VSRS Sodba I Up 835/2000

1. Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 301/98-17 z dne 23.6.2000, spremeni tako, da se ugodi tožbi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 11.8.1998.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.8.1998, s katero je zavrnila predlog za napredovanje tožnice, ki je po izobrazbi profesorica likovne pedagogike in zaposlena na Srednji tekstilni šoli v M.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je v obravnavanem primeru ravnatelj navedene šole, kjer je tožnica zaposlena kot učiteljica estetike oblačenja, vložil predlog za njeno napredovanje v naziv mentor, in sicer 1.9.1997. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev ustrezne izobrazbe. Ima sicer visoko strokovno izobrazbo (profesorica likovne pedagogike), vendar po mnenju tožene stranke in sodišča prve stopnje to ni ustrezna smer izobrazbe, ki bi jo morala imeti po 96. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96, v nadaljevanju: ZOFVI) in vzgojno-izobraževalnem programu za poučevanje predmeta estetika oblačenja. Strokovna izobrazba - ustrezna smer je določena z zakonom in je eden izmed pogojev za napredovanje v naziv (2. člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive - Uradni list RS, št. 64/96, v nadaljevanju: Pravilnik). Iz izobraževalnega programa je razvidno, da se za poučevanje predmeta: estetika oblačenja predvideva izobrazba diplomirani kostumograf ali diplomirani inženir oblikovanja tekstilij in oblačil. Po presoji sodišča prve stopnje tudi ugovor retroaktivne uporabe Odredbe o podaljšanju veljavnosti izobraževalnih programov za pridobitev srednje poklicne in strokovne izobrazbe (Uradni list RS, št. 51/98), ki je začela veljati 18.7.1998, ni utemeljen. S to odredbo se je podaljšala veljavnost izobraževalnih programov za pridobitev srednje poklicne in strokovne izobrazbe, sprejetih pred uveljavitvijo Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Uradni list RS, št. 12/96, v nadaljevanju ZPSI). Pri tem tudi ni sporno, da je v veljavi izobraževalni program, ki ga je sprejel strokovni svet v letu 1991 za poklic: estetika oblačenja. Po mnenju sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na zakonu. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni odgovorilo na bistveno kršitev s tožbo izpodbijane odločbe, saj je v tej odločbi tožena stranka navedla, da se predlog za napredovanje tožeče stranke, ki ima strokovno izobrazbo predmetni učitelj za telesno vzgojo, zaposlene na Srednji tekstilni šoli M., zavrne, medtem ko je v obrazložitvi odločbe tožena stranka navedla, da je po izobrazbi profesorica likovne pedagogike in da je bila v času predloga za napredovanje razporejena na delovnem mestu učitelja strokovno teoretičnega predmeta estetika oblačenja v programu tekstilec in tekstilni tehnik. Izrek s tožbo izpodbijane odločbe in obrazložitev sta v nasprotju. Gre za bistveno kršitev v odločbi tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej obrazložiti, ali odločba, ki glasi na predmetnega učitelja za telesno vzgojo, sploh velja zanjo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni odgovorilo na njene tožbene ugovore, pač pa je zgolj povzelo obrazložitev s tožbo izpodbijane odločbe, in sicer, da ona ne izpolnjuje pogojev po 3. odstavku 96. člena ZOFVI. Sodišče prve stopnje bi se namreč moralo opredeliti glede določbe 5. odstavka 92. člena ZOFVI, kot je to navedeno v tem zakonu, in sicer, da smer strokovne izobrazbe za strokovne delavce, v primerih, kot to določa zakon (mišljen je zakon iz leta 1996) in pa stopnjo izobrazbe določi minister za šolstvo in šport, po tem, ko si je pridobil mnenje pristojnega strokovnega sveta. Vse ostale razlage, ki so v nasprotju s 5. odstavkom 92. člena ZOFVI, ni mogoče upoštevati v obravnavnem primeru in tudi ni možna analogna uporaba 175. člena Zakona o usmerjenem izobraževanju, na podlagi katerega so bili sprejeti učni načrti za šolsko leto 1991 in 1992, saj mnenje strokovnega sveta Republike Slovenije, ki je veljalo za leti 1991 in 1992, ni mogoče upoštevati za naslednja leta. Meni, da izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv mentor glede na določbo 9. člena Pravilnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo in še dodaja: Šele ZOFVI je tisti, ki je določil v 5. odstavku 92. člena, da smer strokovne izobrazbe določi minister po tem, ko si pridobi mnenje pristojnega strokovnega sveta. Na podlagi navedenega odstavka pa tožena stranka (od leta 1999 naprej) izdaja odredbe o izobrazbenih pogojih za učitelje. Napaka, ki se je pripetila v s tožbo izpodbijani odločbi, ker je v njenem izreku navedeno, da je tožnica predmetni učitelj telesne vzgoje, je pa v resnici profesor likovne pedagogike, v ničemer ni in tudi ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost te odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

