VSL Sklep II Kp 16069/2014

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo zahtevo zagovornikov obsojenega A. A. za obnovo postopka ter obsojenega oprostilo plačila stroškov tega kazenskega postopka.

2Zoper sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjen senat.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni senat uvodoma pojasnjuje, da zahteva za obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo omogoča sanacijo morebitnih napak v okviru dejanske podlage sodbe. Upoštevaje našo procesno ureditev, ki omogoča presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja na dveh stopnjah oziroma v nekaterih primerih celo na treh (kakor tudi v konkretni zadevi), so tako predmet postopka obnove lahko zgolj novi dokazi in nove okoliščine, ki jih sodišča niso poznala in še niso presojala. Nikakor pa v okviru obnove ne gre za ponovno presojo že znanih dejstev, dokazov in okoliščin. Tudi zgolj drugačna interpretacija že ugotovljenih dejstev ter morebitni lastni zaključki, pogledi, sklepi ali pravna naziranja o zadevi ne zadostujejo kriteriju novote, kot jo predvideva zakon. Glede na to, da je obnova postopka izrecno usmerjena zgolj v presojo dejanskega stanja, ne more biti predmet tega postopka uveljavljanje kršitev materialnega in procesnega prava. V zvezi s tem predvsem ne more biti predmet postopka obnove (ponovna) presoja odločitev sodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov in morebitno ponavljanje zavrnjenih dokaznih predlogov, kar jasno že pojmovno ne predstavlja novote.

5Upoštevaje, da gre za izredno pravno sredstvo, je v fazi odločanja o postopku obnove breme izkaza pogojev na predlagatelju postopka. Na podlagi prvega odstavka 411. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) smejo obnovo kazenskega postopka zahtevati le stranke in zagovornik; na podlagi tretjega odstavka istega člena pa pristojno sodišče, če izve za obstoj obnovitvenega razloga, obvesti o tem upravičenca za vložitev zahteve. To pomeni, da postopka obnove ni mogoče začeti po uradni dolžnosti. Skladno s tem je tudi ob vložitvi zahteve za obnovo prvenstveno dolžnost predlagatelja, da predloži dokaze, ki utemeljujejo upravičenost obnove. Skladno z drugim odstavkom 413. člena ZKP sodišče šele po tako imenovanem formalnem preizkusu razišče dejstva in preskrbi dokaze, na katere se sklicujeta zahteva in odgovor nanjo.

6Na podlagi 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP morajo biti nova dejstva ali novi dokazi takšni, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Ta določba opredeljuje pravni standard predlaganih novot, in sicer mora iti za tehtna nova dejstva in dokaze, ki nakazujejo na pomembne pravno relevantne okoliščine. Najprej je treba poudariti, da navedena določba ne omenja kakršnihkoli novot, ki bi lahko povzročile zgolj milejši izid kazenskega postopka za obsojenega (denimo okoliščine, ki bi vodile v milejšo sankcijo ob uporabi istega kazenskega zakona), temveč zgolj novote takšne spoznavne moči oziroma kakovosti, ki bi vodile v oprostitev obsojenega, ali okoliščine, ki bi predstavljale temelj za uporabo milejšega kazenskega zakona. Iz navedenega je nadalje mogoče izpeljati pravilo, da naj te novote vzpostavijo dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja takšne stopnje, ki kot že omenjeno, utegne privesti do oprostitve oziroma obsodbe po milejšem zakonu. Navedeno pomeni v primeru, če je bilo določeno pravno odločilno dejstvo ugotovljeno z gotovostjo, onkraj razumnega dvoma, v okviru celotnega dejstvenega sklopa, torej številnih različnih okoliščin in dokazov, tako predlagana novota, ki bi se selektivno nanašala zgolj na nekatero ali nekatera izmed njih in ki tako ne bi omajala izkazanosti tega pravno odločilnega dejstva, ne bo nujno zadoščala opredeljenemu standardu za obnovo postopka. Seveda pa je to predmet vsakokratne presoje okoliščin konkretnega primera. Sodišče druge stopnje tako poudarja, da je standard novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih se lahko kazenski postopek obnovi, postavljen sorazmerno visoko.

