VSK sodba Cpg 141/2008

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da je nedopustna izvršba na poslovni delež v družbi G., d.o.o., na katerega je bila izvršba dovoljena (pod opr. št. In 1 Okrajnega sodišča v Tolminu) in je predmet Pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža v družbi G., d.o.o., v notarskem zapisu notarke z dne 22.7.2005; toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.117,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je izvršba na poslovni delež družbenika, ki je hkrati dolžnik, nedopustna v primeru, ko drugi družbenik pred vložitvijo predloga za izvršbo, odkupi ta poslovni delež. Pri tem se ni posebej sklicevalo na nobeno pravno podlago, temveč zgolj na lastno sklepanje. Le preprosto je povedalo, da je tožeča stranka poslovni delež pridobila sama že pred začetkom izvršilnega postopka. Med strankami v tem postopku je bilo res znano, da je tožeča stranka odkupila poslovni delež dolžnika tožene stranke, vendar je ta odkup spremljala vrsta okoliščin, ki jasno kažejo drugačne namene tožeče stranke in dolžnika, kot pa odkup poslovnega deleža. Tožeča stranka kot imetnik 35,58 % poslovnega deleža v družbi je imela vse potrebne notranje informacije o poslovanju družbe. Zato je tudi vedela za dolgove dolžnika K.F. in za njegov stečaj v Nemčiji. Pomembno je tudi, da je dolg tujega družbenika nastal v času njegovega in tožnikovega obvladovanja družbe, pri čemer ta dolg prejšnji direktor, postavljen s strani grupacije P., ni nikoli terjal. Takoj, ko so združeni mali družbeniki dosegli zamenjavo direktorja družbe, pa je tožeča stranka odkupila poslovni delež tujega družbenika in je v času, ko je bivši direktor izgubil funkcijo, novi pa še ni mogel pričeti z delom, zahtevala vpis nakupa poslovnega deleža v sodnem registru. Špekulativni nameni tožeče stranke so celo navzven jasno vidni, čeprav jih sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Tožena stranka ne more drugače priti do poplačila dolga tujega družbenika kot s prodajo poslovnega deleža. Zato je postopanje tožeče stranke, ki je kupila delež ravno v trenutku, ko je končno novo vodstvo začelo terjati dolgove družbenikov, nelojalno do lastne družbe in v nasprotju z 39. čl. ZGD-1. Sodišče se tudi ni spustilo v obravnavanje ugovornega razloga tožene stranke, da je pridobitelj poslovnega deleža solidarno odgovoren z odsvojiteljem za njegove dolgove do družbe, dospele pred prijavo prenosa poslovnega deleža. Sodišče je sicer navedlo, da zakon in družbena pogodba določata takšno odgovornost, vendar njegova odločitev govori drugače. Ne vzdrži niti trditev sodišča, da tuji dolžnik ob vložitvi izvršilnega predloga ni bil več toženčev družbenik, saj je kot takšen v sodnem registru še vedno vpisan. Največjega pomena pa je dejstvo, da izvršba ne more biti nedopustna, saj je v tej zadevi tožnik tudi solidarni dolžnik po zakonu in družbeni pogodbi.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi, izvira iz izvršilnega postopka (pod opr. št. In 1 Okrajnega sodišča v Tolminu). Tam je za izterjavo upnikove (tukaj tožene stranke) terjatve do dolžnika (tj. K.F.) bila dovoljena izvršba na poslovni delež tega dolžnika, ki ga je imel v družbi G. d.o.o. (tj. v toženi stranki). V navedeni izvršilni zadevi je sedanja tožeča stranka vložila ugovor tretjega iz 64. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pri čemer je zatrjevala, da je s pogodbo z dne 22.7.2005 v obliki notarskega zapisa ta poslovni delež kupila od K.F. Pravica, ki preprečuje izvršbo, pa je tudi lastninska pravica na predmetu izvršbe. In ker je bil v zadevi In 1 predlog za izvršbo vložen 5.8.2005, torej šele po sklenitvi zgoraj navedene prodajne pogodbe in po posredovanju sporočila direktorju tožene stranke o pridobitvi deleža (25.7.2005), je tožeča stranka pridobila poslovni delež pred vložitvijo predloga za izvršbo in ima na njem pravico (lastninsko), ki preprečuje izvršbo. Torej ne drži pritožbena trditev, češ da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni sklicevalo na nobeno pravno podlago; sicer napačno, ker je ob prenosu poslovnega deleža veljal še Zakon o gospodarskih družbah do novele ZGD-H, je citiralo 482. čl. ZGD-1 namesto 417. čl. ZGD-H, vendar gre za enaki določbi in ni zato v zvezi s tem podana kršitev takšne narave, ki bi narekovala drugačno odločitev v obravnavani zadevi. V 1. odst. 417. čl. ZGD-H je določeno, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki poslovodji prijavi in dokaže pridobitev. To določilo pa potrjuje tudi pravilnost nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje, da je vpis spremembe družbenika na podlagi prenosa poslovnega deleža v sodni register zgolj deklaratornega značaja, kar pomeni, da na pridobitev pravic ne vpliva dejstvo, da je v sodnem registru še vedno vpisan tuji družbenik.

Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je tožeča stranka od tujega družbenika odkupila poslovni delež, čeprav je vedela za njegove dolgove do nje in da je bil namen tega nakupa onemogočiti toženo stranko pri izterjavi dolga tujega družbenika; vse, kar v zvezi s tem zatrjuje v pritožbi izven navedenega okvira, so glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nedopustne pritožbene novote, ki jih ne bi bilo mogoče upoštevati. Ne glede na to pa ostaja dejstvo, da Pogodba o prodaji in nakupu poslovnega deleža z dne 22.7.2005 ni bila izpodbijana, zato trditve tožene stranke v navedeni smeri niti niso pravno upoštevne.

Položaj odsvojitelja in pridobitelja poslovnega deleža je urejen v 417. čl. ZGD-H; pri tem je v 3. odst. določeno, da za obveznosti proti družbi, ki so dospele pred prijavo prenosa poslovnega deleža, odgovarjata družbi odsvojitelj in pridobitelj solidarno. Obveznosti proti družbi, o katerih je govora v navedeni zakonski določbi so tiste, ki izvirajo iz družbeniške vloge odsvojitelja, napr. obveznost za vplačilo osnovnega vložka; odgovornost za škodo zaradi neizročitve ali nepravilne izročitve stvarnih vložkov, ... V obravnavanem primeru pa očitno ni šlo za takšno obveznost odsvojitelja poslovnega deleža, ampak za obveznost, izvirajočo iz običajnega dolžniško – upniškega razmerja (izvršba In 1), kot je to smiselno zatrjevala tudi tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 12.3.2007. Glede na to tožeča stranka zaradi nakupa poslovnega deleža od tujega družbenika ni solidarna dolžnica za dolgove tujega družbenika, ki se izterjujejo v omenjeni izvršilni zadevi.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.