VSM Sodba I Cp 533/2021

I. Pritožba se zavrne in se v I., III. in IV. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 19017/2016 z dne 29. 2. 2016 v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju toženka) kot dolžniku naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 8 dni plača glavnico v višini 4.469,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2016 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016 dalje do plačila (I. točka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.469,50 EUR od 29. 5. 2013 do 23. 2. 2016 in izvršilnih stroškov v višini 4,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II točka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljani terjatvi toženke v višini 276,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2012 do 24. 2. 2016 in 208,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2013 do 24. 2. 2016 ne obstojita (III. točka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.278,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo v I., III. in IV. točki izreka se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da toženka v postopku ni uspela dokazati, da je bil tožnik seznanjen s sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga med toženko in družbo V.K. d.o.o. Prav tako je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko ravnanj tožnika (prijava terjatve v stečajnem postopku zoper družbo V.K. d.o.o. ter neugovarjanje izročenim obračunom produkcije s strani prevzemnika dolga) ni štelo kot konkludentno podajo soglasja k spremembi dolžnika. Sodišče je zavzelo napačno stališče, da sta bili izpovedbi prič N.B. in J.P. neprepričljivi. Svoj zaključek, da tožnik ni bil seznanjen s prevzemom dolga, je oprlo izključno na izpovedbo K.S. Izpostavlja, da tožnik ni navajal, da bi lahko K.S. izpovedoval o tem, ali so bili preostali zastopniki seznanjeni s prevzemom dolga. Toženka je temu vprašanju na naroku izrecno ugovarjala. Prav tako so nerelevantne nekonsistentnosti v izpovedbah J.P. in N.B., saj je bil ključni akter, ki je vse posle izvajal, B.P. Sodišče njegove izpovedbe ni ustrezno dokazno ovrednotilo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Tožnik je na pobudo B.P. dne 6. 3. 2013 skupaj s številnimi sodelavci podpisal mandatno pogodbo z dodatno ustanovljeno družbo V.K. d.o.o. Pogodba je bila sklenjena z namenom, da se bodo dela, ki jih je tožnik predhodno opravljal za toženko, opravljala za prevzemnika dolga, saj za toženko tovrstnih del zaradi izgube licence več ni bilo mogoče opravljati. Prav zaradi tega sta toženka in družba V.K. d.o.o. ustno sklenili pogodbo o prevzemu dolga. Četudi tožnik ni izrecno privolil v prevzem dolga, je v prevzem privolil s konkludentnimi dejanji. Tožnik je namreč terjatev v višini 4.509,37 EUR kot nepogojno prijavil v stečajnem postopku zoper družbo V.K. d.o.o., stečajni upravitelj pa mu je terjatev v celoti priznal. Prav tako iz obračunov toženke za mesec april izhaja, da je tožnik upravičen do izplačila 4.469,50 EUR, nato pa iz obračuna za mesec maj izhaja, da je upravičen do izplačila zneska 9,10 EUR. Razlika je očitna posledica izvršenega prevzema dolga. Izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1319/2021 z dne 21. 11. 2012 in Vrhovnega sodišča RS III Ips 139/2015 z dne 25. 7. 2017, iz katerih izhaja, da je možno v prevzem dolga privoliti konkludentno. Sodišče napačno zaključuje, da domneva iz tretjega odstavka 427. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) učinkuje samo, če je bil upnik pred sprejemom izpolnitve obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Napačna je tudi odločitev sodišča glede pobotnega ugovora, ker toženka naj ne bi pojasnila, kakšne licence naj bi plačala za tožnika ter komu sta bila navedena zneska plačana. Oboje je toženka zatrjevala tako na glavni obravnavi dne 25. 9. 2017 in na glavni obravnavi dne 10. 3. 2021. Za kakšno licenco gre, je pojasnil tudi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2016. Sodišče bi zato slednje moralo šteti kot nesporno dejstvo. Sodišče bi v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP moralo upoštevati navedbe toženke na naroku dne 10. 3. 2021, katere se nanašajo na plačilo licenc. Prav tako so nepravilni zaključki sodišča, da bi toženka morala za tožnika v skladu s 17. členom mandatne pogodbe tudi sicer plačati licenco. Nasprotuje odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožnik od toženke na podlagi mandatne pogodbe zahteva plačilo zneska 4.469,50 EUR, in sicer iz naslova provizij opravljenih zavarovalno zastopniških poslov za toženko, v obdobju od januarja 2011 do aprila 2013. Višina zneska provizij sedaj v postopku s pritožbo več ni sporna. Toženka pa se ves čas zavzema, da je prišlo do prevzema navedenega dolga na družbo V.K. d.o.o. (prevzemnik dolga), s čimer naj bi tožnik tudi soglašal in zato tožniku ni več ničesar dolžna. Toženka je v pobot uveljavlja tudi plačilo zneskov licenčnin.

7Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 427. člena OZ, ki ureja prevzem dolga. Ta se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Sodišče druge stopnje sprejema zaključek v izpodbijani sodbi, da toženka ni izkazala, da bi tožnik bil seznanjen s prevzemom dolga med njo in družbo V.K. d.o.o., zaradi česar tudi njegovih ravnanj v smislu prijave terjatve v stečaju zoper navedeno družbo ni mogoče šteti kot konkludentno privolitev v prevzem dolga. Pri tem je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ne verjame toženki, da je tožnika obvestila o prevzemu dolga. Toženka je namreč slednje dokazovala predvsem z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke (B.P.), njegove žene J.P. in N.B., pri čemer so vsi pri toženki oziroma prevzemniku dolga opravljali določene vodstvene funkcije. Toženka sicer v pritožbi očita, da se sodišče prve stopnje ni dovolj jasno opredelilo do izpovedbe B.P., ki je v zadevi ključnega pomena. Pri tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v smislu 8. člena ZPP (dokazna ocena sodišča prve stopnje naj ne bi bil vestna, skrbna in analitično sintetična). V tej zvezi je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v bistvenem povzelo izpovedbo zakonitega zastopnika B.P. glede same obveščenosti tožnika o prevzemu dolga. Verodostojnost njegove izpovedbe, ki je smiselno enaka oziroma podobna kakor izpovedbi J.P. in N.B., je nato presojalo skozi izpovedbi navedenih prič, s katerimi je toženka želela prikazati ustno sklenitev pogodbe o prevzemu dolga in seznanitev tožnika s prevzemom (10. točka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj izpovedbam navedenih prič ni sledilo, čemur sodišče druge stopnje pritrjuje. Pogodba o prenosu dolga ni bila sklenjena v pisni obliki, trditve tožnika, da ni vedel za prevzem dolga in da tudi drugi zavarovalni zastopniki, ki so opravljali storitve za toženko, niso vedeli za prevzem dolga, pa je potrdil tudi K.S. Ta je izpovedal, da tudi ostali zastopniki niso bili seznanjeni s kakršnimkoli prevzemom dolga s strani V.K. d.o.o. Tožnik je zaslišanje navedene priče predlagal prav v zvezi z ustanavljanjem podjetja V.K. d.o.o., o tem zakaj se je ustanavljalo in kaj je bilo zavarovalnim zastopnikom povedano na skupnih sestankih glede ustanavljanja novega podjetja (pripravljalna vloga z dne 21. 9. 2017, VII. točka). Po drugi strani pa so izpovedbe prič J.P. in N.B. ter zakonitega zastopnika toženke med seboj nejasne. Priči J.P. in N.B. pa si tudi v svojih izpovedbah prihajata v nasprotje (enkrat je govora o pisni pogodbi, spet drugič o ustni pogodbi). Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da tožnik zgolj na podlagi obračunov tožene stranke ni bil dolžan sam sklepati, da je prišlo do prevzema dolga, o tem bi ga namreč morala toženka oziroma prevzemnik dolga izrecno seznaniti, kar pa, kot je že ugotovljeno, toženka ni dokazala. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je mogoče ravnanje toženke in V.K. d.o.o. razumeti zgolj kot pogodbo o prevzemu izpolnitve v skladu s 434. členom OZ.

8Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da je iz ravnanj tožnika sklepati, da je na menjavo dolžnika pristal. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno pojasnilo, da iz razloga, ker toženka ni dokazala, da bi bil tožnik seznanjen s prevzemom dolga, tudi tožnikovih ravnanj v smislu prijave terjatve v stečajnem postopku zoper V.K. d.o.o. ter neugovarjanje obračunom produkcije ni mogoče šteti za konkludentno podajo soglasja k spremembi dolžnika. Privolitev v prevzem dolga je sicer res mogoče izjaviti tudi s konkludentnimi dejanji. Za takšen način izjave privolitve pa je pomembno, da ni nobenega dvoma, da se upnik strinja s spremembo dolžnika. Posebna oblika konkludentne privolitve je določena v tretjem odstavku 427. člena OZ. Privolitev se domneva, če je upnik brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Vendar pa navedena domneva učinkuje samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi. Tudi če prevzemnik, za katerega upnik ne ve, da je sklenil pogodbo o prevzemu dolga, ponudi izpolnitev in jo upnik sprejeme, domneva ne more učinkovati, ker takšno izpolnitev upnik sprejeme kot izpolnitev tretjega.¹ Tako tudi dejstvo, da je tožnik prijavil terjatev v stečajnem postopku zoper V.K. d.o.o. ne dokazuje, da je v spremembo dolžnika privolil ali da je bil o prevzemu obveščen.² S tem je le zavaroval svoje interese, kar pa še ne pomeni, da se je terjatvi do toženke odrekel. Prav tako stališč toženke v pritožbi ne potrjuje sodna praksa, ki jo ta navaja. V obeh primerih (III Ips 139/2015 in VSL sodba II Cp 1319/2012) je bil namreč upnik seznanjen s prevzemom dolga in je zato tudi sodišče njegova ravnanja štelo kot konkludentno privolitev upnika v smislu tretjega odstavka 427. člena OZ.

9Neutemeljena je pritožba tudi glede ugovora procesnega pobota. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugovor toženke glede plačila licenčnin (za znesek 276,00 EUR in 208,50 EUR) zavrnilo, saj pobotni ugovor ni bil ustrezno konkretiziran in iz podanih navedb ni bilo mogoče ugotoviti, za kakšne licence sploh gre ter komu sta bila navedena zneska plačana. Toženka je ugovor pobota podala na naroku glavne obravnave dne 25. 9. 2017, pri čemer je tožnik temu takoj tudi ugovarjal in opozoril, da toženka ni dovolj substancirala svojih navedb glede pobotnega ugovora. Prav tako ni mogoče pritrditi toženki, da gre v tem delu za nesporna dejstva. V svoji vlogi z dne 13. 6. 2016 je tožnik le pojasnil, da je pri Slovenskem zavarovalnem združenju opravil izpit za zavarovalnega zastopnika in da mu je Agencija za zavarovalni nadzor zato izdala dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, pri tem pa ni navajal, ali je bilo potrebno v zvezi z opravljanjem izpita tudi kaj plačati in kdo je izvedel plačilo. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni upoštevalo trditev toženke o plačilu licenčnin, ki jih je podala na zadnjem naroku glavne obravnave dne 10. 3. 2021 v novem sojenju. Toženka je imela možnost, da v navedeni smeri dopolni trditveno podlago na naroku ob prvem sojenju, pa tega kljub temu, da jo je tožnik na to opozoril, ni storila. Toženka ob tem, ko je dopolnila trditveno podlago, tudi ni pojasnila, da teh novih trditev brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno ob prvem sojenju (četrti odstavek 286. člena ZPP). V presojo ostalih pritožbenih navedb, ali je toženka bila po mandatni pogodbi tudi sicer dolžna za tožnika plačati licenčnine, se glede dejstvo, da ugovor v tej smeri niti ni dovolj konkretiziran, sodišče druge stopnje ni spuščalo.

10Povsem pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti. V skladu z 299. členom OZ je namreč odločilo, da te tečejo šele od vložitve predloga za izvršbo dne 24. 2. 2016, ne pa že od leta 2013, saj tožnik ni izkazal, da bi že predhodno od toženke zahteval izplačilo navedenega zneska. V tej zvezi so pritožbene navedbe tudi sicer nejasne.

11Ob navedenem je ugotoviti, da pritožbeni razlogi niso podani, prav tako sodišče druge stopnje ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

12Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 613. Glej tudi VSL sodba I Cp 2900/2016 z dne 30. 11. 2016.
² Navedeno je sodišče druge stopnje pojasnilo že v sklepu I Cp 608/2019 z dne 17. 9. 2019, ko mu je zadeva bila prvič predložena.