VSL Sodba V Cpg 470/2021

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo ugovor sodne pristojnosti (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo nadomestila v višini 7.709,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2016 do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu, za 15.821,47 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 420,74 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in IV. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da ne gre za zahtevek, o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava ter da je tožba sklepčna. Vztrajala je, da je treba v tem primeru uporabiti tri letni zastaralni rok. Nasprotovala je odločitvi sodišča prve stopnje o njeni nedobrovernosti. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Tožena stranka je v letu 2014 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih in radijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja. V tem postopku je tožeča stranka od tožene stranke vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2014 (od januarja do decembra 2014).

6Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predmetna tožba, s katero tožeča stranka uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni nesklepčna. Tožeča stranka je ponudila dovolj trditev, ki bi v primeru, da bi se izkazale za resnične, omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku. Čeprav mora kabelski operater skladno z Zakonom o medijih kabelsko retransmisirati tako radijske kot televizijske programe, to skladno z ustaljeno sodno prakso¹ samo po sebi še ne pomeni, da denarno terjatev za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe ni mogoče ločiti na del, ki odpade na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, in del, ki odpade na kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Da je temu tako, izhaja tudi iz prakse. Obstajata namreč oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago, kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožeča stranka lahko uveljavlja v več postopkih.

7Presoja o (ne)obstoju procesne ovire res iudicata temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, identična, če sta podani: subjektivna istovetnost (v obeh pravdah nastopata isti stranki – lahko tudi v zamenjanih vlogah) in objektivna istovetnost (istovetna sta zahtevka v obeh zadevah, pri čemer se istovetnost primerjanih zahtevkov ne presoja le po višini, pač pa tudi po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde). Če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata.

8Zahtevek v pravdi II P 125/2016 in zahtevek v tem postopku ne temeljita na isti dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zahtevka po vsebini in nastanku nista enaka. V tem postopku tožeča stranka vtožuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, medtem ko je v postopku II P 125/2016, ki se je zaključil 31. 1. 2017 s sklenitvijo sodne poravnave med pravdnima strankama (Priloga B5), vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih za obdobje od januarja do junija 2012, za december 2012 ter za celotna leta 2013, 2014 in 2015, z izjemo decembra 2015 (glej tožbo v zadevi II P 125/2016, Priloga B6). Gre torej za zahtevka, ki temeljita na različnih načinih koriščenja avtorskih del (različen je medij, po katerem je kabelsko retransmisirana glasba priobčena). Eno razmerje nastane s kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih, drugo pa s kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Kot je že bilo pojasnjeno, pa ni ovire, da bi se zahtevka uveljavljala ločeno.

9Upoštevajoč pojasnjeno s sklenitvijo sodne poravnave v postopku II P 125/2016 pravdni stranki nista uredili pravnih razmerij, ki izvirajo iz kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Zato je zmotno pritožbeno stališče tožene stranke, da sta s sklenitvijo poravnave uredili tudi vsa razmerja, ki izvirajo iz kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. S sodno poravnavo so bila namreč med pravdnima strankama urejena le pravna razmerja v zvezi s plačilom nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Zato odločanje o zahtevku iz tega postopka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne predstavlja odločanja o že razsojeni stvari.

10V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ)² ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ).³ Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

11Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju zahtevka, upoštevajoč pojasnjeno, pravilno oprlo na določilo 346. člena OZ. Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ).

12Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo nadomestila za uporabo in ne izpolnitve pogodbe. Dolžnost mesečnega plačila nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih za leto 2014 in višina mesečne obveznosti za navedeno leto, ne izhaja niti iz kakšnega drugega pravnega akta ali sporazuma. Zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Iz vsega pojasnjenega sledi, da je treba pri presoji ugovora zastaranja zahtevka uporabiti splošni petletni zastaralni rok.

13Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

14Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.⁴

15Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

16Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

17Trditve tožene stranke o sporih med tožečo stranko in kabelskimi operaterji glede višine primernega nadomestila, ravnanju pravdnih strank ter plačilu nadomestila v znesku le nekaj čez 410,00 EUR, namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic ob minimalnem plačilu slednjega, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja.

18Glede na vse navedeno bi bila tako tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki skladno s tožbenim zahtevkov plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje. Ker pa je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo tri leta pred vložitvijo tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeči stranki v tem primeru pripadajo le zakonske zamudne obresti od 29. 1. 2016 do plačila.

19Tožena stranka se zoper odločitev o stroških pritožuje le v posledici odločitve o glavni terjatvi, zato pritožbeno sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških.

20Glede na zgornje razloge pritožba proti II. in IV. točki izreka ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in izpodbijani točki odločbe potrdilo (353. člen ZPP).

21Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške povezane s pritožbo.

23Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili OT, ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 7.709,78 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo zahtevanih 500 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 700 točk, saj je vrednost spornega predmeta le 12.850 točk) ter materialne stroške (10 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 622,2 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 373,32 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Primerjaj npr.: VSL II Cp sodba in sklep II Cp 1629/2018 z dne 13. 3. 2019, VSL sodba II Cp 880/2020 z dne 12. 8. 2020, VSL sodba II Cp 2673/2017 z dne 27. 6. 2018, VSL sodba II Cp 727/2018 z dne 10. 10. 2018 in VSL sodba II Cp 1417/2019 z dne 4. 9. 2019.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
³ Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012.
⁴ Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.