VSK sklep Cpg 183/2008

Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se potrdita oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

S sklepom z dne 19.6.2008 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 20.3.2008. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je utemeljen ugovor pravnomočno razsojene stvari, ki ga je podala tožena stranka.

S sklepom z dne 17.7.2008 je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 169,18 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka.

Proti prvonavedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da gre za pravnomočno razsojeno stvar takrat, ko nastopata v isti zadevi isti stranki in če je v obeh zadevah podana istovetnost zahtevkov. Ker pa so bili zneski, ki jih tožeča stranka vtožuje, plačani pred, s strani tožene stranke vloženim predlogom za izvršbo in ker zahtevek tožeče stranke ne predstavlja zahtevka za vračilo v izvršbi prisilno izterjanega zneska, kot to zmotno trdita toženka in sodišče, uporaba instituta res iudicata ne more priti v poštev. Torej je sodišče izpeljalo zgrešen sklep, da gre za istovetnost v pravdi postavljenega zahtevka in v izvršilnem postopku s strani tožene stranke izterjanega zneska. Tudi ni podana istovetnost zahtevka, ker se je izvršilna zadeva nanašala na znesek 4.535,96 EUR, znesek, ki ga tožnik vtožuje zaradi neupravičene obogatitve toženke, pa je bistveno manjši. Sicer pa je tudi sam Obligacijski zakonik jasen in ne dopušča drugačnih razlogovanj. Namreč, dolžnik, ki je dvakrat plačal isti dolg, enkrat prostovoljno, drugič v izvršbi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, lahko zahteva vrnitev prvega zneska iz naslova upnikove neupravičene obogatitve.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Proti drugonavedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da se sodišče napačno sklicuje na 7. odst. 163. čl. ZPP, čeprav dejansko stanje ne omogoča uporabe navedenega člena. Slednji določa, da se lahko zahteva povrnitev stroškov postopka v 15 dneh od prejema sklepa, kadar je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj glavne obravnave. V tej zadevi pa še ni prišlo do zaključka postopka, ker je tožnik vložil pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe, zato bi moralo sodišče odločitev o stroških pridržati do končne odločitve.

Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povzelo tožbene navedbe, pri čemer je ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je tožena stranka zoper njo vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (zadeva Ig 1). Tožeča stranka kot prava neuka stranka zoper izdani sklep o izvršbi v zakonskem roku ni ugovarjala, zaradi česar je sklep postal pravnomočen in izvršljiv, predlagani zneski pa tudi v celoti izterjani. Tožena stranka je bila z izterjavo brez pravnega temelja obogatena na račun tožeče stranke, saj je slednja del računov poravnala še pred uvedbo izvršilnega postopka. Tožeča stranka zato s predmetno tožbo uveljavlja povračilo zneska v višini 1.207,92 EUR, za katerega je tožena stranka neupravičeno obogatena. Glede na takšne tožbene navedbe je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bilo mogoče razumeti, da uveljavlja tožeča stranka vrnitev tistega, kar je bilo od nje izterjano po sklepu o izvršbi. In čeprav je tožena stranka v izvršilnem postopku Ig 1 izterjevala od tožeče stranke višji znesek od zneska 1.207,92 EUR, glede katerega terja tožeča stranka povračilo (po njenih navedbah je bil predmet izvršilnega postopka znesek 4.535,96 EUR), ni mogoče soglašati z njenim stališčem, češ da zato ne gre za istovetnost z zahtevkom, uveljavljenim v tej pravdi. Glede na to je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrglo tožbo (2. odst. 319. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Pa četudi bi bilo tožbene navedbe mogoče razumeti v smeri, ki jo v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, in sicer, da v predmetni pravdi ne uveljavlja vrnitve zneska, ki ga je od nje izterjala tožena stranka po sklepu o izvršbi v zadevi Ig 1, ampak zneska, ki ga je pred pravdo po več računih tožeča stranka plačala toženi stranki (skupaj 1.207,92 EUR), tožeča stranka z zahtevkom vseeno ne bi mogla uspeti (le da bi v tem primeru prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka, ne pa do zavrženja tožbe). V zvezi s tem tožeča stranka v pritožbi sicer opozarja na po njenem mnenju „jasen Obligacijski zakonik, ki da ne dopušča drugačnih razlogovanj“. Vendar pa pri tem dejansko citira 212. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal do 1.1.2002 in ki je določal, da kdor je isti dolg plačal dvakrat, pa čeprav enkrat tudi na podlagi izvršilnega naslova, ima pravico zahtevati nazaj po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi. Po 1.1.2002 uveljavljeni Obligacijski zakonik (OZ), ki ga je treba uporabiti za obravnavano sporno razmerje, katero je nastalo po navedenem datumu, pa takšne določbe več nima. In ker je nima, zahtevek po materialnem pravu ne bi bil utemeljen. Gre za to, da je pogoj za uporabo instituta neupravičene pridobitve izostanek temelja (1. odst. 190. čl. OZ). V obravnavanem primeru pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je temelj obstajal, in sicer ko je tožeča stranka plačala račune pred začetkom izvršilnega postopka, je bila temelj tem plačilom pogodba, v izvršilnem postopku pa je bil temelj pravnomočen sklep o izvršbi.

Kar se tiče sklepa z dne 17.7.2008, pritožnik neutemeljeno izpodbija sklicevanje sodišča prve stopnje na 7. odst. 163. čl. ZPP, saj ta ureja le vprašanje pravočasnosti uveljavljanja povrnitve stroškov s strani stranke, poleg tega pa ne trdi, da tožena stranka njihove povrnitve ni uveljavljala pravočasno. Odločitev o povrnitvi stroškov pa je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na 1. odst. 154. čl. ZPP, torej na kriterij uspeha v pravdi. In ker je pritožbeno sodišče sklep z dne 19.6.2008 o zavrženju tožbe potrdilo, je utemeljena tudi odločitev v sklepu z dne 17.7.2008 o povrnitvi stroškov.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).