo (B6); (6) da je zoper to odločbo tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe; (7) da je Upravno sodišče s sklepom o začasni odredbi I U 1438/2017 z dne 17. 7. 2017 do pravnomočnosti sodne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo pravno učinkovanje odločbe tožene stranke o odvzemu koncesije (v nadaljevanju: začasna odredba A3).

7Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je v tej pravdi edina relevantna odločba začasna odredba A3, ki zadržuje učinke odločbe o odvzemu koncesije. Ker glede na začasno odredbo A3 koncesijska pogodba velja, sta jo stranki dolžni izpolnjevati. Zato je tudi toženka dolžna izpolniti svoje finančne obveznosti iz pogodbe in plačati vtoževani račun.

Pritožba in odgovor na pritožbo

8Proti 1., 3. in 4. točki prvostopenjske sodbe se je toženka pravočasno pritožila.¹ Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 13., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe njej v prid.

9V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi in okvir pritožbenega odločanja

10Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti v postopkih za spore majhne vrednosti

11Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve, povzete v 6. točki te obrazložitve, vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

Vpliv pravnomočnega sklepa o obnovi postopka na odločitev o pritožbi

12V sklepu o dovolitvi obnove postopka je pritožbeno sodišče zapisalo (15. točka obrazložitve), da bo pri ponovnem odločanju o toženkini pritožbi upoštevalo tudi sodbo Upravnega sodišča RS I U 423/2017 z dne 28. 8. 2018, na podlagi katere je tožnica izposlovala obnovitev pritožbenega postopka.

13Predmet pritožbenega odločanja so torej pritožbene navedbe proti prvostopenjski sodbi na ugotovljeno dejansko stanje ob izdaji te sodbe, vključujoč citirano sodbo I U 423/2017 z dne 28. 8. 2018 (A65). Iz razlogov, pojasnjenih v zadnjem stavku 11. točke te obrazložitve, pa se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do nobenega zatrjevanega dejstva niti nobenega dokaza, ki jih pravdni stranki nista zatrjevali oziroma vložili v spis do izdaje prvostopenjske sodbe. O vplivu sodbe Upravnega sodišča RS I U 423/2017 z dne 28. 8. 2018 na odločitev o pritožbi pa se je pritožbeno sodišče izjasnilo v nadaljevanju.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

14Ni mogoče soglašati s pritožnico, da je sodišče prve stopnje kršilo 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da je z izpodbijano sodbo poseglo v zakonske pristojnosti socialne inšpekcije in MDDSZ, ter v odločitev iz začasne odredbe (A3).

15Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o tožbenem zahtevku res oprlo tudi na začasno odredbo (A3), vendar očitane absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka ni zagrešilo. Odločalo je izključno o tožbenem zahtevku na plačilo 1.767,13 EUR s pripadki, to je o zahtevku, ki spada v pristojnost rednega sodišča. S tem pa ni poseglo niti v pristojnost socialne inšpekcije niti v pristojnost MDDSZ.

16Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. To kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v obrazložitvi povzelo navedbe toženke v zvezi z začasno prepovedjo opravljanja javne službe, v obrazložitvi pa se do te navedbe ni opredelilo.

17Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave. Podana je takrat, kadar je v obrazložitvi sodbe nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikih o izvedbi dokazov ter med samimi listinami in zapisniki. Iz povzetega pritožbenega očitka pa taka kršitev ne izhaja.

18Kot je pritožbeno sodišče zapisalo že v razveljavljeni sodbi (10. točka obrazložitve), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodba neobrazložena, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do začasne prepovedi opravljanja javne službe in do ugovora pasivne legitimacije.

19S tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da zaradi izdane začasne odredbe (A3) koncesijska pogodba še velja, je te navedbe štelo za nerelevantne; zapisalo namreč je, da bi v nasprotnem primeru začasna odredba izgubila svoj pomen. Ugotovilo je, da se je toženka v odločbi o odvzemu koncesije sklicevala tudi na odločbo o ukrepih. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je zato neutemeljen.

