VSK sodba in sklep I Cp 1369/2005

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženo stranko se zaradi žalitve sodišča kaznuje z denarno kaznijo v višini 450 EUR (štiristo petdeset eurov), ki jo mora v roku 30 dni plačati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča z dne 27.9.2002, tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 207.953,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14.5.1998 do plačila. Odločilo je še o izvršilnih stroških in o stroških pravdnega postopka, ki jih mora tožena stranka tožeči plačati skupaj 204.913,60 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi popravljala dva avtomobila in da toženec enega od izstavljenih računov ni plačal, to je računa št.1.

Z izpodbijanim sklepom pa je Okrajno sodišče v Sežani odločilo, da mora tožena stranka plačati premalo plačano sodno takso v znesku 13.300,00 SIT ter sodno takso za opomin v znesku 4.750,00 SIT. Glede na vrednost spornega predmeta znaša namreč sodna taksa za pritožbo 26.600,00 SIT, toženec pa je plačal samo 13.300,00 SIT.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. V pritožbi zoper sodbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev na izredno pomanjkljive dokaze, ki dopuščajo nedopustne špranje. Sodišče namreč ni razpolagalo z verodostojnim dokumentom o obstoju dolga in ga tudi ni zahtevalo, pač pa je na toženca prevalilo dokazno breme. Nemožnost dokazovanja plačila računa je s svojim ravnanjem dejansko povzročila tožeča stranka. Pri tem je sodišče dobro vedelo, da je tožena stranka pri tožeči popravljala dve vozili in je ob popravilu drugega poravnala vse svoje obveznosti. Sodišče se ni niti vprašalo, zakaj naj bi bil potreben še tretji račun. Tožena stranka treh storitev ni naročila. Tožena stranka je sicer priznala, da je tožeča stranka popravljala njeni osebni vozili in da je izvedla dela, napisana na tretjem računu, ni pa priznala, da ta dela niso bila plačana v sklopu predhodno obračunanih del in bi bila lahko že zajeta na enem od prvih dveh računov. Sodišče bi moralo ugotoviti, kaj je tožnik zaračunal s prvima dvema računoma. Sodišče se ne bi smelo postaviti na stališče, da gre pri ugotavljanju verodostojnosti računa za obrnjeno dokazno breme. Tudi sodna praksa namreč stoji na stališču, da sam račun še ni verodostojna listina in da mu morata biti priložena še naročilnica in dobavnica. Sodišče še zlasti ne bi smelo verjeti izstavljenemu računu zaradi očitno malomarnega poslovanja tožeče stranke. V postopku ni bilo ugotovljeno niti, kdo bi sploh lahko bil dolžnik. Tožena stranka je sodišču predložila tudi druge dokazne listine, ki kažejo na neurejenost poslovnih knjig tožnika, katerih pa sodišče ni ocenjevalo. Tožena stranka tožeči ne dolguje ničesar, saj je vse poravnala in to z blagajniškimi prejemki.

V pritožbi zoper sklep pa navaja, da je z grožnjo sodnika, da mora plačati sodno takso, sicer bo moral plačati še kazensko takso, utrpel psihične bolečine. Predhodno je poslal zahtevek za izdajo sklepa o odmeri sodne takse, sodišče pa je izdalo izpodbijani sklep. Taksa je bila plačana že prej, zato je sodnik kršil materialno pravo. Sodnik to v obrazložitvi priznava, zavedajoč se, da je storil kaznivo dejanje po 261. členu Kazenskega zakonika. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi, sodnika pa najstrožje kaznuje in o tem obvesti Sodni svet ter državni zbor.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo:

Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec pri tožeči stranki naročil popravilo dveh vozil, da je sodišče v zvezi s popravilom avtomobila Passat izstavilo tudi račun št. 1 in da je temu računu priložen delovni nalog, iz katerega je razvidno, katera dela so bila opravljena in zaračunana. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka s tem dokazala, da je dela dejansko opravila (kar za toženo stranko niti ni sporno) in da je za dela izstavila račun. Iz knjigovodskih evidenc tožene stranke pa je razvidno, da račun št. 1 ni bil plačan. Če tožena stranka zatrjuje, da je račun, oziroma dela, na katera se nanaša, že plačala, je ob takem dejanskem stanju dokazno breme o plačilu na njej. Med strankami ni sporno, da je toženec istega dne, to je 13.5.1998, plačal 1.000.000,00 SIT, kar dokazujeta tudi blagajniška prejemka. Ob dejstvu, da je na blagajniških prejemkih izrecno navedeno, da se z njima plačuje obveznost toženca po računih št. 2 in 3, torej po drugih dveh računih, plačilo 1.000.000,00 SIT samo po sebi ne dokazuje, da so bila plačana tudi dela, ki so vsebovana v spornem računu št. 1, drugega dokaza o tem, da so bila opravljena dela že plačana, pa tožena stranka ni predlagala. Zato je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da toženec ni dokazal, da bi v računu obračunana dela plačal. Navedbe, da ni bilo ugotovljeno, kdo je sploh dolžnik, so pritožbena novota, ki je na podlagi določbe 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče upoštevati. Glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje (da so bila dela opravljena, da je bil za dela izstavljen račun, ki ni bil plačan) je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in sklep o izvršbi z dne 27.9.2002 vzdržalo v veljavi. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede sklepa o odmeri sodne takse:

Za pritožnika je očitno sporno vprašanje takse za opomin. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil toženi stranki poslan opomin (nalog) za plačilo takse za pritožbo v znesku 26.600,00 SIT. Po tar.št. 3 taksne tarife sodnih taks se namreč za pritožbo plača dvojna taksa iz prvega odstavka tar.št. 1, kar pomeni, da je bila taksa odmerjena pravilno. Tožena stranka je v določenem roku plačala samo del takse, to je 13.300,00 SIT, zato je po določbi 4. odstavka 26. člena zakona o sodnih taksah (ZST) prvostopno sodišče pravilno obračunalo tudi takso za opomin in pri odmeri takse po 27. členu ZST upoštevalo že plačano takso. Ker sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o odmeri sodne takse (2. točka 365. člena ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka:

Toženec s pritožbama ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede denarne kazni:

Ob odločanju o pritožbi zoper sklep je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožnik v pritožbi žali sodišče in sodnika prvostopenjskega sodišča, ki je zadevo obravnaval. V vlogi uporablja izraze, kot: ... pod taktirko okrajnega sodnika M.K., ki je tako v postopku kot po njem samovoljno, pristransko in neobjektivno ter s prekoračitvijo pooblastil in nevestnega dela v službi izdal inkriminirani opomin...., ... sodnik nekje v obrazložitvi priznava, da je toženec zoper njegovo sodbo plačal sodno takso za pritožbo, zavedajoč se, da je pred tem storil kaznivo dejanje iz 261.člena KZ...., ... zaradi nevestnega dela v službi ter zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic sodnika Okrajnega sodišča v Sežani, zaradi prej opisanih dejanj in še vrsto drugih, meče slabo luč ne samo na sodišče v Sežani, ampak na celotno sodstvo.... Po določbi 109. člena ZPP sodišče kaznuje z denarno kaznijo do 1.251,88 EUR fizično osebo, ki v vlogi žali sodišče. Stranka ima pravico, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjave zagotovljena kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS, pri tem pa je treba upoštevati poseben pomen, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišč, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge. Pritožnikove navedbe niso takšne, da bi bile zaradi varstva njegovih pravic v postopku nujne ali koristne in tudi po vsebini ne gre za očitke, ki jih pritožnik ne bi mogel izraziti na dostojen način. Kritiko sodne odločbe je vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva in ki ne pomeni osebnega napada na sodnika, oziroma na njegovo čast in dobro ime, kar pritožnik v svoji pritožbi počne. Citirane navedke je pritožbeno sodišče ocenilo za žalitev sodišča in zato toženi stranki izreklo denarno kazen v višini 450 EUR, to je v višini, ki je primerna glede na težo žalitve.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep o kaznovanju je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožbo se vloži pisno v dveh izvodih pri Višjem sodišču v Kopru, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.