VSRS Sodba II Ips 569/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 9.418,09 € odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 10.000 € za telesne bolečine, 2.000 € za strah, 9.000 € za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.500 € za duševne bolečine zaradi skaženosti, pri tem pa je upoštevalo valorizirani znesek odškodninske akontacije) in 1.261,34 € odškodnine za premoženjsko škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in prvostopenjsko sodbo glede odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati nadaljnjih 7.000 € zadoščenja. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev 182,27 € tožničinih pritožbenih stroškov.

3V reviziji, ki jo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, tožnica izhaja iz predpostavke, da sodišči prve in druge stopnje nista dali ustrezne teže ne naravi njene poškodbe ne škodnim posledicam, ugotovljenim po sodno postavljenem izvedencu. Z vztrajnim nizanjem vseh okoliščin, ki bi jih po njenem mnenju sodišči morali upoštevati, pa jih nista, nato nasprotuje pravilnosti pravnomočne odškodninske odmere. Sklene, da bi pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo ustrezala le odškodnina v višini celote vseh zahtevanih zneskov, zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in pravnomočno sodbo v celotnem obsegu izpodbijanja spremeni v njeno korist.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče sodi, da je pritožbeno sodišče s spremembo višine tožničine odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo ustrezno odpravilo vse pomanjkljivosti prvostopenjske odškodninske odmere. Z zvišanjem zneska zadoščenja za približno 8 povprečnih mesečnih neto plač je zadostilo obema temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo – načelu individualizacije višine odškodnine in načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije mora biti namreč vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Zato je bilo treba kot korektiv upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo konkretnih posledic tudi v primerjavi z bistveno hujšimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in za določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Prav primerjava pravnomočno dosojenega zadoščenja z drugimi podobnimi primeri (na primer v zadevah, ki jih je revizijsko sodišče obravnavalo pod II Ips 214/2002, II Ips 203/98 in II Ips 10/99) pa kaže, da njegova po drugostopenjskem sodišču korigirana vrednost ne odstopa od okvirov zadoščenja, prisojenega v podobnih primerih.

7Ker to pomeni, da tožnica ni upravičena do višje odškodnine, je moralo revizijsko sodišče revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku).