VSK sodba Cp 43/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženi stranki naložilo na podlagi prodajne pogodbe z dne 14.5.2004 izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice za tožeči stranki na nepremičnini, vpisani v z.k. vložku 2161/3 k.o. ..., v naravi stanovanje št. 3, v izmeri 128,07 m², v drugi etaži večstanovanjske stavbe na naslovu C. 7, stoječe na parc.št. 2764, vpisani v vl.št. 2161 k.o. ..., sicer bo z.k. dovoljenje nadomestila sodba. Višji tožbeni zahtevek (na ugotovitev lastninske pravice tožnic) je zavrnilo, odločilo je še, da mora toženec tožnicama povrniti 2.636,00 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo za predmetno stanovanje, da takrat vknjižba etažne lastnine še ni bila mogoča, da sta se dogovorili, da k skupnim delom hiše spada tudi parkirni prostor. Ker ni bila dogovorjena predhodna parcelacija parc.št. 2764 in ker vknjižba etažne lastnine tudi ni bila pogojevana s parcelacijo parc.št. 2764 (kar je zatrjeval toženec), je zahtevku ugodilo, saj toženec svoje obveznosti za izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja do sedaj ni izpolnil prostovoljno.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je edina podlaga za višino tožbenega zahtevka 5. člen kupoprodajne pogodbe. V njem je določena površina stanovanja 91,48 m², zato bi moralo sodišče zahtevek, ki se nanaša na stanovanje v izmeri 128,07 m² zavrniti, ker je tožba v tem delu nesklepčna. Toženec je namreč na naroku izrecno izjavil, da je površina stanovanja sporna. Zmotna je ugotovitev sodišča, da za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila ni potrebna predhodna parcelacija. Po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je namreč skupni del stavbe le zemljišče, na katerem stoji stavba in ne cela parcela. Da bi do skupnega dela stavbe prišlo, je zato nujna odmera zemljišča pod stavbo, saj v času podpisa pogodbe še ni bilo evidentirano, isto pa velja za parkirišče. Določitev zemljišča pod stavbo in parkirišč je zato primarni pogoj za realizacijo prodajne pogodbe. Toženec je pogodbo sklenil na izrecno željo tožnice in se je kot prava neuka stranka po lastni vednosti zavezal le za stanovanje, ne pa tudi glede zemljišča, o dejanskih učinkih pogodbe ni bil poučen niti s strani M. K.. Volja toženca je bila, da se bo vprašanje zemljišča uredilo naknadno z aneksom k pogodbi, ko bo izpeljan postopek parcelacije. Če bi menili, da je predmet pogodbe cela parcela, bi bilo nesmiselno posebej omeniti parkirni prostor. Nepravilna in neutemeljena je tudi zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič V. in B. G., saj dejstvo, da priča K. ni v sorodu z nobeno od strank, še ne pomeni, da gre za verodostojno pričo, posebej še, ker ni izpovedal o vseh dejstvih, zaradi katerih sta bili predlagani ostali dve priči, ampak o nekaterih dejstvih ni govoril, oziroma jih je zamolčal. Bi pa o teh dejstvih drugače in verodostojno izpovedali priči V. in B. G. Na podlagi povedanega so podani zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, napačna uporaba materialnega prava, kršene pa so bile tudi določbe postopka in ustavne pravice toženca do sodnega varstva.

Pritožba ni utemeljena.

Na naroku 20.9.2007 (l. št. 70) sta stranki kot nesporno ugotovili, da je površina stanovanja, ki je bilo predmet pogodbe, 128,07 m². Navedbo, da je to vprašanje sploh sporno, je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, kar je glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozno in je zato ni mogoče upoštevati. Res je toženec na zaslišanju med ostalim govoril tudi o površini stanovanja, vendar je šlo za izvedbo dokaza z zaslišanjem strank in rezultat dokazovanja ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb. Neutemeljeno je sklicevanje na SPZ, saj ta nima kogentnih določb o obsegu skupnih delov večstanovanjske hiše v etažni lastnini. Poleg tega je v tretjem odstavku 105. člena SPZ celo izrecno določeno, da lahko spadajo v skupne dele (poleg zemljišča, na katerem stavba stoji), tudi druge nepremičnine. Kaj je skupni del, je torej v dispoziciji lastnikov stanovanj. Nenazadnje je nepremičnina že vpisana kot etažna lastnina in zahteva po odmeri zemljišča pod stavbo bi prišla v poštev kvečjemu kot pogoj za razdelitev stavbe na etažne dele. Navedbe o tem, da toženca M. K. ni poučil o dejanskih učinkih pogodbe, so pritožbena novota in jih po 337. členu ZPP ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je opravilo temeljito dokazno oceno izvedenih dokazov in na njeni podlagi prišlo do zaključka, da izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni bila pogojevana s predhodno parcelacijo. Do tega je prišlo na podlagi listinskih dokazov in izpovedi priče M. K., ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil okoliščine, kako je prišlo do take vsebine pogodbe, kot je zapisana. Prav tako je prepričljivo izpovedal, da predhodna parcelacija ni bila dogovorjena. Za dokaz svojim trditvam o dogovoru o parcelaciji je toženec namreč predlagal prav pričo M. K., poleg njega pa še svojo ženo in sina. Pritožbene navedbe, da priča K. ni verodostojna, so zgolj pavšalne in se do njih niti ni mogoče izjasniti. Sodišče prve stopnje je v razlogih prepričljivo obrazložilo, zakaj K. verjame in pritožba teh zaključkov sodišča ne izpodbije. Sodišče je o okoliščinah v zvezi z dogovori ob sklepanju prodajne pogodbe zaslišalo tudi toženca in se do njegove izpovedi opredelilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi skladnih izpovedb tožnice in priče K., jasnih določil prodajne pogodbe, ter ob dejstvu, da je takšen potek dogodkov tudi življenjsko najbolj sprejemljiv in logičen (posebej še, ker so bile s pogodbo dogovorjene številne konkretne podrobnosti in ni razloga, da ne bi zapisali tudi pogoja parcelacije, če bi ta res bil dogovorjen), štelo dejstvo, da predhodna parcelacija ni bila dogovorjena in da je bil edini pogoj za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila vzpostavitev etažne lastnine, za dokazano. Sodišče samo odloči, katere dokaze o odločilnih dejstvih bo izvedlo (drugi odstavek 213. člena ZPP). Med ostalim to pomeni, da sodišče ni zavezano izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak lahko v določenih primerih predlagani dokaz zavrne. To velja tudi takrat, ko sodišče oceni, da bi moralo tudi v primeru, če bi priča izpovedala natanko tako, kot je zatrjeval predlagatelj tega dokaza, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, priti do enakega dokaznega zaključka in ravno taka je bila situacija v tej pravdni zadevi, ki jo je sodišče podrobno in prepričljivo obrazložilo. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje V. in B. G. zato sodišče ni kršilo določb postopka, posledično pa tudi ni kršilo ustavne pravice toženca do sodnega varstva.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preverilo še glede drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.