VSK sodba Cpg 231/2008

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki 16.358,05 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 3.920.042,00 SIT od 1.4.2003 do 31.12.2006 ter od zneska 16.358,05 EUR od 1.1.2007 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.556,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa njeno spremembo, torej zavrnitev zahtevka. Svojo odločitev glede zamudnih obresti je sodišče prve stopnje oprlo na pričanje prič, pri tem pa njihove izpovedbe napačno povzelo, še zlasti I.S., ki je dejansko povedal, da ob podpisu pogodb niso računali na zamudo tožene stranke in niso podvomili, da vtoževani znesek ne bi bil plačan v roku 60 dni. Dogovorili pa so se, da se za dolgovani znesek zagotovi zavarovanje. V kolikor bi se stranki dogovorili tudi, da je v primeru zamude potrebno plačati zakonske zamudne obresti, ne bi bilo potrebno, da se dogovorita za zavarovanje plačil, saj bi po poteku 60 – dnevnega roka tekle zamudne obresti. Izpovedbo S. je potrdil tudi R.B., ki je kot podpisnik pogodbe izrecno navedel, da ni bilo nikoli govora o obrestih, je pa bil dogovor glede zavarovanja. Prav tako se o obrestih ni govorilo niti, ko je vodenje T. prevzel dr. M.A. Vedno se je s predstavniki U. pogovarjal, da je treba izplačati vtoževani znesek, torej glavnico, nikoli pa ne zamudne obresti. Če bi se stranki ob sklepanju pogodbe v letu 2003 dejansko dogovorili tudi glede obresti, bi te bile zavedene tudi v knjigovodski evidenci T., a niso bile. Torej so nepravilne ugotovitve sodišča, da je tožena stranka po poteku 60-dnevnega roka prišla v zamudo. Tožena stranka je tudi poudarjala, da tožeča stranka od nje ni zahtevala zavarovanja, čeprav bi ga lahko, ker je bilo dogovorjeno. To je sodišče ugotovilo, vendar pa ni upoštevalo, da zaradi opustitve te možnosti s strani tožeče stranke, tožena stranka ni mogla priti v zamudo s plačilom. Tožena stranka je bila vseskozi prepričana, da bo tožeča stranka zahtevala zavarovanje plačila in da zato zamudnih obresti ne bo. Navedene okoliščine sodišče ni razjasnilo. Stranki sta se torej dogovorili, da do zamude ne more priti, izključili sta možnost zamude pri plačilu glavnice in s tem tudi plačila zamudnih obresti. Tožena stranka tudi nikoli ni bila pozvana na plačilo glavnice in zamudnih obresti, zato niti ne more biti v zamudi s plačilom od 1.4.2003, ampak šele od dneva vložitve tožbe dalje.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zamudne obresti so terjatev, do katere je upnik upravičen v primeru, ko dolžnik zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti do upnika že na podlagi zakona (1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika, OZ); to pomeni, da je do njih upravičen, četudi se z dolžnikom ni dogovoril, da mu zamudne obresti v primeru zamude gredo. Zato, četudi drži, da se v obravnavanem primeru pravdni stranki nista dogovorili in niti dogovarjali glede plačila zamudnih obresti, to za obravnavano zadevo niti ni relevantno; to bi bilo le v primeru, če bi tožena stranka dokazala obstoj dogovora s tožečo stranko o tem, da zamudne obresti kljub zamudi z izpolnitvijo ne tečejo. Takšnega dogovora pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka ni dokazala in pritožbeno sodišče s takšnimi ugotovitvami soglaša. Tudi v pritožbi izpostavljena izpovedba priče I.S. ne bi mogla omajati odločitve sodišča prve stopnje v navedenem delu, glede na to, da je ta priča izpovedala le, da niso računali na zamudo tožene stranke in niso podvomili, da vtoževani znesek ne bi bil plačan. Okoliščina, da zamudne obresti niso bile zavedene v knjigovodski evidenci T. za obravnavano zadevo ne bi mogla biti ključna, to dejstvo ne kaže na obstoj dogovora o neplačevanju zamudnih obresti in ne potrjuje tega, za kar se zavzema tožena stranka, in sicer, da zamudnih obresti ni dolžna plačati.

Tudi okoliščina, da tožeča stranka ni od prevzemnika ustanoviteljstva zahtevala zavarovanja plačila zneska, čeprav je bilo to v pogodbi predvideno, ne vpliva na dejstvo, da je tožena stranka prišla s plačilom zneska v zamudo; gre za dve različni stvari in zavarovanje terjatve pomeni le dodatno zagotovilo za to, da bo terjatev plačana. Zato, četudi tožeča stranka zavarovanja ni uveljavljala, to ne pomeni, da je s tem prišla v upniško zamudo in da zato zamudne obresti niso mogle teči. OZ v 300. čl. določa, da pride upnik v zamudo (le), če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči. Posledica upnikove zamude je, da obresti nehajo teči (2. odst. 301. čl. OZ). V obravnavanem primeru pa tožena stranka niti ne trdi, da je tožeči stranki ponudila izpolnitev, kar pomeni, da tožeča stranka ni mogla priti v upniško zamudo, s tem da ni uveljavljala zavarovanja terjatve. Prav pa nima pritožba niti v delu, v katerem trdi, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti le od vložitve tožbe, glede na to, da ni tožene stranke nikoli pozvala na plačilo glavnice in zamudnih obresti. Le v primeru, da rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo šele, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. čl. OZ). V primeru pa, kakršen je obravnavani, ko je bil v sporni pogodbi rok za plačilo zneska določen (60 dni po podpisu pogodbe), je tožena stranka prišla v zamudo že s potekom navedenega roka (1. odst. 299. čl. OZ).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. čl. ZPP).