7Postopek odločanja o zahtevi za obnovo je večplasten, saj zaradi varovanja avtoritete pravnomočne sodbe za začetek postopka obnove ne zadošča že vsakršno zatrjevanje domnevne napake v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja. Prvenstveno je treba ugotoviti, ali je zatrjevani razlog za dovolitev obnove sploh podan, kar je pojmovno zvezano s preliminarnim ugotavljanjem dejstev. Prvi odstavek 413. člena ZKP namreč določa, da sodišče zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da, med drugim, dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Glede na opredeljen standard novot kot enega izmed zakonskih pogojev za obnovo je treba to določbo razlagati v luči določbe 3. točke 410. člena ZKP.

8Sodišče ima tako na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe. Vrhovno sodišče RS je vzpostavilo stališče, da je polje presoje sodišča ob formalnem preizkusu zamejeno z ugotavljanjem primernosti dokazov, pri čemer se v tej fazi ne sme ocenjevati verodostojnosti predlaganih novih dokazov. Kot očitno neprimeren je Vrhovno sodišče RS opredelilo tisti dokaz ali dejstvo, ki nima nič skupnega z zadevo ali ki je očitno nepomemben za presojo odločilnih dejstev oziroma ki ne bi mogel vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar iz tega dokaza ali dejstva izhaja.¹ Kot že omenjeno, je stopnja te presoje odvisna od okoliščin vsakega konkretnega primera – pogojena je s kakovostjo dokazov, na podlagi katerih temelji pravnomočna sodba na eni strani ter s kakovostjo dokazov, s katerimi predlagatelj utemeljuje zahtevo za obnovo postopka na drugi strani. Ob tem se seveda ni mogoče izogniti vsakršni oceni in tehtanju dokazov – dopustno je primerjanje novih dokazov in pomena novih dejstev z dokazi in dejstvi, na podlagi katerih temelji pravnomočna obsodilna sodba.²

9V konkretni zadevi je prvostopenjsko sodišče zavrglo zahtevo za obnovo z obrazložitvijo, da zakonski pogoji za obnovo postopka po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP niso podani, saj navedena dejstva in predlagani dokazi očitno niso taki, da bi se lahko na njihovi podlagi dovolila obnova. Po oceni prvostopenjskega sodišča nova dejstva in dokazi očitno niso takšni, da bi lahko vzpostavili vprašljivost ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in krivdo storilca. Pritožbeni senat tej oceni v celoti pritrjuje.

10Smrt B. B. predstavlja novo dejstvo, vendar pa to golo dejstvo brez kakršnihkoli drugih za predmetno zadevo relevantnih okoliščin nikakor ne more povzročiti oprostitve obsojenega. Predlagatelj zahtevi za obnovo ni predložil nobenih dokazov, ki bi izkazovali materialno relevantnost tega dejstva s predmetno zadevo, temveč je zgolj pavšalno predlagal poizvedbo o okoliščinah smrti ter priložil listine (dopis Direktorata za upravne notranje zadeve z dne 19. 6. 2019 s podatki o stalnih naslovih B. B., zapuščinski spis Okrajnega sodišča v ... opr. št. D 240/2002, korespondenco z detektivom C. C.) in predlagal opravo poizvedb pri pristojni policiji, na Okrožnem tožilstvu v Ljubljani, na preiskovalnem oddelku naslovnega sodišča oziroma pri vojaški policiji o ugotovitvah glede okoliščin samomora B. B., iz navedenega pa ne izhajajo dejstva, ki bi kakorkoli pomembno vplivala na dejansko podlago sodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so dejstva in predlagani dokazi v zvezi s smrtjo B. B. pavšalna in tako očitno neprimerna za utemeljitev zahteve za obnovo postopka.