20Če pritožbeno sodišče pravilno razume pritožnico, s pritožbeno navedbo, da je izpodbijana sodba vsebinsko neutemeljena, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sicer pa na ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

21Pritožbeno sodišče je že v 12. točki razveljavljene sodbe pojasnilo, da je v tem sporu treba ločiti med dvema upravnima sporoma. Prvi (zaradi začasne prepovedi opravljanja javne službe), v katerem je socialna inšpekcija 9. 10. 2015 tožnici izdala odločbo (B1), ki je bila potrjena z odločbo MDDSZ z dne 26. 1. 2017 (B5) in dopolnilno odločbo z dne 16. 11. 2015 (B3), toženka pa je zoper prvo odločbo (B1) sprožila upravni spor. In drugega (zaradi odvzema koncesije), v katerem je toženka tožnici 12. 6. 2017 izdala odločbo 003 o odvzemu koncesije (A4, B6). Tudi v tej zadevi je tožnica sprožila upravni spor, v njem pa izposlovala začasno odredbo (A3). S to začasno odredbo je Upravno sodišče RS do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo pravno učinkovanje odločbe toženke o odvzemu koncesije (A4, B6).

22V razveljavljeni sodbi je tudi pojasnjeno (13. točka obrazložitve), da je odgovor na vprašanje, ali je toženka na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe tožnici dolžna plačati vtoževane storitve, odvisen od odgovora na vprašanje, ali je tožnica storitev javne službe, ki je bila predmet pogodbe, v vtoževanem obdobju sploh smela upravljati. Če te pravice ni imela, do plačila ni upravičena.

23Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev v tem sporu edina relevantna odločba sklep o začasni odredbi (A3). Ta začasna odredba je bila izdana v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije. Zato vprašanja, povezanega z začasno prepovedjo opravljanja javne službe, ne rešuje. Njenih učinkov ni mogoče razširiti tudi na odločbo socialne inšpekcije z dne 9. 10. 2015 (B1). S 1. točko te odločbe je, kot rečeno, socialna inšpekcija do odprave ugotovljenih napak in nepravilnosti pri izvajanju teh storitev tožnici prepovedala izvajanje socialno varstvene storitve pomoči družini na domu. Proti tej odločbi je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo MDDSZ z dne 26. 11. 2017 (B5) zavrnjena.² Iz tega sledi, da je bila odločba z dne 9. 10. 2015 (B1) tožnici vročena še pred tem datumom, saj se sicer tožnica proti njej ne bi mogla pritožiti.

24Skladno s takrat veljavnim 108. členom Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) pritožba proti prvostopenjski odločbi ne zadrži izvršitve. Zato je odločba z dne 9. 10. 2015 (B1) na podlagi 3. točke drugega odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postala izvršljiva takrat, ko je bila vročena tožnici. Odločba socialne inšpekcije z dne 9. 10. 2015 (B1) je bila torej v 1. točki izreka glede gotovo izvršljiva še pred 26. 1. 2017, ko je bila z odločbo MDDSZ (B5) pritožba proti odločbi (B1) zavrnjena.

25Med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožnica v nobeni od dovoljenih vlog (431. do 453. člen ZPP) ni navedla, da bi prepoved iz 1. točke izreka odločbe (B1) zanjo prenehala veljati ali da je morda izpolnila ukrepe, ki ji jih je socialna inšpekcija s to odločbo naložila.

26Po tožničinem stališču (II. točka navedb, druga pripravljalna vloga) odločba (B1) ni postala izvršljiva zato, ker je socialna inšpektorica 16. 11. 2015 izdala dopolnilno odločbo o ukrepih (B3), s katero je razveljavila 2. točko odločbe (B1). Z dopolnilno odločbo ji je bilo naloženo, da mora izpolniti ukrepe v 90 dneh od vpisa v register izvajalcev socialno varstvene storitve z dovoljenjem za delo pri MDDSZ. Ker pa izvajalec pomoči na domu, ki izvaja storitev na podlagi koncesijske pogodbe, ne potrebuje istočasno tudi dovoljenja za delo za opravljanje te storitve, ji odločbe (B1) po njenem ni treba izpolniti.

27Tožničino stališče, da odločba (B1) ni postala izvršljiva, je pravno zmotno. Z dopolnilno odločbo (B3) je bila razveljavljena le 2. točka odločbe (B1), ne pa tudi 1. točka. S 1. točko pa je bilo, kot rečeno, tožnici do odprave ugotovljenih napak in pomanjkljivosti prepovedano izvajanje s koncesijsko pogodbo dogovorjenih del.

