VSK sklep I Ip 575/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ga je sodišče izdalo na predlog upnika na podlagi izvršilnega naslova, sodbe Delovnega sodišča v Kopru z dne 15.9.2005. Predlagana je bila izvršba zaradi izterjave plače, regresa, dohodnine in prispevkov.

Presodilo je ugovorne navedbe dolžnika in med drugim navedlo, da je po izvršilnem naslovu dolžan dolžnik pozvati upnika nazaj na delo in upniku za ves čas, ko ni delal priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, z obrestmi za primer zamude od vsakokratne zapadlosti od posameznega zneska nadomestila plače. Ocenilo je, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, ker je terjatev določljiva. Upnik je sledil izvršilnemu naslovu in terjatev točno in natančno opredelil, predložil je tudi listine, ki omogočijo izvršilnemu sodišču vrednotiti zahtevek.

Zoper sklep se je dolžnik pritožil.

Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in izvršbo ustavi. Priglaša stroške. Dejstvo je, da je dolžnik že v ugovoru navedel, da sodba, kot izvršilni naslov, ne glasi na denarne zneske in je zato neizvršiljiva. Gre dejansko za vmesno sodbo. Tudi sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, ni enotna.

Pritožba ni utemeljena.

Iz sodbe, ki je izvršilni naslov, izhaja, da mora tožena stranka med drugim pozvati tožnika nazaj na delo in mu od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (ugotovljeno je, da odpoved z dne 10.2.2005 ni zakonita) dalje za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, z obrestmi.

Iz sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, tako niso razvidni posamični zneski plače, do katerih je upnik upravičen za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vendar pa ta sodba vsebuje elemente, na podlagi katerih je mogoče denarno terjatev upnika izračunati. Razviden je torej časovni okvir terjatev upnika, kot tudi vrsta obveznosti (nadomestilo plače …), kar je določljivo. Tudi sodna praksa v takih primerih, ko gre za tak izvršilni naslov, dopušča zahtevke, ki so bili po višini opisno določeni (na primer odločbe VSL III Cp 1807/99, 2041/2000, 4834/2005, VSC sklep I Ip 1101/2007, tudi odločba VS RS opr. št. II Ips 431/97).

Sodba je torej ustrezen izvršilni naslov, pritožnik pa ob tem predvsem spregleda, da se z izvršilnim predlogom uveljavlja plačilo le za čas po pravnomočnosti sodne odločbe do vrnitve delavca na delo, v takem primeru seveda izvršilno sodišče na podlagi sodne odločbe, s katero je odločeno o plačilu nadomestila plače, zneske določi samo, to mora storiti, skladno z določbo prvega odstavka 233. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, po kateri izvršilno sodišče odloča o nadomestilu plače za čas po pravnomočnosti sodne odločbe do vrnitve delavca na delo. In prav to je storilo prvostopenjsko sodišče.

Pritožbeni razlogi torej niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).