VSK sklep Cp 1093/2007

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: - v tč. 1 izreka določilo za najemnico socialnega stanovanja v izmeri 56,70 m² v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu G., po najemni pogodbi z dne 22.12.1998, sklenjeni med lastnikom stanovanja Stanovanjskim skladom in najemnikom W.P., predlagateljico M.L., - v tč. 2 je nasprotnemu udeležencu W.P. naložilo, da je dolžan izprazniti stanovanje, navedeno v 1. tč. in ga očiščenega in izpraznjenega oseb in vseh osebnih stvari izročiti predlagateljici M.L. v roku 90 dni, da ne bo izvršbe, - v tč. 3 pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, posebej iz razloga po 12. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog za določitev najemnika ter izselitev prejšnjega zakonca zavrže ali izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, predlagateljici pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep preuranjen in nezakonit zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, podrejeno tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in neizvedbe predlaganih dokazov po nasprotnem udeležencu, kar pomeni tudi kršitev enakega varstva pravic. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo razlogov za zavrnitev sklepa, da bi bilo to mogoče preizkusiti, do njegovih dokaznih predlogov se ni opredelilo in tudi ni razumno obrazložilo njihove zavrnitve. Stranki postopka sta razvezana zakonca, ki sta zakonsko zvezo razvezali 10.05.2006. Ob razvezi zakonske zveze sta predlagateljica in nasprotni udeleženec skladno z določili 110. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere sta se dogovorila med drugim tudi, da ostaneta še naprej v stanovanju, pri čemer sta si razdelila prostore in način uporabe skupnih prostorov. Sodno poravnavo sta podpisali obe stranki in do danes ni bila preklicana, razveljavljena ali kakorkoli izpodbijana. Glede na navedeno je nasprotni udeleženec v postopku ugovarjal procesne predpostavke za ponovno odločanje o že odločeni stvari s sodno poravnavo in bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Po mnenju pritožnika se razmere niso v ničemer toliko spremenile, da bi lahko predlagateljica vložila predlog za izselitev, ne da bi prej predlagala s tožbo razveljavitev sodne poravnave. Zato ni procesnih predpostavk za obravnavanje predloga za izselitev zaradi pravnomočno sklenjene sodne poravnave, podrejeno če pritožbeno sodišče meni, da je mogoča drugačna procesna situacija in s tem možnost ponovnega odločanja ne glede na veljavno sodno poravnavo, se nasprotni udeleženec pritožuje tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve procesnih pravic, ker sodišče ni izvajalo dokazov, ki bi mu bili v korist ali v breme. Pritožnik je namreč po razvezi zakonske zveze ves čas skrbel za otroke, saj je bila predlagateljica praktično vsako noč odsotna po celo noč zaradi prodaje rož. Do danes se ni hotela zaposliti češ, da lažje prodaja rože, kar je po svoje tudi res, saj če na noč dobi za prodane rože po 50,00 EUR, to znaša na mesec 1.500,00 EUR neobdavčenega dohodka. Če se k temu doda še socialno pomoč in otroške dodatke, znaša njen mesečni dohodek 2.200,00 EUR, medtem ko nasprotni udeleženec ves čas dela za trikrat manjši dohodek na železnici. Če bi sodišče pridobilo od Centra za socialno delo ustrezne podatke in zaslišalo socialno delavko, bi se lahko prepričalo s pomočjo nepristranskih prič, da je odločitev sodišča o izselitvi nasprotnega udeleženca v škodo otrok in ne zgolj samega nasprotnega udeleženca. Predlagateljica namreč potem, ko je vložila predlog za določitev najemnika stanovanja, še vedno hodi prodajat rože v Portorož in je tudi drugače kar precej odsotna, otroke pušča same ali jih daje v varstvo občasno svoji prijateljici oziroma prijateljicam. Predlagateljica neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bil pritožnik alkoholik in da se vdaja pijači, namiguje tudi na mamila, kar ne drži, saj je več kot 7 let abstinent in se ne vdaja pijači. Tudi to bi lahko sodišče prve stopnje preverilo in šele nato odločilo o zadevi. S Konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic, kakor tudi s Konvencijo o otrokovih pravicah je določeno, da imajo otroci, ki so sposobni izraziti svoje mnenje, to pa je zagotovo otrok, ki je star vsaj 8 let in več, pravico, sodišče pa dolžnost, da posluša in pridobi