28Z 2. točko odločbe (B1) je inšpekcija tožnici naložila, da izpolni naložene ukrepe v 90 dneh od vročitve te odločbe. Z dopolnilno odločbo (B3) pa je bil izpolnitveni rok spremenjen tako, da mora ugotovljene napake in pomanjkljivosti tožnica odpraviti v 90 dneh od vpisa v register izvajalcev socialno varstvenih storitev. Prav ima sicer tožnica, da tisti, ki izvaja storitve na podlagi podeljene koncesije, ne potrebuje istočasno tudi dovoljenja za delo za opravljanje teh storitev. Vendar tudi če drži njeno stališče, da dopolnilna odločba (B3) ne daje jasnega odgovora, do kdaj mora odpraviti ugotovljene napake in nepravilnosti, je prepoved iz 1. točke izreka odločbe (B1) postala izvršljiva. Na to izvršljivo prepoved je bila od trenutka, ko je odločbo (B1) prejela, tožnica vezana, poleg nje pa tudi njena pogodbena stranka iz koncesijske pogodbe, to je toženka.

29Zmotno je tožničino pravno stališče, da se upravna prepoved dela, dogovorjenega s koncesijsko pogodbo (A5), njene sopogodbenice iz koncesijske pogodbe (to je toženke) ne tiče. Skladno z določilom takrat veljavnega ZSV (Ur. list RS, št. 54/1992, drugi odstavek 43. člena) je občina tista, ki zagotavlja mrežo javne službe pomoči družini na domu. Torej je kot koncedent na podlagi samega zakon dolžna skrbeti za to, da se ta služba izvaja. Nadzor nad izvajanjem te službe pa izvaja inšpekcija (prim. 47.g člen ZSV).

30Po določilu četrtega odstavka takrat veljavnega 35. člena ZIN (Ur. list RS, št. 56/2002) v primeru, ko inšpektor ugotovi nepravilnosti in z odločbo odredi ukrepe, samostojni podjetniki ne smejo za zavezanca opravljati del, ki bi pomenila nadaljevanje kršitev oziroma bi bila v nasprotju z odrejenimi ukrepi, če za izdane ukrepe vedo oziroma bi glede na okoliščine zanje morali vedeti. Inšpektor pa je dolžan poskrbeti, da so tretje osebe na ustrezen način obveščene o ugotovljenih nepravilnostih. Zato bi morala tožnica takoj po prejemu odločbe (B1) prenehati z delom in obvestiti svojo koncesijsko sopogodbenico (toženko) o prepovedi dela, da bi ta lahko poskrbela za kontinuirano izvrševanje te javne službe. Toženka pa tožnici od izdaje te odločbe (B1) na svojem območju ni smela več dovoljevati opravljanja javne službe. Iz tega sledi, da se izrečena prepoved tožnici toženke še kako tiče.

31Okoliščina, da je toženka pred septembrom 2017 tožnici dovoljevala, da je svoje delo nekaj časa opravljala še naprej, za odločitev o pritožbi ni pomembna, saj upravna prepoved samo zaradi preteklega ravnanja pravdnih strank ni prenehala veljati.

32Tožnica bi torej ravnala umno, če bi vso energijo usmerila v odpravo ugotovljenih napak in nepravilnosti. Tako splošne pravne akte (zakoni in ustava) kot individualne (odločbe in sodbe) je treba spoštovati, pa tudi če se adresarji z njihovimi določili ne strinjajo. Le na tak način se dosega pravna varnost, ki je vitalnega pomena za obstoj in za funkcioniranje vsake pravne države.

33Če je tožnica menila, da se ji je zgodila krivica, potem bi se morala boriti s pravnimi sredstvi, ki jih ima na voljo. Pol koraka je napravila: v zvezi z odpovedjo koncesijske pogodbe je dosegla izdajo začasne odredbe. Druge polovice koraka pa ni napravila. Napravila bi ga, če bi izposlovala tudi začasno odredbo za zadržanje prepovedi izvajanja koncesijske dejavnosti do odprave napak in pomanjkljivosti iz 1. točke izreka odločbe (B1). Le v tem primeru bi bil utemeljen njen zahtevek proti toženki za plačilo opravljanega dela, vendar le od izdaje take začasne odredbe. Vendar take začasne odredbe ni izposlovala. Pač pa je pravico vzela v svoje roke, ignorirala izrečeno prepoved in delo, kot navaja v tožbi, opravljala naprej, ne da bi se ozirala na izrečen ukrep ter za opravljeno delo izdajala račune.

