VSK sodba Cpg 245/2009

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh skleniti s tožečimi strankami, imetniki enotnega poslovnega deleža, družbeno pogodbo v notarskem zapisu in pred notarjem po sedežu družbe, z vsebino, ki je tam navedena, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Hkrati je tožečim strankam naložilo, da morajo v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.943,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi so tožeče stranke po svoji pooblaščenki vložile pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagale njeno razveljavitev. Trdijo, da sodišče ni ugotovilo bistva, in sicer, da gre v tej zadevi za izsiljevanje tožene stranke (monopolnega podjetja), da bi pridobila večje pravice iz svojih poslovnih deležev, kot ji gredo po obstoječi družbeni pogodbi. Dejstvo je, da je med družbeniki neusklajena le določba 14. čl. predlagane družbene pogodbe, ki ureja glasovanje družbenikov na skupščini, ne pa določba 6. čl., ki uvaja možnost, da poslovni delež pripada tudi več osebam in ki ureja razmerja med njimi. Tožena stranka se na skupščinah ni strinjala z določbo, ki se je nanašala na njene glasovalne pravice, ne pa z določbo, ki ureja enotni delež. Slednji zanjo ne bi bil sporen, če bi ji družbeniki – imetniki tega deleža priznali 50 % ali več pravic iz njenega skupnega 47,27 % poslovnega deleža. Ravno izsiljevanje tožene stranke je tista okoliščina, ki meri na sproduciranje napake volje v tem razmerju in zaradi katere bi sodišče moralo z ustrezno sodbo nadomestiti voljo družbenikov, kajti iz opisanega dejanskega stanja izhaja, da tožena stranka ne namerava skleniti nikakršne družbene pogodbe, če ne bo v njej imela zagotovljene vsaj enake korporacijske pravice kot tožniki. Tega pa ne more imeti, saj s poslovnimi deleži, ki jih je kupila, takšnih pravic ni pridobila. Sam tekst 14. čl. družbene pogodbe, ki je v predlogu sodbe, daje toženi stranki kot družbeniku več pravic iz naslova glasovanja, kot bi jih sicer imela po obstoječi družbeni pogodbi, saj so tožniki pristali, da družbenika na skupščini praviloma sprejemata vse odločitve soglasno. Tožnike preseneča odločitev sodišča iz razlogov, ker iz listinskih dokazov izhaja, da je bil enotni delež ustanovljen s Sporazumom z dne 12.3.2006, torej kar štiri mesece pred vstopom tožene stranke v družbo, kar pomeni, da je pomenil enotni delež v družbi zatečeno stanje in ne nekaj novega za toženo stranko. Ni pravilna trditev sodišča, da družbeniki izključno o nespornih spremembah niso glasovali, vendar so tožniki to poskušali, vendar je zadnji moment tožena stranka tudi v tem delu odpovedala (glej zapisnik skupščine z dne 10.7.2007). Sodišče tudi napačno tolmači vprašanje obstoja nadzornega sveta. Družba K. d.o.o. ima le dva družbenika, enotni delež in toženo stranko. Zato so imetniki enotnega deleža prepričani, da nadzorni svet ni potreben. Družbeniki, ki so kot člani nadzornega sveta še vpisani v sodnem registru, z družbo nimajo več nikakršnih stikov. Po drugi strani je v sodnem registru vpisan kot član nadzornega sveta tudi sedanji direktor, zaradi česar v isti register ne more vpisati svoje poslovodske funkcije. Zaradi tega trpi delovanje in poslovanje družbe. Tožniki niso iskali sodne intervencije iz razlogov, da bi toženo stranko prisilili v spremembo družbene pogodbe, temveč da bi uskladili pogodbeno stanje z dejanskim. Kar se tiče ostalih navedb tožnikov, da družbena pogodba nima uskladitve dejavnosti, valute in firme, tudi za tožnike niso posebnega pomena, ne morejo pa zatrditi, da to prve tožnice ne ovira pri poslovanju. Kar se tiče aktivne legitimacije družbe K. d.o.o. v tem sporu tožniki menijo, da je tudi njen interes podan v celoti, kajti že več kot eno leto nima vpisanega dejanskega direktorja v sodnem registru. To pomeni, da je dobesedno poslovno nesposobna.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek meri na obvezo tožene stranke za sklenitev družbene pogodbe v predlaganem besedilu in tožeče stranke ga utemeljujejo na dejstvu, da je obstoječa družbena pogodba o ustanovitvi družbe K. d.o.o., (dalje: družba) neustrezna, nezakonita, neusklajena z zakonskimi spremembami in ne odraža dejanskega stanja v družbi, s čimer je ogroženo delo in poslovanje te družbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila družba ustanovljena s pogodbo o ustanovitvi 22.5.1992 in je bila v sodni register vpisana 23.6.1992. Družbena pogodba je bila nazadnje spremenjena 8.10.2002. Iz sodnega registra izhaja, da so njeni družbeniki drugi do deseti tožnik, ki so imetniki desetih poslovnih deležev, kateri znašajo skupaj 52,73 %, tožena stranka pa je imetnica petih poslovnih deležev, kateri znašajo skupno 47,273 % osnovnega kapitala.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v 516. čl. določa, da odločajo o spremembi družbene pogodbe družbeniki na skupščini s tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov, pri čemer lahko družbena pogodba določi za veljavno odločitev še druge zahteve (1. odst.) in mora takšen sklep, razen pri spremembi sedeža, firme ali dejavnosti, potrditi notar (2. odst.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se v obravnavanem primeru družbeniki sestali na več sejah skupščine, vendar sprememb družbene pogodbe niso izglasovali s potrebno večino glasov vseh družbenikov, zato predlagane spremembe družbene pogodbe niso bile sprejete. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni možna sodna intervencija na način in v obliki, kot je uveljavljena v predmetni zadevi, ko naj bi se s sodbo družbeniku naložila sklenitev spremenjene družbene pogodbe oziroma ko naj bi se vzpostavilo stanje, do katerega na podlagi odločanja družbenikov ni bilo mogoče priti, saj v ZGD-1 za kaj takega ni podlage. In to kljub opozorilom pritožnikov, da tožena stranka ni pripravljena izglasovati sprememb družbene pogodbe zato, ker tožniki niso pripravljeni popustiti njenim (neupravičenim) zahtevam, da bi ji tožniki priznali iz naslova njenega poslovnega deleža več glasovalnih pravic, kot bi ji dejansko šle glede na njegovo višino. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, so v okviru določil ZGD-1 o družbi z omejeno odgovornostjo posebej urejeni primeri, ko pride v družbi do nemožnosti urejanja razmerij med družbeniki, npr. primeri izključitve in izstopa družbenika (501. čl.), tožba družbenika (503. čl.).