11Vložnik zahteve za obnovo postopka ugotovitev časa storitve kaznivega dejanja izpodbija s predložitvijo Sodnomedicinske analize primera umora članov družine A., ki jo je pripravil izvedenec sodne medicine iz Beograda dr. D. D., članka glede shranjevanja ličink „How should living entomological samples be stored?“ in pisma dr. D. D. V navedeni analizi dr. D. D. graja izvedensko mnenje dr. E. E., in sicer v bistvenem ugotavlja neskladnosti glede postmortalnih sprememb na truplih in pomanjkljivosti glede ugotavljanja temperature prostorov, časa položitve in temperature trupel ob položitvi v hladilnik ter opravljanja meritev in načina shranjevanja ličink na truplih. Ob tem podaja lastne zaključke, da intervali časa smrti niso enaki za vse tri oškodovance in graja ugotovitve izvedenca dr. E. E. Pritožbeni senat najprej poudarja, da je dr. D. D. svoje ugotovitve glede časa smrti, upoštevaje razpoložljive podatke, podal le z določeno stopnjo verjetnosti. Tudi izvedenec dr. E. E. je izrecno navedel, da je interval časa smrti za člane družine A. ugotovljen z verjetnostjo in izpostavil pomanjkljivosti glede ličink, pri tem pa se obrazloženo in strokovno izjasnil glede povprečnih temperatur, zato dejstva glede pomanjkljivih podatkov, ki so predstavljali podlago izvedenskemu mnenju in katere izpostavlja dr. D. D., niti ne predstavljajo novot.

12Bistveno pri tem je tudi, kar pritožnik očitno spregleda, ne spregleda pa izpodbijani sklep, da je bil čas smrti v pravnomočno končanem prvostopenjskem postopku ugotovljen še na podlagi številnih drugih dokazov – več prič, ki so izpovedovale o različnih relevantnih dejstvih, kot denimo o njihovem zadnjem stiku s pokojnimi, tako v živo kot tudi po telefonu, zaznanem smradu, opaženi moški osebi v okolici kraja kaznivega dejanja, ki je po videzu ustrezala obsojenemu, obsojenčevi posesti mobilnega telefona dne 15. 8. 2002, ki ga je še dan pred tem uporabljal F. F., kakor tudi na podlagi izpodbitja obsojenčevega zagovora v delu, da naj bi bil kritičnega dne skupaj z G. G., pri čemer je slednja to zavrnila, njeno izpoved pa so potrdili tudi telekomunikacijski lokacijski podatki. Prvostopenjsko sodišče je v pravnomočni sodbi izpovedi prič celostno in natančno pretresalo ter utemeljeno ugotovilo (ne)verodostojnost vsake posamezne priče. Poleg tega so bili v pravnomočno končanem prvostopenjskem postopku glede časovnih okoliščin izvedeni tudi drugi dokazi (v zvezi s fotorobotom, fotografijami obsojenega v kritičnem času na cestninski postaji, telekomunikacijskimi podatki, navitjem ročne ure), čas dogodka pa potrjujejo tudi druge okoliščine, kot so obnašanje obsojenega dan po dogodku, posedovanje večje količine denarje ter uporaba avtomobila Y z njegove strani. Na podlagi vsega navedenega je sodišče svoj sklep glede časa smrti v pravnomočni sodbi tudi obširno in prepričljivo obrazložilo.

13Iz analize dr. D. D. ne izhaja, da so bili na kraju zločina najdeni še različni drugi tulci, kakor to zmotno prikazuje pritožnik, temveč zgolj to, da dr. D. D. na podlagi razpoložljive dokumentacije ni mogel z gotovostjo ugotoviti, kaj se je zgodilo z dvema projektiloma, izstreljenima iz tulcev št. 5 in 6, ki sta bila najdena v predsobi (str. 6 analize). Tudi ni mogoče trditi, da iz analize izhaja, da je bilo storilcev več – dr. D. D. zapiše le, da je navedba o zgolj enem storilcu domneva. Ob tem ne gre spregledati, da v precejšnjem delu svojega mnenja dr. D. D. graja pravno presojo sodišča ter podaja lastne pravne zaključke, kar pa ne predstavlja več novih dejstev oziroma dokazov, temveč pravna naziranja obrambe, kar samo po sebi ne more predstavljati obnovitvenega razloga.

14Tako na podlagi primerjave navedenih dokazov na eni strani ter analize in ugotovitev dr. D. D. na drugi, pri čemer predvsem tudi sam navaja, da jih podaja zgolj s stopnjo verjetnosti, ta analiza sama po sebi, še manj pa v zvezi s prejšnjimi dokazi, očitno ne more voditi v oprostitev obsojenega.