njihovo mnenje glede položaja, ki se nanaša na njih, ali neposredno ali s pomočjo strokovnjakov pedopsihiatrov. Izselitev pritožnika iz stanovanja bo namreč vplivala na položaj otrok, kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi popolnoma zanemarilo. S tem je kršilo pravice otrok in nasprotnega udeleženca ter njegove ustavne pravice. Pritožnik je predlagal, da se pridobi mnenje strokovnjakov iz Zavoda za pomoč mladini, kjer sta bila otroka po priporočilu Centra za socialno delo na opazovanju. Vendar sodišče temu predlogu ni sledilo, prav tako ni sledilo predlogu za zaslišanje otrok. Oprlo se je na izjavo, ki jo je po vložitvi predloga napisala hčerka strank, ko uvodoma piše, naj bi se sama odločila, da napiše pismo. Sodišče je to pismo vzelo kot podlago za izrek odločitve, pri tem pa pritožniku ni omogočilo, da bi preko pedopsihiatrov, posredno preko sodišča ali neposredno pridobil mnenje otroka, če je to res napisala sama, ali je to napisala po nareku predlagateljice. Otroka namreč tudi v času postopka prihajata z nasprotnim udeležencem in sta očitno navezana nanj, ki za njiju skrbi. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze tudi z zaslišanjem priče sosede M., kot je bilo predlagano, bi lahko ugotovilo, da je predlagateljico k vložitvi predloga za izselitev vodila predvsem materialna korist, ne pa morebitno nespoštovanje sklenjene sodne poravnave. Predlagateljica je klicala policijo potem, ko je sama izvajala nasilje in agresijo nad otroci in nasprotnim udeležencem, tudi nekajkrat fizično po vložitvi predloga, da bi lahko dokazala nevzdržno skupno bivanje. Če bi sodišče pridobilo ustrezne dokaze in zaslišanje policistov, ki jim je poznano območje, ker prebivata stranki, bi ugotovilo natančno to, kar je zapisano zgoraj. Sodišče je zahteve za izvedbo dokazov, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec, odpravilo na kratko z obrazložitvijo, da posamezni dokaz, to je zaslišanje mladoletne S.P. in L.P., ne bi z ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve. O predlogu, da se pridobi ustrezne podatke od Centra za socialno delo in Centra za varstvo mladoletnikov se sodišče sploh ni izreklo. Po mnenju pritožnika gre za odločilne dokaze, ki bi pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja in posledično k pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče bi moralo upoštevati tudi potrebe nasprotnega udeleženca in še posebej potrebe otrok, saj se položaj otrok ne sme spremeniti po razvezi zakonske zveze na slabše. Pritožnik je zelo navezan na svoje otroke, do katerih je čuteč in skrben, plačuje tudi zaostale dolgove strank, kar kaže, da je skrben človek, zato je odločitev sodišča, kolikor ni nezakonita, preuranjena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča in materialnopravni odločitvi, da predlogu predlagateljice ugodi. Preizkus izpodbijanega sklepa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zv. s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in so naštete v 2. odst. 350. čl. ZPP. Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta med razveznim postopkom dne 10.05.2006 sklenila sodno poravnavo, s katero sta se sporazumela, da se mladoletna otroka strank zaupata v varstvo in vzgojo materi - predlagateljici, sporazumela sta se tudi glede preživnine, ki jo mora plačevati nasprotni udeleženec in stikov z otroki, v tč. 4 poravnave pa sta se dogovorila, da še naprej ostaneta v stanovanju skupaj in sicer bo nasprotni udeleženec izključno uporabljal otroško sobo, predlagateljica pa spalnico in delovno sobo, ostali prostori so skupni. Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 69/2003, SZ-1) v 1. in 2. odst. 110. čl. določa, da se po razvezi zakonske zveze prejšnja zakonca lahko sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli. Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, odloči o sporazumu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Stranki sta se s poravnavo samo dogovorili, da oba še naprej ostaneta skupaj v stanovanju, ničesar pa ne o tem, kdo ostane ali postane najemnik stanovanja in kdo se bo iz stanovanja izselil, torej poravnava ne zajema celovitega sporazuma, kot ga predpostavlja 110.čl. SZ-1. