VSK sodba in sklep Cp 80/2008

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka.

Pritožbi zoper odločitev o stroških postopka se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica tudi druge polovice hiše na parc. št. 200, ki je vknjižena v vl. št. 236 k.o. I. na ime tožene stranke, in je to tožena stranka dolžna priznati in tožnici izstaviti listino, na podlagi katere se bo vknjižila pri parc. št. 200 k.o. I. kot lastnica še do 1/2, skupaj do celote, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 14.357,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje (točka II izreka).

Zoper sodbo in sklep o stroških se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče primarno sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Bistvo zadeve glede ustne daritve je v tem, da je do takega dejanja s strani L. P. prišlo, kar so z overjenimi izjavami potrdili njegovi dediči - otroci in so te listine dokaz, ki v sklopu ostalih dokazov vodijo do takšnega zaključka. Takšna daritev je dokaz zakonite posesti tožnice in s tem tudi dobroverne posesti zaradi priposestvovanja v času od leta 1991 (sprejem nove Ustave RS, ki ne pozna več družbene lastnine) do vložitve tožbe. Tožnica je bila najmanj v času od leta 1991 do vložitve tožbe v dobroverni posesti in je priposestvovala tudi drugo polovico hiše (v postopku zatrjuje dobroverno posest od leta 1967 do leta 2007). Dobrovernost izkazuje tudi z velikimi vlaganji, ki jih je izvedla v hiši in so nekajkrat presegla vrednost polovice hiše. Stališče sodišča, da v Sloveniji ne velja sporazum med Kraljevino Srbijo in ZDA in med FLRJ in ZDA nad domačimi zakoni (enako navaja za Londonski memorandum in Specialni statut), je pravno nevzdržno in zgrešeno. Po omenjenih mednarodnih pogodbah se ameriškim državljanom ni smelo nacionalizirati premoženja v Jugoslaviji. Da mednarodne pogodbe, ki jih je sprejela Jugoslavija in Republika Slovenija kot pravna naslednica Jugoslavije, veljajo nad domačimi zakoni oz. se uporabljajo neposredno, izhaja že iz določbe 8. čl. Ustave RS (prej iz Ustave SFRJ). Iz točke 6 Memoranduma jasno izhaja prepoved vsakršnega zakonskega ali administrativnega pregona ljudi z območja bivšega STO ali njihovega premoženja (nacionalizacije je zakonski pregon nad premoženjem teh oseb). V točki 1 Specialnega statuta kot priloge II k Memorandumu se je Jugoslavija, tudi Slovenija, zavezala, da bo pri upravljanju s področjem, ki preide pod njeno civilno upravo, spoštovala vse pravice iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah z dne 10.12.1948. V citirani deklaraciji je jasno zapisana prepoved odvzemanja premoženja brez plačila. Jugoslavija je 2.6.1971 pred nacionalizacijo ratificirala tudi Mednarodni pakt o civilnih in političnih pravicah. Sledeč takšnemu naziranju, ki je edino pravilno, ni bilo nikakršnih pogojev za izvedbo nacionalizacije in polovica hiše ni nikoli postala družbena lastnina, ker ni bilo dopustno nacionalizirati premoženja ameriškemu državljanu in je zato z realizacijo darila prišlo do prenosa lastnine na očeta tožnice, z dedovanjem pa na tožnico (ali s priposestvovanjem). Stališče v obrazložitvi sodbe, da upravna odločba o ugotovitvi nacionalizacije zavezuje sodišče in da sodišče zato ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo pravo pravilno uporabljeno, je povsem napačno, na kar je že opozorilo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu II Ips 315/2005. Nerazumljiva je odločitev o stroških postopka, ki so v izreku določeni na 14.357,94 EUR, v obrazložitvi pa na 1.357,94 EUR.

Na pritožbo je dogovorila tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da darilna pogodba ni bila sestavljena v pisni obliki, kar je bil pogoj za njeno veljavnost, poleg tega ni prišlo do realizacije omenjene darilne pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da ni podana pravna podlaga za priposestvovanje spornega dela nepremičnine. Pravni predniki tožeče stranke in tožnica niso nikoli mogli biti v dobri veri glede posesti nad delom nepremičnine, ki je bila v lasti tožene stranke. Že mati tožnice je bila izrecno opozorjena, da je sporni del nepremičnine v družbeni lasti, prav tako tožnica. V predmetni zadevi ni bilo sporno, da je bila odločba o nacionalizaciji spornega dela nepremičnine izdana, odločba je postala dokončna in pravnomočna in je v skladu s takrat veljavnimi predpisi predstavljala veljavno pravno podlago za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče je bilo vezano na dokončno in pravnomočno odločbo o nacionalizaciji spornega dela nepremičnine.