15Glede članka o shranjevanju ličink tudi pritožbeni senat pojasnjuje, da ta za predmetno presojo ni bistven, saj je bilo neprimerno ravnanje z ličinkami že ugotovljeno v pravnomočno končanem kazenskem postopku in tako niti ne predstavlja dejanske novote. Iz pisma dr. D. D. pa, razen splošnih navedb o ocenjevanju časa smrti, ne izhajajo kakršnekoli konkretne ugotovitve, zato ta dokaz očitno ne ustreza zahtevanemu standardu za obnovo kazenskega postopka.

16Ugotovitve izvedenca klinične psihologije dr. H. H. vložnik zahteve za obnovo postopka ponovno v pritožbi izpodbija s sklicevanjem na Poročilo o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj in priporočilih za izboljšave ter presojo sprejemljivosti izvedenskih mnenj ter na Presojo metode izdelave izvedenskega mnenja in njegove znanstvene verodostojnosti, ki ju je pripravil dr. I. I. Navedeni listini vsebujeta obrazloženo kritiko in stališča o uporabi domnevno spornih metod in psiholoških testov pri preteklem izvedenskem delu s področja klinične psihologije na splošno, kakor tudi v konkretnem kazenskem postopku, kar po oceni pritožbenega senata predstavlja novo dejstvo oziroma dokaz.

17Poleg razlogov, ki jih je navedlo in utemeljeno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, pritožbeni senat dodaja, da je primernost predloženih mnenj dr. I. I. treba presojati tudi v luči pomembnosti ugotovitev izvedenca dr. H. H. kot dejanske podlage obsodbe. Dr. H. H. je opredelil osebnostne lastnosti obsojenca, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo predvsem motiv in nagib za izvršeno kaznivo dejanje, ki skladno s 1. točko drugega odstavka 127. člena KZ ne predstavlja zakonskega znaka.

18Ugotovitve izvedenca klinične psihologije dr. H. H. tako predstavljajo kontrolni dokaz, prav tako se tekom pravnomočno končanega kazenskega postopka niso izkazali dvomi v obsojenčevo prištevnost, kar vse je bilo v tistem postopku obširno in celovito pretresano ter ustrezno obrazloženo. Ob tem je še posebej pomenljiva ugotovitev višjega sodišča v sodbi in sklepu I Kp 1649/2005 z dne 27. 3. 2006 (ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče RS s sodbo Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006), da bi sodišče „lahko postopek zaključilo tudi brez pritegnitve obeh izvedencev“ (str. 35). Pritožbeni senat temu stališču pritrjuje, saj v spisu sicer ni bilo znamenj o obsojenčevi duševni ali osebnostni abnormnosti take stopnje, da bi bilo mogoče dvomiti o njegovi prištevnosti oziroma sposobnosti izvršiti očitana mu kazniva dejanja. Tudi iz predloženih mnenj dr. I. I. pa ne izhajajo podatki o obsojenčevem duševnem ali osebnostnem stanju, ki bi utegnili vzpostaviti dvom o dejanski izvršitvi kaznivih dejanj. Predmet navedenih mnenj je zgolj graja uporabljene metodologije v postopku postavljenih izvedencev, pri čemer dr. I. I. kakršnihkoli konkretnih ugotovitev o duševnem ali osebnostnem stanju obsojenca ni podal.

19Poleg navedenega držijo ugotovitve prvostopenjskega senata v izpodbijani odločitvi, da so se sodišča v tem postopku že izčrpno ukvarjala z izpostavljenimi stališči obrambe glede kritike uporabljenih metod pri izdelavi psihološkega izvedenskega mnenja. Ob vsem povedanem pritožbeni senat zaključuje, da mnenji dr. I. I. ne dosegata standarda tehtnosti novih dejstev in dokazov in sta tako očitno neprimerni za utemeljevanje zahteve za obnovo kazenskega postopka.³