34Ubrala je zgrešeno pot. Ignoriranje upravnega akta, kakršen je bil izrečen tožnici (B1), ne more rezultirati v plačilu opravljenega dela, ki je bilo septembra 2017 tožnici (ker izrečenih napak in nepravilnosti ni odpravila) še prepovedano. Drugačna presoja bi pomenila negiranje pravne varnosti. Iz razlogov pravne varnosti pa je inšpekcijsko odločbo (B1) morala spoštovati tudi toženka. Če bi se tudi ona kot najpomembnejša in temeljna samoupravna lokalna skupnost (prvi odstavek 139. člena Ustave RS) požvižgala na inšpekcijsko prepoved, bi toliko bolj ogrozila pravni red. Tako pa je ravnala pravilno in v skladu z zakonom, ko je po izdaji odločbe (B1) našla drugega izvajalca za tista dela, ki ga je inšpekcija tožnici do odprave napak prepovedala ter o novem izvajalcu obvestila tožničine stranke, kar med pravdnima strankama niti ni sporno.

35Po takrat veljavnem 107. členu ZSV (Ur. list RS 54-2484/1992) je imel inšpektor, če je pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovil, da je kršen zakon, pravico in dolžnost, da začasno, do odprave nepravilnosti, prepove opravljanje dejavnosti izvajalca. In prav taka prepoved izhaja iz 1. točke izreka odločbe (B1). Kot je bilo že pojasnjeno, je ta odločitev postala izvršljiva. Ne glede na to odločbe (B1) ni mogoče prisilno izvršiti, saj tožnica lahko prosto ponuja svoje storitve na trgu proti plačilu. Edini domet izvršljivosti te odločbe (B1) je glede na to, da ji je bilo prepovedano opravljanje dela, dogovorjenega s koncesijsko pogodbo, v tem, da je tožničin zahtevek, naj ji toženka plača delo, ki ga je opravila v času, ko ji je bilo to delo zaradi ugotovljenih napak prepovedano, neutemeljen.

36Iz zgornje obrazložitve sledi, da se javnih del, ne glede na to, ali se izvajajo na podlagi koncesijske pogodbe, ali pa na podlagi dovoljenja za delo, ne sme izvajati, če to delo inšpektor prepove, pa četudi taka prepoved ne poseže niti v koncesijsko pogodbo niti v dovoljenje za delo. Ker pa je sodišče prve stopnje izrečeno prepoved inšpektorice zanemarilo, je s svojo presojo, da je za odločitev o tožbenem zahtevku pomembno le, da velja koncesijska pogodba, prepoved inšpekcije pa ni pomembna, zmotno uporabilo materialno pravo. S sklicevanjem na eno samo drugačno odločitev v istovrstni zadevi (II Cpg 876/2018 z dne 14. 3. 2019) tožnica ne more doseči drugačne odločitve.

Nov dokaz, predložen v obnovitvenem postopku

37Že med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožnica trdila, da je odločba z dne 9. 10. 2015 (B1), ki je v prvem postopku odločanja o pritožbi (II Cpg 593/2018) botrovala spremembi izpodbijane sodbe iz ugodilne v zavrnilno, nezakonita. V presojo tega pritožbenega stališča se pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v 19. točki obrazložitve sodbe II Cpg 593/2018 z dne 25. 9. 2018, ni smelo spuščati. Zato je razveljavljeno sodbo, kot rečeno, oprlo prav na to odločbo (B1). Tožba v upravnem sporu, ki jo je tožnica vložila proti RS zaradi ukrepov, naloženih ji z odločbo (B1) v zvezi z odločbo MDDSZ z dne 26. 1. 2017 (B4), namreč ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1).

38Po izdaji prvostopenjske sodbe in celo po preteku rokov za pritožbo in odgovor na pritožbo pa je tožnica vložila v spis sodbo Upravnega sodišča RS I U 423/2017 z dne 28. 8. 2018 (v nadaljevanju sodba UPRS, A65), s katero je to sodišče odpravilo odločbo socialne inšpekcije (B1) in zadevo vrnilo Socialni inšpekciji Inšpektorata RS v ponovni postopek. Na podlagi te sodbe pa je bila, kot rečeno, dovoljena obnova pritožbenega postopka (sklep pritožbenega sodišča II Cpg 593/2018 z dne 10. 7. 2018 v zvezi s sklepom VSRS Cpg 14/2020 z dne 17. 11. 2020).

