VSK sodba I Cp 1227/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 25.564,59 EUR, ker je šlo za stavo. Dogovor o stavi po pravnem pravilu paragrafa 1271 Občega državljanskega zakonika (ODZ) ni iztožljiv. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ker drugotožena stranka ni bila stranka dogovora in zato v tem sporu ni pasivno legitimirana. Odločilo je še, da mora tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki 131.400,00 SIT pravdnih stroškov, drugotoženi pa 233.831,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede vsebine dogovora. O vsebini dogovora je namreč sodišče odločalo, ne da bi o tem zaslišalo stranki dogovora, dogovor sam po sebi pa je preskop, da bi se lahko zgolj iz teksta razbral namen pravdnih strank. Namen ob sklenitvi dogovora je bilo razčistiti vprašanje ob prenehanju tihe družbe, to je, ali je v tihi družbi res kdo koga ogoljufal. To sporno vprašanje sta stranki razčistili z dogovorom in sicer naj bi tožnik plačal oziroma vrnil tožencu polovico nadomestila ob prenehanju tihe družbe, če bi dobiček od poslovanja v lokalu presegel predvideni dobiček, v nasprotnem primeru pa plača toženec tožniku določen znesek, to je razliko nadomestila. Prvostopno sodišče je torej napačno razsodilo, da je šlo le za neiztožljivo stavo. Dogovor z dne 6.3.2000 je aleatorna pogodba, vendar ne gre za stavo v smislu igre na srečo, pri kateri je pogoj uresničitve izključno odvisen od okoliščin, na katere stranke ne morejo vplivati. Na višino dobička je vsaj do neke mere mogoče vplivati. Ne gre za igro na srečo, ampak za način ureditve spornega razmerja. V sodbi ni obrazloženo, na podlagi česa šteje sodišče paragraf 1271 ODZ kot pravno podlago v tej zadevi, zato je podana bistvena kršitev postopka. Uporaba tega določila je tudi materialnopravno napačna, saj Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času sklenitve dogovora, nikjer v prehodnih določbah ni določal uporabe ODZ. ZOR je uvedel svobodo urejanja obligacijskih razmerij, kar pomeni, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano.

Na pritožbo sta odgovorili obe toženi stranki. Prvotožena stranka v svojem odgovoru navaja, da je prav tožeča stranka ves čas zatrjevala, da je šlo za stavo. Sedanje pritožbene navedbe tožeča stranka zgolj prilagaja potrebam postopka, na ta način skuša glede na pravno naziranje sodišča spreminjati dejansko stanje. Odločitev sodišča je bila zato pravilna. Tudi če ti razlogi ne bi obveljali, pa je prvotožena stranka vztraja pri svojih navedbah, da sta stranki dogovora A. d.o.o. in C. d.o.o., ne pa tožeča in prvotožena stranka.

Drugotožena stranka v svojem odgovoru opozarja, da pritožbenih razlogov, uperjenih zoper odločitev glede drugotožene stranke sploh ni. Poudarja, da je tožeča stranka zatrjevala, da je šlo za stavo. Če bi veljale pritožbene navedbe, da je šlo za urejanje razmerij ob prenehanju tihe družbe, pa sta bila družbenika tihe družbe A. d.o.o. in C. d.o.o. in ne tožnik. Sodišče je tudi povsem upravičeno zavrnilo ostale dokazne predloge.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sicer izhodišče pritožbe, da sodišče ni vezano na pravno podlago zahtevka, kakršno navede tožeča stranka v tožbi (tožeča stranka je namreč izrecno navajala, da je šlo za stavo), vendar je bilo v tej zadevi materialno pravo uporabljeno pravilno. Iz razlogov sodbe izhajajo naslednja dejstva, ki za stranke niso sporna: med drugotoženo stranko in C. d.o.o. je obstajala tiha družba, ki je sporazumno prenehala. Dne 6.3.2000 sta tožnik in prvotoženec sklenila dogovor, s katerim sta se med ostalim dogovorila, da če je v lokalu na Č. iz iste dejavnosti v šestih mesecih od primopredaje več kot 100.000 DEM dobička, plača tožnik prvemu tožencu 25.000 DEM, če je dobiček nižji, pa plača prvi toženec tožniku 50.000 DEM. Dogovorjen je bil tudi način ugotavljanja dobička. Ob takih dejstvih ni dvoma, da gre za pogodbo, pri kateri je dogodek, od katerega je odvisna zaveza strank, negotov. Od tega, katera trditev se bo izkazala za resnično, je odvisno, katera od strank bo zavezana k izpolnitvi. To pa je značilnost stave in tak dogovor že zato, ker je njegov bistven element negotovost dogodka, od katerega je odvisen obstoj zaveze, ne more biti dogovor o ureditvi razmerij po prenehanju tihe družbe, oziroma tudi če bi to bil, bi v bistvenem delu vseboval elemente dogovora o stavi in bi se torej za presojo utemeljenosti zahtevka morala uporabiti pravna pravila, ki urejajo stavo. Iz razlogov sodbe nadalje izhaja, da je prvostopno sodišče primerjalo vsebino dogovora in dopis odvetnika tožnika, v katerem je ta trdil, da sporni dogovor določa nadomestilo za prenehanje tihe družbe. Ugotovilo je, da se dopis in dogovor ne skladata in da v dogovoru ni bilo govora o nobenem nadomestilu. Pravilno je nato uporabilo določbo 95. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot glasijo, saj je iz teksta dogovora jasna tako njegova vsebina kot namen strank, da skleneta stavo. Zato tudi ni bilo potrebno zaslišanje strank o namenu dogovora. Napačna je razlaga pritožbe, da gre za stavo samo takrat, kadar je pogoj uresničitve izključno odvisen od okoliščin, na katere stranke ne morejo vplivati. Stava je namreč možna tudi, kadar je dogodek odvisen od človekovega ravnanja in tudi v primeru, kadar je odvisen od ravnanja ene od strank dogovora. Zaključek prvostopnega sodišča, da je šlo za stavo, je na podlagi vsega povedanega tako pravilen. Dodati je še, da pritožba nepravilno enači stavo z igro na srečo, saj Obči državljanski zakonik (ODZ) ureja obe obliki tveganih pogodb, stavo v paragrafih 1270 in 1271, igro pa v paragrafu 1272, gre torej za različni obliki tveganih poslov. Prvostopno sodišče je na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika pravilno uporabilo pravna pravila ODZ, ki so veljala v času sklenitve dogovora. ZOR ni urejal vseh obligacijskih pravnih poslov, zato so se za tiste posle, ki jih ni urejal, uporabljala pravna pravila predpisov, ki so veljali na območju države do uveljavitve ZOR, to je pravna pravila ODZ. Ker paragraf 1271 ODZ določa, da je stava neiztožljiva, je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka pravilna.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika ostalih pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko, ki s pritožbo ni uspela in na določbi 155. člena ZPP za toženi stranki, ki z odgovorom na pritožbo nista prispevali k razjasnitvi spornih vprašanj.