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v času sklenitve poravnave še niso nastopili pogoji za uporabo citiranega določila. Stranki sta ob sklenitvi poravnave najverjetneje predpostavljali, da bo skupno bivanje še naprej možno, vendar se je po določenem času izkazalo, da ni tako in ker se očitno ne moreta sporazumeti, kdo bo najemnik stanovanja in kdo bi se moral izseliti, je šele sedaj nastopil dejanski stan, ki opravičuje uporabo 110. čl. SZ-1, zato ne gre za kršitev 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev. Nasprotni udeleženec očita sodišču, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa tudi ni obrazložilo razlogov za zavrnitev njegovih dokaznih predlogov, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, kar pa ne drži. Pritožnik med postopkom ni predlagal sodišču, da pridobi ustrezne podatke od Centra za socialno delo ali zasliši kakšnega delavca tega centra in tudi ne, da pridobi poročilo iz Centra za varstvo mladoletnikov. Prav tako ni predlagal zaslišanje policistov, omenjal je samo pričo M., za katero ni navedel niti imena niti naslova, torej je bil ta dokazni predlog nepopoln. Zato sodišče prve stopnje ni moglo obrazložiti, zakaj dokazov ni izvedlo, kot mu očita pritožnik, če niso bili predlagani. Na naroku dne 10.07.2007 je nasprotni udeleženec predlagal zaslišanje otrok, kar je utemeljeval s tem, da tako določa Konvencija o varovanju otrokovih pravic, če pa sodišče meni, da je to nepotrebno, naj se postavi izvedenca pedopsihiatra. Tudi tega dokaznega predloga ni ustrezno obrazložil, saj ni konkretno povedal, o katerih dejstvih naj se otroka zasliši. Kot je razumeti njegov predlog, naj bi se s hčerko pogovorilo, če je res sama po lastni iniciativi napisala pismo, ki se nahaja v spisu. Pritožniku je v zvezi s tem treba najprej povedati, da sodišče odločitve ni oprlo predvsem na to pismo, kot zmotno navaja v pritožbi, saj je na strani obeh strank raziskalo in pretehtalo njuno premoženjsko stanje, zdravstveno stanje, stanovanjske potrebe in možnosti rešitve stanovanjskega problema in še druge okoliščine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog, saj tudi po mnenju pritožbenega sodišča pogovor z otrokoma ne bi pripeljal do drugačne odločitve, saj sta bila oba otroka zaupana v varstvo in vzgojo materi – predlagateljici. Odločitev sodišča je v skladu tudi z 2. odst. 110. čl. SZ-1, ki določa, da mora sodišče pri odločanju o tem, kateri od prejšnjih zakoncev bo najemnik stanovanja, upoštevati stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njihovih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njimi stanujejo in druge okoliščine primera.Za odločitev sodišča prve stopnje je bilo odločilno dejstvo, da sta bila oba mladoletna otroka z že omenjeno sodno poravnavo ob razvezi zakonske zveze zaupana v varstvo in vzgojo materi - predlagateljici. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o razmerah na strani predlagateljice in nasprotnega udeleženca in zaključku, da je položaj nasprotnega udeleženca vseeno nekoliko boljši od predlagateljičinega, saj ima redno zaposlitev in mu redni dohodki nudijo neko socialno varnost ter bo lažje poiskal ustrezno stanovanje in plačeval najemnino kot predlagateljica, ki ni zaposlena, preživlja se s prodajo rož po lokalih, kar gotovo ni stalna in zanesljiva dejavnost, saj je odvisna od različnih faktorjev. Njena socialna varnost in socialna varnost otrok je kljub prejemanju denarne socialne pomoči in otroškega dodatka gotovo manj ugodna kot pri nasprotnem udeležencu. Vsega tega nasprotni udeleženec s pritožbo ni izpodbil in s svojim prikazom situacije pritožbenega sodišča ni prepričal. Ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo potreb nasprotnega udeleženca in še posebej otrok, saj je prav vse to upoštevalo, kar izhaja iz jasnih razlogov izpodbijanega sklepa. Nasprotni udeleženec trdi, da je navezan na svoja otroka, do katerih je čuteč in skrben. To bo lahko uresničeval s tem, da bo vzdrževal redne stike z otrokoma, zanju plačeval preživnino in po svojih možnostih tudi drugače vsestransko še naprej skrbel zanju. Vzdrževanje stikov in skrb za otroka gotovo ne more biti odvisna samo od tega, ali je ali ni najemnik stanovanja. Nasprotni udeleženec tudi ni izpodbil ugotovitev sodišča prve stopnje glede ugotovljene agresivnosti in prisotnosti alkohola. Pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožnik z dokaj pavšalno pritožbo ni izpodbil nobenih odločilnih okoliščin, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).