39V predlogu za obnovo je tožnica med drugim navedla (III. točka navedb), da odločbe (B1) sploh ni. Zato tudi ugotovljenih posledic in pravnih učinkov na podlagi odpravljene odločbe ne more biti. Sodba UPRS ima retroaktivni učinek. Deluje za nazaj. Z odpravo odločbe (B1) se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe in se zadeva vrne v stanje pred to odločbo. Na podlagi ugotovitve, da je odločba (B1) odpravljena, ne morejo nastati nobene negativne posledice za tožnico.

40V odgovoru na predlog za obnovo postopka pa je toženka med drugim navedla, da to ne pomeni, da tožnica še do danes ni zagotovila pogojev za strokovno opravljanje storitev pomoči na domu, zaradi katerih je bila dne 9. 10. 2015 izdana odločba B1.

41Kot izhaja iz obrazložitve sodbe UPRS, je sodišče tožbi ugodilo in odločbo z dne 9. 10. 2015 (B1) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek zato, ker v inšpekcijskem postopku tožnici ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe (B1) izjavi o dejstvih in ukrepih, ki so pomembni za njeno izdajo, torej ker ji je bila kršena pravica do izjave (11. točka obrazložitve in naslednje). Do ostalih pritožbenih ugovorov se Upravno sodišče RS ni opredeljevalo (15. točka obrazložitve). V tej sodbi je prvostopenjskemu organu naložilo, naj upošteva stališča sodišča in ugotovljene kršitve odpravi ter tožnici omogoči pravico do izjave (16. točka obrazložitve). Tega pa iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, prvostopenjski organ ne more več storiti.

42V dopisu z dne 9. 3. 2020 je namreč tožnica obvestila sodišče, da je Inšpektorat RS za delo s sklepom številka 004 z dne 3. 4. 2020 (A74 in A75) postopek v zadevi inšpekcijskega nadzora nad tožnico ustavil. To je storil zato, kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa, ker je tožnica po prejemu sodbe UPRS v nadaljevanju postopka (1) odstopila od koncesijske pogodbe, ki jo je imela sklenjeno s toženko ter (2) z dnem 21. 3. 2019 dosegla izbris sebe kot samostojne podjetnice A. A. iz AJPES. Iz teh razlogov vprašanje, ali je bila odločba inšpektorice (B1 z dne 9. 10. 2015) pravilna in utemeljena, nikoli ne bo dočakalo sodnega epiloga. Tožnica, ki se je že 5. 4. 2019 (to je dva tedna po izbrisu prvotne dejavnosti) ponovno registrirala pri AJPES, tokrat kot B. B., s. p., je torej pretresanje tega bistvenega vprašanja sama preprečila z izbrisom subjekta A. A., s. p., iz evidenc AJPES.

43Odprto ostaja le še pravno vprašanje, ali ima odprava odločbe o ukrepih inšpekcije (B1) v upravnem sporu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v nov postopek za posledico fikcijo, da v tej odločbi ugotovljenih kršitev ni bilo, za kar se zavzema tožnica oziroma fikcijo, da odpravljena odločba (B1) nikoli ni bila izdana. Na to je vprašanje odgovorjeno v nadaljevanju.

44Po določilu 64. člen ZUS-1 takrat, kadar sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem primeru mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Skladno z določilom tretjega odstavka istega člena se takrat, kadar sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Kaj to praktično pomeni, je razvidno iz sodne prakse, citirane spodaj.³ Ne pomeni pa fikcije, da kršitev, ugotovljenih v odpravljeni odločbi (B1), ni bilo. Razlogi za to so vsaj trije: (1) zakon tega ne določa, (2) upravni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo⁴ in (3) odločba (B1) je z vročitvijo tožnici postala izvršljiva.⁵ Zakaj izvršljiva odločba (B1), izdana toženici, zavezuje tudi toženko, pa je že zgoraj pojasnjeno.

45Glede na zgornje razloge niti v primeru, če bi Upravno sodišče RS izdalo sodbo, s katero bi izpodbijani pravni akt (odločbo B1) razveljavilo (prvi odstavek 64. člena ZUS-1) in bi ta sodba postala pravnomočna, tožnica s svojim zahtevkom na plačilo opravljenega dela tekom trajanja prepovedi ob pravilno uporabljenem materialnem pravu ne bi mogla uspeti. Taka sodba (če bi bila izdana in postala pravnomočna), če bi bili izpolnjeni tudi ostali pogoji (če bi tožnica izposlovala tudi začasno odredbo za zadržanje 1. točke izreka odločbe B1), bi utegnila biti pomembna kvečjemu v morebitnem postopku tožnice proti državi zaradi plačila odškodnine. Vendar to vprašanje ni predmet tega spora.

