VSRS Sklep II Ips 129/2010

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena drugotoženčeva pritožba zoper zamudno sodbo, izdano v razmerju do prvega in drugega toženca in do četrte toženke.

2Sodišče druge stopnje je drugotoženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora drugotoženec sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

3Drugotoženec vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi bilo treba upoštevati 367. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 – v nadaljevanju ZPP), kakor je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D). Ker se ugotovitvena tožba nanaša na vse tožence, bi bilo treba tožbeni zahtevek obravnavati kot celoto in ne po deležih.

4Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Upoštevaje drugi odstavek 130. člena ZPP-D je bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti določbe ZPP v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo navedene novele. Sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek na prvi stopnji končal, je bila namreč izdana 3. 12. 2007, torej pred uveljavitvijo ZPP-D.

7V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega evrsko protivrednost 1.000.000 SIT. Če se uveljavljajo zahtevki zoper več tožencev, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost izpodbijanega dela sodbe določi za vsakega toženca posebej. To pomeni, da se vrednost izpodbijanega dela sodbe ugotavlja glede na razmerje med vrednostjo zahtevka in vrednostjo dela, ki je sporen v reviziji.

8Na tak način je bila vrednost izpodbijanega dela sodbe ugotovljena v izpodbijanih sklepih. Sodišči sta (sledeč tožničinemu stališču v odgovoru na prvotoženčevo revizijo zoper zamudno sodbo) izhajali iz tega, da je bil kot vrednost spora naveden znesek 1,800.000 SIT, na vsakega od tožencev pa se zahtevek nanaša v višini njegovega solastninskega deleža. Ker solastninski delež revidenta na nepremičnini znaša 1/5, po stališču izpodbijanih sklepov vrednost izpodbijanega dela sodbe predstavlja znesek v višini 1/5 od označene vrednosti spora, se pravi 360.000 SIT.

9Opisan pristop, ki sta ga uporabili nižji sodišči, je v obravnavani zadevi napačen. Tožnica je s tožbo med drugim zahtevala ugotovitev, da je lastnica stanovanjske stavbe in pripadajočega funkcionalnega zemljišča, katerih zemljiškoknjižni solastniki so toženci, in dovolitev geometrske odmere navedenega zemljišča. Ne da bi se spuščalo v presojo, ali je zahtevek določen in posledično izvršljiv, je tak spor po naravi stvari mogoče rešiti samo na enak način za vse stranke. Zato se šteje, da je na tisti strani, kjer so sosporniki, le ena oseba pravdna stranka (196. člen ZPP). Glede na to je za presojo revizijske vrednosti spora odločilna navedba vrednosti spora za celoten zahtevek, ki je predmet revidentovega izpodbijanja.(1) Ker ta znesek presega revizijski prag, je odločitev sodišč o nedovoljenosti revizije zaradi prenizke vrednosti spora, zmotna.

10Po navedenem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijana sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo v nadaljevanju postopka izvesti ostali del postopka z revizijo, za katerega je pristojno.

---.---

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 152/2004 z dne 12. 12. 2005.