20Obremenjevanje J. J. za obravnavana kazniva dejanja na podlagi članka ... z dne 18. 4. 2020 sicer predstavlja novo dejstvo, vendar pa so navedbe vložnika zahteve, tudi v obravnavani pritožbi, v zvezi s tem nekonkretizirane ter tako ostajajo zgolj na ravni neizkazanih hipotez, utemeljevanih zgolj z osebnim prepričanjem. Članek iz rumenega tiska očitno ne more utemeljevati zahteve za obnovo, korespondenca med zagovornikom obsojenca in beograjskim odvetnikom K. K. pa je glede zatrjevanega dejstva vsebinsko prazna. Vložnik zahteve in pritožnik na tej podlagi sodišču predlaga poizvedbe pri Kazenskem oddelku Višjega sodišča v Beogradu (glede zaslišanja dne 3. 11. 2006 aretiranega J. J. o njegovem morebitnem priznanju umora v Z.) ter poizvedbe pri Interpolu Wiesbaden o zahtevi za izročitev Srbiji dne 3. 11. 2006 v Beogradu aretiranega J. J. Kot omenjeno zgoraj, je dokazno breme na vložniku zahteve za obnovo. V konkretni zadevi pa ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazal, da je bilo predmetno priznanje sploh dano v obliki, ki bi moglo povzročiti posledice, predpisane v 3. točki prvega odstavka člena 410 ZKP, pri čemer skladno z drugim odstavkom 413. člena ZKP sodišče v tej fazi ne zbira dokazov in ugotavlja dejanskega stanja po uradni dolžnosti. Navedena dejstva oziroma dokazi glede J. J. kot domnevnega storilca so presplošni ter izkazani s premajhno stopnjo verjetnosti in kot taki očitno neprimerni, da bi lahko utemeljevali obnovo postopka.

21Obremenjevanje soobsojenega L. L. na podlagi izjave M. M. ne predstavlja novih dejstev oziroma dokazov, saj je to obrambno navedbo presojalo že sodišče pri sojenju v pravnomočno končanem postopku, kot pravilno ugotavlja tudi napadena odločitev.

22V zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) z dne 16. januarja 2018 v zadevi Čeferin proti Sloveniji, o pritožbi obsojenčevega zagovornika dr. Petra Čeferina št. 40975/2008, pritožbeni senat pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da je bil predmet odločanja ESČP osredotočen izključno na kaznovanje odvetnika in ni z ničemer posegel v sodbo v predmetnem kazenskem postopku. Bistveno je namreč, da je ESČP ugotovilo kršitev 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki zagotavlja svobodo izražanja, ne pa 6. člena, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Obrazložitev ESČP glede doslednega ugovarjanja izvedeniškim mnenjem ter v zvezi s tem, da je bil pritožnikov edini način, da bi pridobil nova mnenja, oslabiti verodostojnost obstoječih mnenj (54. točka obrazložitve sodbe ESČP), ne gre razumeti kot napotilo za obnovo kazenskega postopka, kakor to skuša prikazati pritožnik. Zato ta sodba očitno ne predstavlja primerne utemeljitve za dovolitev obnove postopka.

23Pritožbeni senat nadalje pojasnjuje, da četudi bi se predmetno sodbo ESČP razlagalo v smeri nakazane ugotovitve kršitve pravic obrambe v kazenskem postopku, to ne bi predstavljalo zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč le kot potencialno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kar samo po sebi ni pravno relevanten argument za uspešnost vložene zahteve za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka.⁴

24Tudi Ustavnopravno mnenje o vplivu sodbe ESČP v zadevi Čeferin v. Slovenija na obnovo kazenskega postopka zoper A. A., ki ga je po naročilu zagovornika izdelal dr. N. N. za Inštitut ..., ne predstavlja novih dejstev oziroma dokazov, ki bi se nanašali na dejansko podlago obsodbe, temveč predstavlja le utemeljitev pravnega naziranja obrambe, kar ne more predstavljati obnovitvenega razloga.

25Neskladja, kot jih navaja sodni izvedenec za telekomunikacije dr. O. O., tudi po oceni pritožbenega senata niso takšne stopnje, da bi lahko vzpostavile dvom o času storitve kaznivih dejanj ter s tem utemeljevale zahtevo za obnovo postopka. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, je bistveno, da je F. F. 14. 8. 2002 še imel telefonske kontakte, po tem pa več ne. Pritožbeni senat dodaja, da je ključnega pomena tudi, da je obsojeni že dne 15. 8. 2002 telefonski aparat Š., ki ga je vse do tedaj nedvomno uporabljal F. F., telefon se je do takrat tudi nahajal pod kontrolo hrvaškega operaterja, izročil svojemu tedanjemu dekletu G. G. Tako je logičen in zanesljiv sklep, da je ta telefon lahko vzel le obsojeni, kar skupaj z vsemi že zgoraj omenjenimi dokazi z gotovostjo utemeljuje čas storitve kaznivih dejanj, česar predloženo mnenje dr. O. O. že na prvi pogled ne more resno omajati.