46Glede na zgornje razloge pritožbeno sodišče zaključuje, da niti v obnovitvenem postopku predložena sodba UPRS (A65) ne zadošča za presojo, da je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen.

47Pritožba toženke je torej utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in 1. točko izreka izpodbijane sodbe kljub sodbi UPRS spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člen ZPP).

48Toženka je pritožbo vložila tudi zoper 3. točko izreka, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, je odpadla pravna podlaga za odločitev o pobotnem ugovoru. Sodišče namreč o terjatvi, uveljavljeni z ugovorom zaradi pobota, odloči le, če je prej ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke.

49Kot je pojasnjeno zgoraj, je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke, zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa tožbeni zahtevek ni utemeljen, je pritožbeno sodišče zaradi povezanosti dajatvenega zahtevka in pobotnega ugovora pritožbi proti 3. točki izreka ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz druge alineje I. točke izreka te sodbe.

K spremembi odločitve o stroških pravdnega postopka

50V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica, ki v pravdi ni uspela, do povračila stroškov ni upravičena. Zato je pritožbeno sodišče 4. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zahtevek tožnice za povrnitev njenih stroškov zavrnilo. Do povrnitve stroškov bi bila upravičena toženka. Ta pa zahtevka, naj ji tožnica povrniti njene pravdne stroške, ni specificirala.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

51Ker tožnica niti po obnovi postopka v pritožbenem postopku ni uspela, svoje pritožbene stroške nosi sama (II. točka izreka).

52Isto velja za toženko. Ta v pritožbenem postopku ni zahtevala povrnitve svojih stroškov, sicer ji pa niti nastali niso. O stroških obnovitvenega postopka je odločilo VSRS s sklepom Cpg 147/2020 z dne 17. 11. 2020. Stroške toženke za sestavo vloge z dne 18. 12. 2020, vložene po pravnomočnosti sklepa o obnovi postopka, pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne stroške (drugi odstavek 155. člena ZPP), saj je v tej vlogi toženka le soglašala s stališčem pritožbenega sodišča, zavzetega v razveljavljeni sodbi in v sodbi II Cpg 306/2020 z dne 3. 11. 2020. Ta stališča pa so pritožbenemu sodišču, kot lastna, znana.

¹ To pomeni, da je odločitev iz 2. točke izreka, s katero je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi VL 101932/2017 z dne 7. 11. 2017 razveljavilo, s potekom pritožbenega roka postala pravnomočna.
² V drugem odstavku na drugi strani te odločbe je navedeno, da se je proti njej pritožila Občina ... (toženka), vendar sledeč pritožbenim navedbam gre za očitno pisno pomoto, saj je bila izpodbijana odločba izdana v breme tožnice, zato je ona imela pravni interes za pritožbo, ne pa toženka.
³ (1) Sklep VSRS I Up 159/2018 z dne 20. 2. 2019: To torej pomeni, da bo v primeru, če v ponovljenem upravnem postopku pritožnica zahtevanega gradbenega dovoljenja ne bi pridobila, imela zoper dokončni upravni akt na voljo vsa pravna sredstva, vključno s sodnim varstvom v upravnem sporu; (2) Sklep VSRS X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015: Kadar sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi upravni akt (ugodi tožbi), se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, torej preden je bilo o stvari odločeno. Drugače povedano: če je bil v postopku izpodbijan upravni akt, ki ga je izdal upravni organ pri odločanju na prvi stopnji, organ druge stopnje pa s svojo odločitvijo v ta upravni akt ni posegel (in je izdal odločbo, s katero je zavrnil vloženo pritožbo), potem se bo v primeru odprave takega upravnega akta postopek vrnil v ponoven postopek pred organ prve stopnje, ki bo moral o zadevi šele odločiti, odločba organa druge stopnje pa bo prenehala veljati po samem zakonu.
⁴ Četrti odstavek 64. člena ZUS-1
⁵ Po takrat veljavnem 30. členu ZIN pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni drugače določeno.