VSK sodba Cpg 222/2008

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Kupoprodajna pogodba, sklenjena med prvimi tremi toženimi strankami in četrto toženo stranko glede nepremičnine – parcele št. 4363, travnik v izmeri 4010 m², vpisane v zk. vl. 1397 k.o. S., je neveljavna; vknjižba lastninske pravice pri navedeni nepremičnini, ki je vpisana v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Sežani na ime četrte tožene stranke, je neveljavna; izbriše se zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju navedene kupoprodajne pogodbe in se glede citirane parcele vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe; tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi“; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženim strankam povrniti stroške postopka v znesku 4.273,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je napačen zaključek sodišča, češ da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker se glasi na neveljavnost kupoprodajne pogodbe, sklenjene med prvimi tremi toženimi strankami in četrto toženo stranko. Res je sicer, da je svoj zahtevek tožeča stranka uperila zoper kupoprodajno pogodbo, vendar pa izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj učinkuje v razmerju med strankama izpodbijanega razmerja, to pa sta upnik in pridobitelj koristi. Če pa izpodbijano (izpodbito) pravno dejanje v tem razmerju nima pravnega učinka, potem v tem razmerju pač ni veljavno. Ne gre torej za to, da bi bila vsebina posledic izpodbojnega dejanja povsem drugačna od posledic splošne izpodbojnosti pravnih poslov. Da še samo sodišče ni prepričano v svojo razlago kaže zapis v obrazložitvi, da to „... prav tako kaže (podčrtano), da je zahtevek na neveljavnost kupoprodajne pogodbe neutemeljen tudi v delu, ki se nanaša na četrtotoženo stranko“. Določen zahtevek po materialnem pravu je ali pa ni utemeljen in sodišče mora o tem zavzeti jasno stališče. Dodaja, da če bi držala razlaga sodišča, da je položaj, ko določeno (izpodbojno) dejanje nima učinka, nekaj povsem drugega kot pa je položaj pri splošni neveljavnosti pravnih poslov, potem z izbrisno tožbo, ki bi bila osnovana na izpodbijanju pravnih dejanj dolžnika, nikoli ne bi bilo mogoče uspeti. V skladu s 1. odst. 243. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) lahko do izbrisa izpodbijane vknjižbe pride le tedaj, ko je slednja neveljavna iz določenega materialnopravnega razloga. In če izpodbojno pravno dejanje dolžnika, na podlagi katerega je prišlo do izpodbijane vknjižbe, ne more biti neveljavno (pač pa le izgubi pravni učinek, kar naj bi bilo po naziranju sodišča nekaj povsem drugega), potem do izbrisa take vknjižbe sploh ne more priti. Sodišče je sicer pravilno povzelo 1. odst. 256. čl. OZ, ki določa, da se odplačno razpolaganje dolžnika lahko izpodbija, če je bilo tretjemu, v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, znano ali bi mu moralo biti znano, da dolžnik s svojim razpolaganjem škoduje svojemu upniku (konkretno tožeči stranki). Za to, da je dolžnikovo odplačno razpolaganje možno izpodbijati, OZ torej postavlja dva alternativna pogoja. Pri tem zadošča že, da je tretjemu (v konkretnem primeru četrtotožena stranka) to moralo biti znano. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi četrtotoženi stranki v zvezi s sklenitvijo sporne pogodbe vsaj moralo biti znano, da gre za škodljivo pravno dejanje, čeprav je tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji to zatrjevala (pa četudi tega ne bi izrecno zatrjevala, bi se že zgolj ob trditvi, da je bilo četrtotoženi stranki znano dejstvo, da gre za škodljivo razpolaganje, moralo pretresti tudi vprašanje, ali bi ji morda to dejstvo moralo biti znano). Torej trditev, da je tretjemu to dejstvo bilo znano, logično vsebuje tudi trditev, da bi mu to vsaj moralo biti znano. Sodišče je navedlo, da četrtotoženi stranki obstoj med tožečo stranko in prvimi tremi toženimi strankami sklenjene predpogodbe ni bil znan in da tudi ni mogla vedeti, da s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe komu škoduje. Vendar pa je tak zaključek povsem pavšalen, o njem ni nobenih razlogov, pri čemer se tožeča stranka sprašuje, zakaj je sodišče to sploh navedlo, ko je po drugi strani zapisalo, da ni tožeča stranka niti trdila, da bi četrtotoženi stranki moralo biti znano dejstvo, da so prve tri tožene stranke škodovale svojemu upniku. V tem delu je zato podana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sicer pa je tudi ugotovitev sodišča, da četrtotoženi stranki obstoj med prvimi tremi toženimi strankami in tožečo stranko sklenjene predpogodbe ni bil znan, na trhlih temeljih. Pri tem se je oprlo le na tiste dele izpovedi zaslišanih, ki so takemu zaključku v prid in je prezrlo določene dele izpovedi zaslišanih, ki kažejo na nasproten zaključek: priča M.K. je smiselno povedala, da dopušča možnost, da bi četrtotoženo stranko kdo drug obvestil o obstoju predpogodbe; priča J. G. je povedal, da je agencijo M. opozoril, da predpogodba veže; D.K. je povedal, da je izvedel, da so se prodajalke pogovarjale glede prodaje sporne nepremičnine še s K. Tudi iz listin je razvidno, da je četrtotožena stranka vedela za obstoj predpogodbe oz. za to, da je razpolaganje prvih treh toženih strank s sporno nepremičnino za tožečo stranko škodljivo; tožeča stranka je namreč v pravdni zadevi pri Okrožnem sodišču v Kopru opr. št. P 1 izposlovala začasno odredbo, s katero je sodišče prvim trem toženkam prepovedalo odtujiti in obremeniti sporno nepremičnino. Ta prepoved je zaznamovana tudi v zemljiški knjigi. Torej o dobrovernosti četrtotožene stranke ni mogoče govoriti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), torej pred 1.10.2008, zato se pritožba zoper njo obravnava po dosedanjih predpisih (2. odst. 130. čl. ZPP-D).

