UPRS Sklep II U 418/2020-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Mariboru zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa št. SV 809/2006 z dne 5. 6. 2006, ki so jo sklenili A.A. kot preživljanec ter B.B. in C.C. kot preživljalca, razveže. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se navedena pogodba o dosmrtnem preživljanju razveljavi. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina, ki je predmet navedene pogodbe o dosmrtnem preživljanju, spada v zapuščino po sedaj pokojnem A.A., in da je vknjižba lastninske pravice za navedeno nepremičnino v deležu do 1/2 na preživljalca neveljavna, ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

2Tožeča stranka, kot dedinja A.A., vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi uveljavlja kršitve ustavnih pravic („pravice do enakega varstva pravic, pravice do poštenega sojenja in učinkovitega sodnega varstva ter pravice do pravičnega in enakovrednega sojenja“); „nepravilno oz. zmotno uporabo materialnega prava; procesne napake, ki jih je napravilo Okrožno sodišče v Mariboru; neupoštevanje dokazov in spreminjanje pisnih in ustnih izpovedi prič“. V tožbi tožeča stranka opisuje postopek vstopa dediča v postopek po smrti stranke, prevare glede podpisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti in o obnovi nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tožeča stranka sodišču predlaga, da „razveljavi sodbo in sklep obravnavanega pravnega posla tako, da se nepremičnina vrne v prejšnje zemljiškoknjižno stanje, to je pred podpisom sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in da se povrne povzročena škoda“. Zahteva tudi vrnitev stroškov postopka.

3Tožba ni dovoljena.

4V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbijata sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru Opr. št. III P 404/2011 z dne 3. 9. 2019, s katerima je sodišče odločilo o veljavnosti sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

5V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

6Izpodbijana sodba in sklep po ugotovitvi sodišča ne predstavljata upravnega akta, ki se izda v upravnem postopku v okviru izvrševanja upravne funkcije. Izpodbijani akt je izdalo Okrožno sodišče v Mariboru kot nosilec sodne veje oblasti v smislu 3. člena ZUS-1. Sodišče kot državni organ izda sodbo oz. sklep v okviru izvajanja ustavnih pristojnosti sodne veje oblasti, zoper katere je zagotovljeno drugo sodno varstvo v postopkih pred sodišči splošne pristojnosti.¹ To sodno varstvo zajema tudi varstvo ustavnih pravic.²

7Tožeča stranka zgolj pavšalno našteva kršitve ustavnih pravic. Sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu ima subsidiarno naravo. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj po določilih 4. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS le v primeru in pod pogojem, da takšno dejanje oz. akt posega v ustavne pravice posameznika, in da posameznik nima na voljo drugega sodnega varstva.³ V obravnavanem primeru je tožeča stranka kot dedinja pokojnega (A.A.) vložila pritožbo, o kateri je odločilo Višje sodišče v Mariboru s sodbo in sklepom I Cp 1096/2019 z dne 10. 3. 2020, s katerima je pritožbo zavrnilo. Tožeča stranka je nato vložila predlog za revizijo, ki ga je Vrhovno sodišče RS s sklepom II DoR191/2020 z dne 24. 7. 2020 zavrglo. Nato je tožeča stranka vložila še ustavno pritožbo, katero je Ustavno sodišče RS s sklepom Up-1088/20-5 z dne 27. 10. 2020 zavrglo. V obravnavani zadevi je tožeča stranka tako že izkoristila drugo sodno varstvo, ki ga je imela na voljo, zato upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni dopusten.

8Ker izpodbijana odločba ni upravni akt oz. drugi akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa je bilo tožeči stranki zagotovljeno v pravdnem postopku, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb v tožbi po vsebini ni opredelilo.

9Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Tako tudi sodna praksa naslovnega sodišča II U 341/2014 z dne 17. 12. 2014.
² Tako sodna praksa naslovnega sodišča III U 265/2020-3 z dne 22. 1. 2021 in Vrhovnega sodišča RS I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 in I Up 40/2016 z dne 2. 3. 2016.
³ Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča I Up 10/2013 z dne 22. 1. 2015.