26Glede vpogleda v Poročilo o poligrafskem testiranju obsojenca sta bili ob odločanju višjega sodišča o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ob odločanju Vrhovnega sodišča RS o pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo in o zahtevi za varstvo zakonitosti, kakor tudi ob odločanju Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi, že večkrat in izdatno obrazloženi predvsem nedopustnost in nezanesljivost tega dokaznega predloga, kar je v izpodbijanem sklepu povzelo tudi prvostopenjsko sodišče. Tem stališčem se v celoti pridružuje tudi pritožbeni senat, zato jih na tem mestu ne bo ponavljal. Jasno je, da ta dokaz očitno tudi ne predstavlja novote. Kot že pojasnjeno, pa postopek obnove ni namenjen ponavljanju že zavrnjenih dokaznih predlogov, zato je ta dokaz očitno neprimeren za dovolitev obnove kazenskega postopka.

27Glede izjave P. P. v preiskavi dne 23. 1. 2003 o skriptah s področja kozmetike in odprtih balkonskih vratih pritožbeni senat pojasnjuje, da je vsa navedena dejstva obravnavalo že sodišče v pravnomočno končanem kazenskem postopku, zato ta izjava ne predstavlja novega dejstva ali dokaza.

28Pritožnik predlaga zaslišanje R. R. z namenom, da bi slednji izpovedal o dejstvih glede položaja storilca na kraju kaznivega dejanja, kar sicer predstavlja nov dokaz. Vendar pa je način izvršitve kaznivih dejanj z zadostno mero natančnosti ugotovilo že sodišče v pravnomočno končanem postopku, pri čemer pritožnik v okviru predlaganja tega dokaza ne pojasni, kako naj bi dejstva, o katerih naj bi izpovedoval R. R., dodatno oziroma drugače prispevala k razčiščenju dejanskega stanja, niti ni jasno kako, ali če sploh, naj bi ta dejstva utegnila povzročiti oprostitev obsojenca oziroma njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Tako je tudi po prepričanju pritožbenega senata ta dokazni predlog presplošen, da bi lahko utemeljeval obnovo kazenskega postopka.

29Pritožbeni senat, glede na pritožbene navedbe, dodaja, da je izpodbijani sklep še znotraj dopustnih meja formalnega preizkusa zahteve za obnovo.

30Stopnja formalnega preizkusa je nujno odvisna od kompleksnosti vsake posamezne zadeve – bolj kot je bilo ugotavljanje dejanskega stanja v kazenskem postopku zapleteno, specifično ali obširno, sorazmerno bolj bo poglobljen tudi formalni preizkus. Temu botruje predvsem dejstvo, da formalna presoja ni namenjena zgolj ugotavljanju, ali gre za določena nova dejstva in dokaze, ki bi utegnila biti na splošno obsojencu v korist – kot že opredeljeno uvodoma, je pravni standard za dopustitev obnove postavljen višje: nova dejstva ali novi dokazi morajo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegniti povzročiti oprostitev obsojenega ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Glede na to, da je šlo v konkretni zadevi za indično sodbo, številna pravno odločilna dejstva pa so se ugotavljala na podlagi več dejstvenih sklopov in okoliščin z različnimi in številnimi dokazi, pritožbeni senat ocenjuje ugotavljanje konkretnega dejanskega stanja kot kompleksno in zahtevno.