Iz določb Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (255. čl. in nasl.) bi sicer izhajalo, da je k izpodbijanju upravičen (le) upnik, ki ima denarno terjatev do svojega dolžnika (1. odst. 255. čl. OZ govori o upniku, čigar terjatev je zapadla v plačilo; 2. odst. 255. čl. OZ pa, da se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upniku, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve). Vendar pa je po mnenju določenega dela pravne teorije bistven vsebinski pogoj za uveljavljanje izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj lahko tudi specialna neplačevitost, kjer je dolžnikovo premoženje sicer večje od njegovih obveznosti, dolžnik pa je neplačevit v razmerju do določenega upnika, ki ima nedenarno terjatev, ker ne more izpolniti te terjatve tako, kot se glasi (in specie). V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče, upoštevaje ob tem predvsem vrsto odločitve, da je tožeča stranka svoj zahtevek uveljavljala na opisani način in ga je sodišče prve stopnje tako tudi obravnavalo, zato zadevo prav tako obravnavalo skladno s citiranimi določili OZ in je štelo, da je izpolnjen prej omenjeni bistveni pogoj za izpodbijanje.

OZ v 260. čl. določa, da če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, izgubi pravno dejanje učinek le proti dolžniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru tožeča stranka ni oblikovala tožbenega zahtevka skladno z navedenim določilom. Ker pa tožbenega zahtevka ni zavrnilo zgolj iz tega razloga, se pokaže, da niso pravno upoštevne pritožbene trditve, ki to stališče izpodbijajo; gre predvsem za trditve v smeri, da gre med zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe in zahtevkom na ugotovitev njene pravne neučinkovitosti proti tožeči stranki, le za razliko v kvantitativnem pogledu, in da če bi držala razlaga sodišča prve stopnje, potem z izbrisno tožbo, ki bi temeljila na izpodbijanju pravnih dejanj dolžnika, nikoli ne bi bilo mogoče uspeti.

Pogoj za izpodbijanje odplačnega razpolaganja dolžnika je tudi ta, da je bilo tretjemu, v čigar korist je bilo dejanje storjeno, znano ali bi mu moralo biti znano, da je z izpodbijanim razpolaganjem oškodovan dolžnikov upnik (1. odst. 256. čl. OZ). Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da četrtotoženi stranki kot tretjemu v obravnavanem primeru to ni bilo znano. Nobena od zaslišanih prič namreč ni potrdila vednosti četrte tožene stranke o tej okoliščini, pritožnica pa počne prav to, kar sicer neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, in sicer izvzema določene dele izpovedb nekaterih zaslišanih, za katere meni, da potrjujejo njeno razlago; tako je M.K. zgolj (hipotetično) omenjala možnost, da bi četrtotoženo stranko lahko kdo drug obvestil o tem, da je bila sklenjena predpogodba za sporno nepremičnino; J.G. je povedal, da ni kontaktiral s četrto toženo stranko, ampak z agencijo M.; družbenik četrte tožene stranke D.K. je šele potem, ko je bila izpodbijana pogodba sklenjena, zvedel, da so se prodajalke pogovarjale s tožečo stranko. Na vednost četrte tožene stranke o škodovanju tožeči stranki pa ni bilo mogoče zaključiti niti na podlagi dejstva, da je tožeča stranka v zadevi P 1 izposlovala začasno odredbo, s katero je bilo prvim trem toženkam prepovedano odtujiti in obremeniti sporno nepremičnino; gre za to, da je bila izpodbijana kupoprodajna pogodba sklenjena 7.6.2004 in istega dne vložen zemljiškoknjižni predlog na njeni podlagi, začasna odredba pa je bila izdana zatem, in sicer 17.6.2004.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni niti trdila in niti dokazala, da bi četrti toženi stranki moralo biti znano dejstvo, da so prve tri toženke z izpodbijanim pravnim dejanjem škodovale svojemu upniku – tožeči stranki. Nepravilno je stališče pritožnice, češ da je že v trditvi, da je tretjemu bilo znano, da gre v določenem primeru za škodljivo razpolaganje dolžnika, implicitno vsebovana tudi trditev, da bi mu to vsaj moralo biti znano; gre za to, da temeljijo trditve o tem, da je nekdo „vedel“ za določeno dejstvo in trditve o tem, da „bi moral vedeti“ na različnih dejanskih okoliščinah, ki jih mora stranka, na kateri je dokazno breme, v konkretnem primeru je to bila tožeča stranka, zatrjevati, in ni mogoče pritrditi pritožnici, da gre le za različne intenzitete subjektivnega pogoja iz 1. odst. 256. čl. OZ. Če pa je sodišče kljub izostanku trditev tožeče stranke samo (pavšalno) navedlo, da četrta tožena stranka „tudi ni mogla vedeti, da s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe komu škoduje“, mu ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov v zvezi s tem; sodišče je namreč pri svoji odločitvi dolžno navesti razloge v zvezi z zatrjevanji stranke, v obravnavanem primeru pa jih tožeča stranka v navedeni smeri ni podala.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.