Pritožba ni utemeljena glede odločitve o glavni stvari, utemeljena pa je glede odločitve o stroških postopka.

Pri odločanju o pritožbi je sodišče v zvezi s 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 72/2007, uradno prečiščeno besedilo UPB3, Ur.l. RS, št. 73/2007), v nadaljevanju: ZPP.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, očita sodišču tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki jih ne konkretizira. Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in so naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo in je odločitev pravilna.

Neutemeljena so pritožbena razglabljanja o neposredni veljavnosti in uporabi mednarodnih pogodb, v kar je usmerjen pretežni del pritožbe, in da bi moralo sodišče preizkusiti pravilnost odločbe o nacionalizaciji ter ugotoviti njeno nezakonitost oziroma neobstoj, ker v skladu z v pritožbi citiranimi mednarodnimi pogodbami ameriškemu državljanu ni bilo mogoče nacionalizirati premoženja, zato odločba o nacionalizaciji ni imela nobenih pravnih učinkov. Pritožnici je v zvezi s tem treba pojasniti, da je po neprerekanih trditvah tožene stranke sporna nepremičnina v deležu do ½ prešla v družbeno lastnino z odločbo o nacionalizaciji št. 463 – 1274/73 z dne 4.12.1976, ki je bila izvedena v zemljiški knjigi 16.6.1977. V tem času je bil L. P. že tuj državljan, saj je po trditvah tožbe odšel v Ameriko leta 1958 in postal državljan ZDA. V bivši coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, kjer se je nahajala sporna nepremičnina, je prišlo do nacionalizacije nepremičnin, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani (med strankama ni bilo sporno, da je bil L. P. tuj državljan) dne 8.10.1972, ko je na tem območju začel veljati 7.a člen Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij – ZNZGP (Ur. l. FLRJ, št. 98/1946 in 35/1948; prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-195/93, odločbe II Ips 634/2000, II Ips 537/2001, II Ips 402/2004, II Ips 632/2005 in druge), ki ni določal nobenih ugodnosti za državljane določenih držav. Nacionalizacija je originaren način pridobitve lastninske pravice države in je do prehoda nacionaliziranega premoženja prišlo z dnem 8.10.1972 na podlagi samega zakona. Kljub temu je bilo treba v vsakem posameznem primeru posebej ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je nacionalizirano oziroma je po že citiranem določilu prešlo v državno last in na podlagi te (deklaratorne) odločbe se je opravil vpis v zemljiško knjigo. Na pravnomočno odločbo o nacionalizaciji je sodišče vezano in ne more preizkušati njene pravilnosti, niti pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Morebitne nepravilnosti odločbe ali postopka, v katerem je bila taka odločba izdana, je mogoče uveljavljati le z zakonom predvidenimi pravnimi sredstvi v tistem postopku. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je sodišče na takšno odločbo vezano, kar je izraz načela prirejenosti postopkov (prim. odločbe II Ips 362/2005, II Ips 832/2005, II Ips 139/2005, II Ips 392/99, II Ips 764/2005). Odločitev o tožbenem zahtevku je v predmetni zadevi vsebinska: sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je presojalo, ali je na podlagi trditvenega in dokaznega bremena tožnica dokazala, da je lastnica v zahtevku navedene nepremičnine. Zato zadeva II Ips 315/2005, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva s konkretno zadevo, saj obravnava odločitev sodišča, da ni podana sodna pristojnost za odločanje o takem zahtevku.

Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da je v času, ko je sporna nepremičnina prešla v državno last, bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik sporne nepremičnine do ene polovice L. P., ki jo je podedoval po materi A. P. (tožničini babici) po sklepu o dedovanju z dne 25.3.1971 (drugo polovico je podedoval njen oče E. P.). Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z dejstvom, da je L. P. kmalu po dedovanju svoj del hiše podaril njenemu očetu E. P. z darilno pogodbo, ki je bila sklenjena ustno in je bila realizirana. Po njem je dedovala tožničina mati Ev. P., po njej pa je vse podedovala tožnica, ki je bila sama in po pravnih prednikih vseskozi v posesti cele hiše, v celoti jo je obnovila in je dejanska lastnica cele hiše. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgolj izročitev nepremičnine v posest, na kar se sklicuje tožnica v zvezi z zatrjevano ustno darilno pogodbo, na zadostuje za veljavnost darilne pogodbe, ker je pravno pravilo paragrafa 943 Občnega državljanskega zakonika – ODZ, ki je urejal darilno pogodbo v času zatrjevane sklenitve, zahteval pisnost darilne pogodbe. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da je bila zatrjevana ustna pogodba tudi realizirana. Ob tem še dodaja, da je tudi s hibo sklenjena pogodba z realizacijo lahko konvalidirala, vendar tožničin oče tudi z morebitno realizacijo ustne darilne pogodbe ne bi mogel postati lastnik sporne nepremičnine. Z ustno in realizirano darilno pogodbo je bil sklenjen le zavezovalni pravni posel, ki je z realizacijo lahko konvalidiral, vendar tudi konvalidacija ni zadoščala za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice. Na podlagi darilne pogodbe bi tožničin oče pridobil lastninsko pravico le z vpisom v zemljiško knjigo v skladu s pravnimi pravili paragrafov 425 in 431 ODZ (prim. II Ips 139/2006), do tega pa ni nikoli prišlo. Zato je tudi zmotna trditev tožnice, da je z darilom prešla lastninska pravica na tožničinega očeta, po njegovi smrti na tožničino mater in po njeni smrti na tožnico. Dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice, čeprav zapuščina že v trenutku smrti po samem zakonu preide na dediče. Pri dedovanju gre za univerzalno pravno nasledstvo, način pridobitve pa je še vedno derivativne narave, saj se izvaja iz lastninske pravice zapustnika. Zato bi tožnica pridobila lastninsko pravico z dedovanjem, če bi bila lastnika sporne nepremičnine tožničina pravna prednika, kar nista nikoli bila, kot je bilo že pojasnjeno.

Pravilna je tudi odločitev, da ni prišlo do priposestvovanja sporne nepremičnine. Tožnica je trdila, da je imela zakonito in dobroverno posest nepremičnine od leta 1991 do vložitve tožbe oziroma po pravnih prednikih že od leta 1967 dalje. Pritožba ni izpodbila zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila dobroverna posestnica. Že v tožbi je trdila, da je bilo njeni materi ob dedovanju po očetu (sklep o dedovanju z dne 6.5.1974) in njej ob dedovanju po materi (sklep o dedovanju z dne 22.8.1996) pojasnjeno, da je polovica hiše družbena lastnina. Tožnica, ki zatrjuje priposestvovalno dobo od leta 1991 dalje, od leta 1996 ni mogla biti več v dobri veri (v dobri veri je oseba, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari), do tedaj pa tudi priposestvovalna doba še ni potekla. Po določbi 269. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določila tega zakona in sta dobroverni posestnik in dobroverni in zakoniti posestnik po Zakonu o temeljnih lastniskopravnih razmerjih – ZTLR glede trajanja posesti izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ, in torej poleg tega, da tožnica ni bila v dobri veri, tudi 10 letna priposestvovalna doba (2. odstavek 43. člena SPZ) zanjo še ni potekla. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da posest ni bila dobroverna niti po tožničinih pravnih prednikih, česar pritožba konkretno in argumentirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa k temu le dodaja, da priposestvovalna doba od leta 1972 do uveljavitve ZTLR (Ur.l. SRS, št. 6/80), ki je izključil možnost priposestvovanja stvari v družbeni lastnini, tudi ni potekla. Tožnica ni izkazala, da je pridobila lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine z dedovanjem po starših oziroma s priposestvovanjem, zato neutemeljeno zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari pravilna, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo v tem delu zavrnilo in v točki I potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (čl. 353 ZPP), ni pa se opredeljevalo do pritožbenih trditev, ki za odločitev niso pravno pomembne.

Pritožba tožnice je utemeljena glede stroškovne odločbe. Sodišče prve stopnje je izreku izpodbijane odločbe navedlo, da mora tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 14.357,94 EUR, v obrazložitvi pa je zapisalo, da je dolžna povrniti 1.357,94 EUR. Gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločitve o stroških postopka, ki se zaradi tega ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), kar je narekovalo razveljavitev stroškovne odločbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj odpravi omenjeno kršitev in odločitev obrazloži, da bo zmožna preizkusa.

Tožnica s pritožbo zoper glavno stvar ni uspela, glede pritožbe zoper stroškovno odločbo ji niso nastali posebni stroški, odgovor na tožbo pa ni pripomogel k odločitvi, zato je pritožbeno sodišče glede na uspeh strank v pritožbenem postopku odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. (členi 154, 155 in 165 ZPP).