31Skladno s tem je prvostopenjski senat v izpodbijani odločitvi najprej presojal, ali predlagana dejstva in dokazi sploh predstavljajo novote ter nadalje predlagana nova dejstva in dokaze primerjal z ugotovitvami iz pravnomočno zaključenega kazenskega postopka ter na podlagi te primerjave utemeljeno zaključil, da ta dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi lahko utemeljevali obnovo postopka. Tako 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, katero izpostavlja pritožnik, ne predstavlja meritorne oz. vsebinske ocene, temveč primerjavo dejstev in dokazov, na podlagi katerih temelji ugotovitev iz pravnomočne sodbe, z dejstvi in dokazi, predlaganimi v zahtevi za obnovo. Ob tem je bila opravljena zgolj presoja relevantnosti pogojev za obnovo postopka, saj se prvostopenjski senat ni spuščal v vsebinsko presojo vsakega dokaza posebej, temveč ob predpostavki, da drži tisto, kar se z dokazom dokazuje, ta dejstva primerjal z ugotovitvami iz kazenskega postopka in ob tem utemeljeno ugotovil, da z zahtevo predlagana dejstva in dokazi ne dosegajo zahtevanega pravnega standarda za obnovo postopka. Pritožbeni senat poudarja, da skladno z zgoraj citiranimi stališči Vrhovnega sodišča RS, na katera se sklicuje tudi pritožnik, predstavljajo nerelevantne dokaze predvsem tisti, ki nimajo nič skupnega z zadevo ali ki so očitno nepomembni za presojo odločilnih dejstev oziroma, ki ne bi mogli vplivati na spremembo sodbe, četudi bi držalo tisto, kar iz tega dokaza ali dejstva izhaja. Navedeno očitno utemeljuje presojo, ki jo je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče, saj tovrstne (formealne) presoje relevantnosti dejstev in dokazov že po naravi same stvari sicer sploh ne bi bilo mogoče opraviti.

32Tudi zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi neobrazloženosti izpodbijanega sklepa ni podana. Pritožnik zgolj pavšalno navaja, da zunajobravnavni senat ne obrazloži, zakaj vsak od predlaganih dokazov ni tak dokaz, da bi se na njegovi podlagi mogla dovoliti obnova. To očitno ne drži, ob odsotnosti konkretnejših opredelitev pritožnika v zvezi s posameznimi dokazi pa predstavlja tako splošno navedbo, da je pritožbeni senat bolj poglobljeno ne more preizkusiti. V nadaljevanju pritožnik sicer navede tri argumente iz izpodbijanega sklepa, vendar je ob tem jasno, da navedeno ne predstavlja očitkov neobrazloženosti, temveč gre za vsebinsko nestrinjanje pritožnika s stališči iz izpodbijanega sklepa, do katerega se je pritožbeni senat že opredelil predhodno.

33Glede 19. točke izpodbijanega sklepa pritožbeni senat pojasnjuje, da res ni razvidno, kateri točno so tisti dokazi, ki se v spisu že nahajajo in so jih sodišča že obravnavala, zaradi česar se zunajobravnavni senat do njih ni posebej opredeljeval. Vendar gre ob tem opozoriti, da je pritožnik že sam v zahtevi za obnovo izrecno navedel, da zaradi hitrejše seznanitve in lažjega razumevanja vsebine zadeve navaja nekatera dejstva, ki jih je v dosedanjih postopkih že navajal, in v zvezi s tem zahtevi tudi priložil določene listine. To navedbo ponovi tudi v predmetni pritožbi. Glede na to ter dejstvo, da je iz celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa mogoče razbrati opredelitev do vseh z zahtevo navajanih dejstev in predlaganih dokazov, obrazložitve sklepa ni mogoče označiti kot pomanjkljive, zato sodišče druge stopnje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more ugotoviti niti v tem delu.

34Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil kršitev, na katere mora skladno s petim odstavkom 402. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

35Glede na to, da obsojenec prestaja dolgoletno zaporno kazen, zaradi česar mu je in mu bo tudi v prihodnje onemogočena pridobitev substančnega dohodka, je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostil plačila stroškov postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

¹ Na primer sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 27/2001, z dne 28. 11. 2002, I Ips 220/2005, z dne 3. 2. 2006 in I Ips 74/2005, z dne 16.06.2005.
² Na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 27/2001, z dne 28. 11. 2002, in I Ips 3441/2011-22, z dne 25.04.2013.
³ Nenazadnje je kritika dr. I. I. še vedno predmet strokovne razprave, dostopne na spletni strani Zbornice kliničnih psihologov Slovenije (glej v Recenzija Poročila....., z dne 20.1.2020, katerega je izdelal Razširjeni strokovni kolegij za klinično psihologijo Minsitrstva za zdravje).
⁴ O tem tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 23139/2011-27, z dne 17.05.2012.