VSRS Sodba X Ips 52/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo toženca (javnega sklada), št. 0042-3178/2016/6 z dne 4. 8. 2017. Toženec je z navedeno odločbo, izdano v skrajšanem ugotovitvenem postopku, na podlagi določb Zakona o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrnil tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge (št. knjižice ali računa 500739). Na podlagi podatkov, ki jih je predložil tožnik oziroma jih je toženec pridobil skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP, je toženec ugotovil, da je tožnik predmetno devizno vlogo v protivrednosti 4.764,64 BAM prenesel na posebni privatizacijski račun ("Jedinstven račun građana", v nadaljevanju JRG) pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BIH (v nadaljevanju Agencija), ki se je glasila na njegovo ime. Ker je upoštevaje drugi odstavek 2. člena navedenega zakona ugotovil, da se obravnavana zahteva za verifikacijo ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo v smislu tega zakona, jo je zavrnil. Po stališču Upravnega sodišča je določba drugega odstavka 2. člena ZNISEČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jih je v sodbi v zadevi Ališič in drugi določilo Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).¹

2Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je med strankama sporen pravni pomen dejstva prenosa sredstev s hranilnih vlog pri Ljubljanski banki d. d., Glavni podružnici Sarajevo, na tožnikov JRG. Glede navedenega vprašanja se je Upravno sodišče postavilo na stališče, da v primeru prenosa sredstev na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat) ne gre več za devizno vlogo v smislu ZNISESČP in torej ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi Republika Slovenija odgovarjala za obstoj in izplačilo tega premoženja. Tudi ESČP je štelo, da je Republika Slovenija odgovorna za dolgove, ki jih ima Glavna podružnica Sarajevo do svojih varčevalcev, toženka pa je pravilno ugotovila, da Glavna podružnica Sarajevo po stanju na dan odločanja ni imela obveznosti do tožnika, saj so bila sredstva prenesena na JRG. Tožnik v postopku pred Upravnim sodiščem tudi ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil v njegovem primeru prenos sredstev na JRG opravljen mimo njegove volje oziroma sodelovanja in s tem na drug način kot pri večini varčevalcev.

3Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 246/2018 z dne 13. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski sklad pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija?" Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo zaradi poenotenja sodne prakse senatov Upravnega sodišča s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v svoji sodbi v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 in ki je bila sprejeta po izdaji izpodbijane sodbe s strani Upravnega sodišča.

4Tožnik (v nadaljevanju revident) je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podredno pa, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

5Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje stališčem revidenta in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

6Revizija ni utemeljena.

7ZNISESČP v 2. členu med drugim določa, da je neizplačana stara devizna vloga stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi (prvi odstavek). Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije (drugi odstavek).

8Po navedenih določbah – kar je Vrhovno sodišče razložilo v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 – je na dopuščeno pravno vprašanje tudi v tej reviziji treba odgovoriti tako, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena ZNISESČP, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila skladno s predpisi prenesena na račun za privatizacijo (JRG) pri Agenciji. Razlog za prenos deviznih sredstev na navedeni račun je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem Federacije BiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz česar logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z Ustavo RS in EKČP, pri čemer se je oprlo tudi na obrazložitev sodbe ESČP v citirani zadevi Ališić in drugi.²

Presoja konkretnega primera

9Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je v revizijskem postopku Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da so bila sredstva s hranilne vloge revidenta prenesena na posebni privatizacijski račun JRG 16011951131196 v znesku 4.764,64 KM, ki je bil na podlagi starega deviznega varčevanja dostavljen iz Glavne podružnice Sarajevo in registriran dne 15. 2. 2000. Revizijske navedbe, ki izpodbijajo navedena dejstva, so za odločanje v reviziji neupoštevne.

10Navedene okoliščine ustrezajo položaju iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, saj gre za staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisom Federacije BiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije, za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zaradi prenosa revidentovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu banka ni mogla upreti, je prenehalo tudi upniško-dolžniško razmerje med revidentom in banko. Ker gre za neobstoječ dolg banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča BiH U-10/00 z dne 8. 1. 2001 revidentova devizna vloga prenesena nazaj na sarajevsko podružnico Ljubljanske banke. Ker revizija ne vsebuje novih argumentov v zvezi s kršitvami obveznosti izvršitve sodbe ESČP, na katere Vrhovno sodišče ne bi že odgovorilo, Vrhovno sodišče ostaja pri stališču, navedenem v citirani sodbi X Ips 5/2019 (zgoraj, 8. točka obrazložitve).

11Revident na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge torej ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo v svoji dosedanji praksi v zvezi s tem ni pomembno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo z aktivnim ravnanjem varčevalca ali brez njega (torej le na podlagi predpisov in brez njegove odločitve), zato so navedbe revizije v zvezi z okoliščinami prenosa za odločitev nebistvene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo tudi sicer mogoče pritrditi Upravnemu sodišču, da je bilo glede na predpise Federacije BIH predpostavljeno sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JRG, ter da iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki niso več predmet revizijskega preizkusa, tudi izhaja, da revident v dosedanjem postopku ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil navedeni prenos opravljen mimo njegove volje (25. in 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Vrhovno sodišče tudi zavrača revizijsko sklicevanje na to, da bi skladno s 5. členom Obligacijskega zakonika moralo Upravno sodišče ugotoviti, da je bila tožena stranka okoriščena za sredstva, odvzeta iz deviznih računov varčevalcev, oziroma najmanj obogatena na njihov račun, ter da je zato navedena sredstva v skladu z načelom vestnosti in poštenja dolžna vrniti. Upravno sodišče je pravilno poudarilo, da ni pristojno za odločanje o sporih iz civilnih razmerij, temveč za presojo zakonitosti upravnih aktov, izdanih na podlagi ZNISESČP s strani tožene stranke, ki je tudi podlaga za uresničevanje pravic upravičenih oseb po tem zakonu (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13Glede drugih navedb revizije se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

14Po obrazloženem je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, zato je Vrhovno sodišče revizijo moralo zavrniti kot neutemeljeno (92. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

15Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Glasovanje

16Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.
² Izrecno se je sklicevalo na 116. in 147. točko obrazložitve. Iz 116. točke izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena. Iz 147. točke obrazložitve pa je razvidna možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane na način, da so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada.