VSK sodba Cp 1176/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, naj se ugotovi, da zavarovanje denarne terjatve upnika RS, Davčne uprave RS, Davčnega urada K., z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, poslovnem prostoru v Poslovnem centru K., v izmeri 97,54 m2, ni dopustno. V posledici neuspeha je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške, kot to določno izhaja iz izreka sodbe.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge, priglaša tudi pritožbene stroške. Opozarja, da je bil napoten na pravdo na podlagi napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Z1 na ugotovitev, da zavarovanje terjatve upnika z ustanovitvijo zastavne pravice na predmetni nepremičnini ni dopustno, 234. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pa kot pogoj za dopustno zavarovanje z zastavno pravico določa pri nepremičnini dejstvo lastninske pravice dolžnika, torej družbe R.. Iz razlogov sodbe pa izhaja, da je spor med strankama prav v tem, ali je tožnik s pogodbo 6.12.1999 na tem poslovnem prostoru pridobil lastninsko pravico. Sodišče bi moralo ugotoviti, pa ni, ali je bil tožnik na dan rubeža, to je 2.6.2000, lastnik. To je bistveno. Sodišče pa se postavi na stališče, da je že pravnomočno odločeno o učinkih prodajne pogodbe z dne 6.12.1999, s katero je tožnik nepremičnino kupil od družbe R., zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje se nasloni na sodbo opr. št. P1 Okrožnega sodišča v Kopru kot na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju, sodba pa nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tem, ali je bil tožnik na dan rubeža lastnik te nepremičnine. Tega ni reševalo niti okrožno sodišče v svoji sodbi opr. št. P1, odločalo je le o tem, da kupoprodajna pogodba med R. in tožnikom z dne 6.12.1999 nima učinka proti tožeči stranki, v tej pravdi toženki Republiki Sloveniji, a le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Sodišče bi moralo ugotoviti v tem postopku zgolj dejstvo ali je bil tožnik na dan rubeža lastnik predmetne nepremičnine. Ker tega ni ugotovilo in tudi ni pravilno uporabilo določbe 243. člena ZIZ, je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tudi odločitev Okrožnega sodišča v Kopru pod opr. št. P1 ni predhodno vprašanje, prvostopenjsko sodišče se v tem postopku nanjo ne more sklicevati, tista odločitev nima nobene zveze s tožbenim zahtevkom pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P2. Opozarja še, da je navajal tožnik v tej pravdi dejstva in predlagal dokaze o svojem lastništvu, a tega sodišče ne ugotavlja. Zato predlaga razveljavitev sodbe, zadeva naj se vrne v ponovi postopek sodišču prve stopnje pred drugim senatom oz. sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega spora je dopustnost oz. nedopustnost zavarovanja terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, v poslovnem prostoru v Poslovnem centru K., v izmeri 97,54 m2. Po ugotovitvah sodbe, in kar ponavlja tudi pritožba, je tožnik s kupno pogodbo dne 6.12.1999 kot kupec s prodajalcem R., sklenil prodajno pogodbo. Tožnik, ki je bil napoten na pravdo kot tretji, lahko v tej pravdi kot tretji s tožbo zahteva ugotovitev nedopustnosti zavarovanja terjatve na določen predmet (predmetni poslovni prostor), v takem postopku pa uspe lahko le, če vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu zavarovanja pravico, ki zavarovanje preprečuje (prvi odstavek 64. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Temelj za uveljavljanje take, tako imenovane izločitvene tožbe, je v predmetnem primeru lastninska pravica tožnika. To je torej materialnopravni okvir te pravde, sklicevanje tožnika na 243. člen ZIZ ni pravno pomembno v tej pravdi, saj tožnik ni dolžnik v postopku zavarovanja, pač pa tretji, in lahko, kot že razloženo, s to tožbo uspe le, če izkaže, da ima pravico, ki zavarovanje preprečuje. Tožnik v pritožbi še trdi, da tako pravico ima, glede na okoliščino nakupa in dejstvo, da tedaj še ni bil opravljen rubež. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravno pravilno razložilo, da se tožnik ne more uspešno upirati zavarovanju, ker je s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P1 z dne 4.4.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cp 769/2007 z dne 28.4.2008, ki je torej pravnomočna, razsojeno, da je kupna pogodba z dne 6.12.1999 za predmetni poslovni prostor brez učinka do tožene stranke, in mora tožnik dopustiti, da se terjatev tožene stranke v višini, kot izhaja iz davčne odločbe, poplača s prodajo predmetnega poslovnega prostora, ki je bil tudi predmet citirane kupoprodajne pogodbe. Ker je bila torej pogodba, z učinkom nasproti toženki v tem postopku do višine njene terjatve nasproti družbi R. izpodbita, in mora tožnik dopustiti, da se terjatev poplača s prodajo predmetnega poslovnega prostora, se tožnik ne more uspešno upirati zavarovanju s sklicevanjem na predmetno kupno pogodbo in na svojo lastninsko pravico na poslovnem prostoru, ki je predmet zavarovanja (pogodba je bila namreč pravnomočno izpodbita na podlagi določb tedaj veljavnega 280. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, z učinkom nasproti tožniku in v obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev terjatev tožene stranke (285. člen ZOR ) - tako tudi sodna praksa, npr. sodba VS RS opr. št. II Ips 515/99 z dne 19.4.2000). Ti razlogi so narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka, zato tudi okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (glede lastnine dolžnika in lastnine tožnika na dan rubeža) niso pravno pomembne v tem sporu.

Materialno pravo v izpodbijani sodbi je torej pravilno uporabljeno, iz navedenih razlogov tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen, ter je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo, saj tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo (353. člen ZPP).