VSK sodba I Cpg 108/2006

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki glavnico v znesku 289.025,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 197.863,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo. V pritožbi opozarja, da sicer ne more dokazati, da bi popravilo vozila moralo biti opravljeno v okviru podaljšanega servisa, vendar pa trdi, da ni v zamudi s plačilom storitve in ji je zato sodišče neupravičeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.8.2001 dalje. Račun št. 1 v znesku 289.025,20 SIT z rokom plačila 1.8.2001 je tožena stranka takoj zavrnila (dne 19.7.2001) z obrazložitvijo, da je bilo vozilo staro 26 in ne 39 mesecev, ker je bila prepričana, da je to razlog za zavrnitev podaljšanega servisa, na podlagi česar stroški servisiranja vozila bremenijo tožečo stranko. Tožeča stranka toženi stranki ni podala odgovora ali je zavrnitev računa s strani tožene stranke utemeljena, prav tako pa vse do danes ni izdala ne novega računa ne ponovno vročila zavrnjeni račun. Zato tožena stranka tudi ni prišla v zamudo s svojo izpolnitvijo. Prvostopenjsko sodišče se je v nadaljevanju ukvarjalo z listinskim dokazom tožene stranke, „vračilo računa 1 z dne 21.6.2001. Kljub temu, da je iz te listine jasno razvidno, da gre za zavrnitev računa 1 za dne 17.7.2001 opravljeno storitev, je sodišče nelogično obrazložilo, da je bil s to listino zavrnjen račun št. 2 z dne 5.4.2001 izvajalca A. Sodišče ni upoštevalo, da je pomotoma zapisana letnica, tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo navajala „dopis z dne 21.6.2002“, kar je pravilni datum. Ko je toženi stranki postalo znano, da ni odobreno „podaljšanje servisa“ in bo morala zato plačati celotno storitev je zahtevala - prosila za popust pri storitvi, vendar do dneva vložitve tožbe ni prejela odgovora na svoj dopis. Če zanemarimo predpostavko, da tožeča stranka vse do danes ni izstavila računa (ali novega ali ponovno vročila starega), bi glede na 2. odst. 299. čl. OZ lahko bila tožena stranka v zamudi s svojo izpolnitvijo šele od dneva vložitve tožbe, to je od 16.9.2003. V skladu z davčnimi predpisi pa tožena stranka brez računa nima upravičenega temelja za plačilo svoje obveznosti in torej ne more biti v zamudi s svojo izpolnitvijo.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obravnavano zadevo pravilno obravnavalo kot gospodarski spor majhne vrednosti, glede na to, da se je tožbeni zahtevek nanašal na denarno terjatev, ki ni presegala 500.000,00 SIT (glavnica) - 1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP. V takšnem sporu izdana sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava; ni je torej mogoče izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero so vezane tako stranke kot tudi pritožbeno sodišče, je: po naročilu tožene stranke je tožeča stranka izvršila popravilo turbopolnilnika na vozilu tožene stranke. Slednja je uveljavljala podaljšani servis, vendar je bila ta prošnja zavrnjena (izredna kulančna prošnja servisa - priloga A 3). Po opravljenem delu je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun št. 1 z dne 17.7.2001 v znesku 289.025,20 SIT z zapadlostjo v plačilo dne 1.8.2001. Tožena stranka je 19.7.2001 ta račun zavrnila iz razloga, ker vozilo ni bilo staro 39 mesecev, ampak 26 mesecev, popravila vozila pa vse doslej ni plačala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi pretežno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti; gre za njene trditve v smeri, da je sporni račun zavrnila, da na to zavrnitev ni prejela nobenega odgovora s strani tožeče stranke, pa tudi ne novega računa ali ponovno predhodno zavrnjenega, in da zato s plačilom storitve ne more biti v zamudi. Ne glede na to, da teh njenih trditev ni mogoče upoštevati, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje: med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o delu (podjemu) po 600. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). S takšno pogodbo se prevzemnik posla oz. izvajalec zaveže opraviti določen posel (popravilo vozila, kar se je v obravnavanem primeru zavezala opraviti tožeča stranka), naročnik (v obravnavanem primeru tožena stranka) pa se zaveže, da mu bo za to plačal. Glede na vsebino spornega računa št. 1, v katerem je navedeno, da je bila storitev popravila vozila opravljena 17.7.2001 in glede na datum zapadlosti tega računa v plačilo (1.8.2001) je očitno, da je bila med strankama zapadlost v plačilo dogovorjena (tožena stranka ni zavrnila računa iz razloga, ker datum zapadlosti v plačilo ne bi bil pravilen); rok za izpolnitev je torej bil določen, glede na 1. odst. 324. čl. ZOR pa pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ker zavrnitev računa ni bila utemeljena, je tožena stranka dolžna plačati storitev glede na datum zapadlosti, ki je določen v računu. Vsaka drugačna razlaga ne bi bila utemeljena, saj bi pomenila, da je prišlo do podaljšanja roka plačila opravljene storitve kljub neutemeljeni zavrnitvi računa s strani naročnika storitve.

Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo listino: zavrnitev računa z dne 21.6.2001, saj gre pri tej listini tudi po mnenju pritožbenega sodišča za zavrnitev spornega računa (ne glede na napačni datum, ki ga ta listina vsebuje), vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi, saj je tudi sodišče prve stopnje na podlagi druge listine ugotovilo (dopis z dne 19.7.2001), da je tožena stranka zavrnila sporni račun.

Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, ki jo je mogoče upoštevati v sporu majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).