Niso pa utemeljene niti pritožbene trditve, da je ustanovitev enotnega poslovnega deleža s strani drugega do desetega tožnika za toženo stranko pomenilo zatečeno stanje, ki mu slednja neupravičeno nasprotuje. Gre za to, da čeprav je bil sporazum o ustanovitvi enotnega poslovnega deleža sklenjen že 12.3.2006, torej pred vstopom tožene stranke v družbo z nakupom poslovnih deležev od nekaterih dotedanjih družbenikov (11.7.2006), so z navedenim sporazumom njegove stranke uredile le njihova medsebojna razmerja. Učinke na veljavno družbeno pogodbo pa bi takšen sporazum imel kvečjemu šele potem, ko bi družbeniki sprejeli sklep o njeni spremembi, to pa pred vstopom tožene stranke v družbo ni bilo storjeno.

Upoštevati pa ni mogoče niti trditev, da neusklajenost družbene pogodbe oziroma nesprejem njenih sprememb škodi družbi in ovira njeno poslovanje (nepotrebnost nadzornega sveta, ki je v obstoječi družbeni pogodbi predviden; nemožnost vpisa direktorja v sodni register, ker je že vpisan kot član nadzornega sveta). Tudi če bi se sprejelo stališče, da lahko sodišče nadomesti voljo družbenikov takrat, ko njihova pasivnost oziroma nasprotovanje škodujeta oziroma onemogočata delovanje družbe, tega ne bi bilo mogoče doseči na takšen način in v takšni obliki zahtevka, kot je uveljavljen v tej pravdi.

Udeleženci družbene pogodbe so družbeniki, ki sklenejo oziroma podpišejo družbeno pogodbo o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo (474. čl. ZGD-1). Prav tako pa so tudi družbeniki tisti, ki odločajo o njeni spremembi (1. odst. 516. čl. ZGD-1). Glede na takšno zakonsko ureditev, ko torej družba ni stranka pogodbe, s katero je ona ustanovljena, ima prav sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da prvotožena stranka, družba K. d.o.o., ni aktivno legitimirana za tožbeni zahtevek, ki je uveljavljen v tej pravdi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).