VSK sodba Cpg 184/2009

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. In 1 z dne 12.7.2006, vzdržalo delno v veljavi v točki 1 in v celoti v točki 3 izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki glavnico v znesku 26.887,59 EUR (6.443.342,48 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2006 do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 268,88 EUR (64.435,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.2006 do plačila; 2.) sklep o izvršbi razveljavilo v točki 1 izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 6.443.342,48 SIT od 27.4.2006 do 9.5.2006 in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.234,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Trdi, da je sodišče nekritično svojo odločitev v celoti oprlo na izpovedi zaslišanih prič B.P., S.P. in V.V. To se nanaša na del izpovedi, ki govori o tem, da so bila dela v celoti opravljena, da so k primopredaji del pozivali toženo stranko in da so bili izpolnjeni pogoji za kvalitetni in količinski pregled. Iz vpogleda v sodni register izhaja, da sta P.B. in S. tudi solastnika tožeče stranke in ne zgolj „navadna delavca“, zaposlena pri toženi stranki. Tega svojega lastniškega položaja pri zaslišanju nista razkrili. Tako je pri dokazni oceni njunih izpovedi treba upoštevati, da imata direktni interes na zmago v predmetni pravdi. Mimo izpovedi solastnikov tožeče stranke ni slednja predložila trdnega dokaza o tem, da so bila dela res v celoti zaključena in da so toženo stranko pozivali na prevzem. Po drugi strani je trditev tožene stranke o tem, da je tožečo stranko pozivala k dokončanju del in primopredaji podkrepljena z dopisom, s katerim je zavrnila končno situacijo z dne 9.5.2006. Nadalje se izpodbija ugotovitev sodišča, da če je tožena stranka lahko ugotovila, da dela na objektu niso dokončana, to pomeni, da jih je očitno pregledala in bi morala že takrat navesti konkretne napake. Tožena stranka je sicer lahko z golim očesom videla, da dela niso dokončana, vendar pa ni strokovnjak, da bi lahko konkretno grajala napake. To je razvidno tudi iz pripombe o umazanih oknih, saj je to dejstvo lahko ugotovila tožena stranka kot laik. Ker ni prišlo do primopredaje, tožena stranka oziroma njen nadzornik nista podpisala končne situacije, s čimer bi potrdila, da so bila dela kvalitetno in količinsko ustrezno izvedena. Glede na to je tožbeni zahtevek preuranjen oziroma neutemeljen. Tožena stranka je tožečo stranko pozvala k primopredaji celo na samem naroku, a slednja k njej ni hotela pristopiti. Modalitete primopredaje in zanjo pristojne osebe sta stranki določili v pogodbi, zato ni jasno, na osnovi česa je sodišče prišlo do zaključka, da je za njeno neizvedbo odgovorna tožena stranka. Dejstvo, da so določeni gradbeni elementi vgrajeni v objekt in da je tožeča stranka prekinila z deli še ne pomeni, da se objekt tudi uporablja oziroma da je tožena stranka s tem na konkludenten način prevzela izvedena dela. Neutemeljen je zaključek sodišča, da bi moral toženec končno situacijo šteti za poziv k primopredaji. Opozarja na 642/3 čl. OZ, po katerem dolžnik ni dolžan plačati izvršenega dela, preden ga ne pregleda in potrdi. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da je listina, na podlagi katere tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek (končna situacija z dne 12.4.2006), verodostojna listina. Predvsem ji manjkata podpisa pooblaščenega nadzornika tožene stranke in investitorja. Ne zadostuje, da končno situacijo podpiše samo odgovorna oseba pri izvajalcu. O tem je tožena stranka predložila tudi izvedensko mnenje L.Ž.J. z dne 23.5.2008, ki je bilo izdelano za potrebe drugega pravdnega postopka med istima strankama, kjer so predmet plačila začasne situacije. Iz navedenega mnenja izhaja, da je sporna situacija pomanjkljiva.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Smisel primopredaje je v pregledu s strani izvajalca opravljenega dela. Ta pregled ni sam sebi namen, ampak se opravi zato, da se kot (ključno) ugotovi, ali so dela izvedena v skladu s pogodbo in ali kakovost izvedenih del ustreza pogodbeni kakovosti, oziroma, katera dela je izvajalec dolžan na svoj strošek dodelati, popraviti ali znova izvesti in v kakšnem roku mora to storiti (1. in 2. točka 113. uzance Posebnih gradbenih uzanc, PGU). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zanikala, da ima v posesti objekt, na katerem so bila izvedena sporna dela. Pri tem pa niti v pritožbi ne pove, v katerem delu sporna dela niso bila izvedena po pogodbi in v čem kakovost opravljenih del ne ustreza (ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v postopku na prvi stopnji podala le pavšalne trditve v smeri, da dela niso bila dokončana oziroma da niso bila kvalitetno dokončana). V zvezi s tem ne zadošča formalno sklicevanje na to, da v obravnavanem primeru niso bile upoštevane modalitete primopredaje in zanjo pristojne osebe, kar je sicer določeno v pogodbi med strankama, prav tako pa tudi ne golo sklicevanje na 641. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), da je naročnik dolžan prevzeti dela od izvajalca (le) če so bila izvršena po določilih pogodbe in pravilih posla. Na podlagi skladnih izpovedb zaslišanih (S. in B.P., V.V.) je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bila tožena stranka s strani tožeče stranke neuspešno pozvana k prevzemu del, poleg tega pa je tudi nadzorni organ tožene stranke, V.M., potrdil, da so bili izpolnjeni pogoji za primopredajo opravljenih del. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da B. in S.P. pri zaslišanju nista razkrila dejstva, da sta solastnika tožeče stranke in da bi moralo sodišče to upoštevati pri dokazni oceni njunih izpovedb; najprej gre za to, da navedeno okoliščino pritožnica izpostavlja šele v pritožbi, zaradi česar je ni mogoče upoštevati, poleg tega pa je tudi V.V. izpovedal enako glede nepripravljenosti tožene stranke, da pristopi k primopredaji. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje zaključku sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila tožena stranka tista, ki je preprečevala primopredajo po tožeči stranki izvedenih del. Kar se pa tiče očitka o neverodostojnosti končne situacije, ker ta ne vsebuje podpisa investitorja in nadzornika tožene stranke, ta ni utemeljen, ker je ravno zato, ker teh podatkov ne vsebuje, sodišče prve stopnje presojalo trditve tožene stranke,češ da dela, ki jih vsebuje končna situacija, niso bila dokončana.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.