VSK sklep EPVDp 42/2009

Pritožba storilca G. P. se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Storilec mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Sežani storilcu G. P. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je po Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) kot voznik motornega vozila B kategorije dosegel 19 kazenskih točk, ki so mu bile izrečene zaradi prekrškov, in sicer: 10 kazenskih točk zaradi prekrška z vozilom B kategorije, izrečenih s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. PR 1, ki je postala pravnomočna 19. februarja 2009, šest kazenskih točk zaradi prekrška z vozilom B kategorije izrečenih s plačilnim nalogom PPIUKP PU K., št. 1, ki je postal pravnomočen 24. oktobra 2008 in tri kazenske točke zaradi prekrška z vozilom B kategorije izrečene s plačilnim nalogom SE za nadzor prometa, št. 1, ki je postal pravnomočen 8. maja 2007. Sklenilo je še, da storilčevo vozniško dovoljenje preneha veljati 30. dan po pravnomočnosti sklepa ter storilcu naložilo plačilo sodne takse, ki jo bo odmerilo z nalogom po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

Proti sklepu je pritožbo vložil storilčev zagovornik zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o prekrških (dalje ZP-1) v prvem odstavku 202.a čl. določa, da izda sodišče sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk. Tako je ravnalo sodišče prve stopnje tudi v obravnavanem primeru na podlagi obvestila Ministrstva za pravosodje, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, iz katerega izhaja, da ima storilec na navedeni dan vpisanih skupaj 19 kazenskih točk, pri čemer je pred izdajo izpodbijanega sklepa še preverilo ali so podani formalni pogoji za izrek navedene sankcije, ki jih določata 22. čl. ZP-1 in 235. čl. ZVCP-1. Res je sicer, da je bila zoper plačilni nalog PP K., opr. št. 1 vložena zahteva za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Sežani s sodbo opr.št. ZSV 1 z dne 13. maja 2009 zavrnilo in je šele s tem dnem postal plačilni nalog pravnomočen (torej ne 24.10.2008, kot izhaja iz klavzule pravnomočnosti prekrškovnega organa na kopiji plačilnega naloga, ki je bil dostavljen sodišču), kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je storilec v času treh let kot voznik motornega vozila B kategorije dosegel 19 kazenskih točk, zaradi česar je tudi odločitev, da se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, pravilna.

Tudi pritožbeni očitek, da je bila storilcu kršena pravica, da bi se po doseženih 13 kazenskih točkah udeležil programa izobraževanja za varno vožnjo s čimer bi dosegel izbris štirih kazenskih točk iz evidence, nima posebne teže. Storilcu so bile vse odločbe iz katerih je razvidno število izrečenih kazenskih točk za posamezne prekrške vročene, zato je bil s številom vsakokrat doseženih kazenskih točk seznanjen. Res je sicer, da ZVCP-1 v 2. odst. 189. čl. določa, da se mora imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 13 kazenskih točk, pa ne preseže 17 kazenskih točk, udeležiti programa izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo in se mu, če seminar za voznike uspešno zaključi, enkrat v dveh letih izbrišejo iz evidence štiri kazenske točke. Vendar pa je iz podatkov s spisu razvidno, da je storilec prekrška, s katerima je dosegel skupaj 16 kazenskih točk, storil v kratkem časovnem razmaku (28.8.2008 – 6 kazenskih točk; 14.10.2008 – 10 kazenskih točk), ob čemer ni dvoma, da je ob storitvi novih prekrškov tudi vedel, da ima v evidenci že vpisane tri kazenske točke. Za uresničenje pravice iz 2. odst. 189. čl. ZVCP-1 je sicer pomemben datum pravnomočnosti posameznih odločb s katerimi so bile kazenske točke izrečene. Višje sodišče ugotavlja, da so bile kazenske točke (6), izrečene s plačilnim nalogom PP K., opr. št. PN 1 vpisane v evidenco kazenskih točk že pred pravnomočnostjo ( 24.oktobra 2008 namesto 13. maja 2009, ko je bila s sodbo opr.št. ZSV 1 zavrnjena zahteva za sodno varstvo, na kar opozarja pritožba), ker pa je storilec presegel 17 kazenskih točk preden je bil poslan na program izobraževanja, ga na takšno izobraževanje ni več mogoče poslati. ZVCP-1 namreč v 3. odst. 189. čl. določa le, da organ, ki vodi evidenco o kazenskih točkah, napoti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo, ne določa pa roka v katerem mora to storiti. Zato je logično, da je imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja mogoče poslati na takšno izobraževanje le dokler znotraj treh let ne preseže 17 kazenskih točk.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je storilec kot voznik motornega vozila B kategorije v času treh let dosegel oziroma presegel predpisano število 18 kazenskih točk (tretji odstavek 22. čl. ZP-1), kar ima za posledico izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in na podlagi 168. čl., v zvezi s tretjim odstavkom 163. čl. ZP-1 potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 147. čl. ZP-1 mora storilec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se odmeri po tarifni št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).