K 1. točki izreka:

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je s tožbo izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje, z obrazložitvijo, da tožnica ob vložitvi zahteve v skladu z 1. odstavkom 2. člena Pravilnika ni izpolnila pogoja ustrezne izobrazbe za napredovanje v naziv mentor. Tožnica, ki je po izobrazbi profesorica likovne pedagogike, je bila namreč v času vložitve navedene zahteve po ravnatelju navedene šole v M. (29.8.1997) razporejena na delovnem mestu učitelja strokovno teoretičnega predmeta estetika oblačenja v programu tekstilec in tekstilni tehnik.

Odločba, s katero je zavrnjen zahtevek pedagoškega delavca za napredovanje v naziv, mora vsebovati vse elemente, navedene v 2. odstavku 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), še zlasti jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in natančno navedbo predpisov, ki so ob ugotovljenem dejanskem stanju narekovali sprejeto odločitev. Tožena stranka je v s tožbo izpodbijani odločbi sicer navedla predpise, in sicer 175. člen Zakona o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 3/83, 25/89 in 35/89), 92. in 96. člen ZOFVI, 1. odstavek 2. člena Pravilnika in navedeno odredbo, s katero se med drugim podaljšuje veljavnost programov: tekstilec in tekstilni tehnik. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je ta odločba pomanjkljiva v toliko, ker tožena stranka z njo ni presodila vseh elementov tožničine zahteve za napredovanje (smiselna uporaba določbe 2. odstavka 245. člena ZUP/86 in uporaba prehodne določbe 146. člena ZOFVI), to je, ali ustreza v tožničini zahtevi navedena izobrazba: profesorica likovne pedagogike za napredovanje v naziv mentor, glede na določbo 1. odstavka 2. člena Pravilnika: "ter tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli, in izpolnjujejo posebne pogoje, določene s tem pravilnikom (9. člen). Pri tej presoji pa bi morala tožena stranka proučiti in se opredeliti do celotne dokumentacije, ki je bila priložena zahtevi za napredovanje tožnice v naziv mentorica in ki je v upravnih spisih.

Po mnenju pritožbenega sodišča je izrek s tožbo izpodbijane odločbe nedoločen, saj navaja, da se predlog za tožničino napredovanje zavrne, ne da bi bilo navedeno, za kakšno napredovanje gre, in tudi vsebuje napačno navedbo, da ima tožnica strokovno izobrazbo predmetnega učitelja za telesno vzgojo, kar sploh ni res in ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. Tak izrek je torej nepopoln in nejasen in iz takega izreka ni mogoče nedvomno razbrati, kaj je dejanska odločitev tožene stranke, pa tudi ta izrek dopušča različne razlage. Po mnenju pritožbenega sodišča mora izrek odločbe biti popoln in jasen, ker je le tak izrek določen tako, da v zvezi z njim ni nič spornega v razlagi odločbe, katere bistveni sestavni del je.

Glede na navedeno pomanjkljivost s tožbo izpodbijane odločbe in na navedeno nedoločenost izreka te odločbe po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ne bi smelo tožbo zoper to odločbo zavrniti po 1. odstavku 59. člena ZUS, pač pa ji ugoditi in to odločbo odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo. V ponovnem upravnem postopku bo tožena stranka odpravila v tej sodbi navedene pomanjkljivosti ter ponovno odločila.

K 2. točki izreka:

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar pa je bilo podano v obravnavanem primeru.