UPRS Sklep I U 1470/2020-9

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zaključno poročilo podoktorskega raziskovalnega projekta št. ..., ki ga izvaja tožeča stranka, vodja dr. A.A., z naslovom B., ocenila z oceno negativno. Hkrati je tožeči stranki naložila, da mora vrniti 10 odstotkov vseh izplačanih sredstev, kar predstavlja sredstva v višini 10.733,45 EUR. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da skladno z določili 101. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik) agencija in znanstvenoraziskovalni sveti spremljajo in nadzorujejo izvajanja projektov v vseh fazah njihovega poteka na podlagi vmesnih in zaključnih poročil o delu ter poročil o porabljenih sredstvih. Znanstvenoraziskovalni svet za humanistiko je sprejel negativno oceno zaključnega poročila. Ugotovljeno je bilo, da napovedani rezultati (spletna monografija, spletna razstava in biografski leksikon violinistov praškega konservatorija) tudi še dobro leto po zaključku projekta niso bili dokončani, niso bili javno dostopni in niso bili dokumentirani v SICRIS bazi. Zato je Znanstveni svet agencije potrdil negativno oceno. Glede na navedeno je tožena stranka (v.d. direktorja) odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je v času od 1. 7. 2014 do 28. 2. 2018 izvajala temeljni podoktorski projekt, ki je bil z odlično ocenjeno prijavno vlogo izbran v financiranje. Po zaključku projekta je tožeča stranka pripravila zaključno poročilo, tožena stranka pa je skladno s 101. členom Pravilnika izvedla nadzor izvajanja projekta. Vse do prejema izpodbijanega sklepa tožeča stranka ni bila pozvana na morebitna dodatna pojasnila niti ji ni bila dana možnost izjaviti se o pomembnih dejstvih in okoliščinah. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu napačno navedla, da je projekt trajal zgolj do 31. 10. 2017, saj ni upoštevala podaljšanja projekta do 28. 2. 2018. Poleg tega je tožeča stranka v vlogi, s katero je prosila za podaljšanje do 31. 7. 2020, navajala rezultate, ki jih je v času podaljšanja nameravala izvesti. Direktor tožene stranke je izdal izpodbijani sklep, pri tem pa ni preveril, ali je bil predhodni postopek voden zakonito, ali ni morda pri njem sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena, niti ni ugotavljal, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Izpodbijani sklep tudi ne vsebuje nobene vsebinske obrazložitve, zakaj je tožeča stranka presodila, da delo ni korektno opravljeno, niti se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb tožeče stranke iz dopolnitve zaključnega poročila. Tožena stranka je svojo dolžnost presoje, ali so ocenjevalec, Znanstvenoraziskovalni svet za humanistiko in Znanstveni svet agencije svojo oceno ustrezno utemeljili in pri tem upoštevali vsa ključna dejstva in dokaze, opustila, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja nič od navedenega. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep opravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je izpodbijani sklep izdala v postopku izvajanja podoktorskega raziskovalnega projekta. Med obveznosti v postopku izvajanja raziskovalne aktivnosti sodi tudi vsebinsko poročanje o izvedenem delu raziskovalne aktivnosti. Tožeča stranka je oddala Zaključno poročilo raziskovalnega projekta, ki je bilo z izpodbijanim sklepom ocenjeno negativno. Zoper navedeni sklep je možno pravno varstvo, in sicer Zahtevek za preverjanje sklepa po 31. členu Pravilnika, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, kot posebnega zakona, ki drugače od krovnega Zakona o javnih agencijah ureja določena vprašanja. Takšen zahtevek se lahko vloži v osmih dneh od vročitve sklepa, o njem pa dokončno odloča posebna komisija. Pri pripravi besedila izpodbijanega sklepa je pomotoma izpadla navedba pouka o pravnem sredstvu, vendar pa navedena pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. V takšnem primeru lahko stranka ravna po veljavnih predpisih ali pa zahteva dopolnitev. Tožeča stranka zaradi manjka pouka o pravnem sredstvu ni zahtevala dopolnitve sklepa, je pa zoper ta sklep dne 5. 10. 2020 vložila pravno sredstvo, ki ga je naslovila kot ugovor, iz vsebine pa je razvidno, da gre za zahtevek za preverjanje sklepa, ki ga je tožena stranka obravnavala v skladu z 31. členom Pravilnika, in ga kot prepoznega zavrgla s sklepom št. 63110-24/2014-30 z dne 11. 12. 2020. Navedeni sklep je tisti, ki je dokončen, zato bi lahko tožeča stranka tožbo v upravnem sporu vložila le zoper ta sklep. Zato tožena stranka predlaga zavrženje tožbe.

4Tožeča stranka na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo ni replicirala.

5Tožba se zavrže.

6Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

7Zakon o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA) v prvem odstavku 28. člena določa, da o javnopravnih stvareh iz pristojnosti javne agencije odloča direktor oziroma osebe, ki jih direktor pooblasti v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), stranka pa ima zoper odločbo pravico do pritožbe, o kateri odloča pristojno ministrstvo. V drugem odstavku 1. člena ZJA je določeno, da se določbe tega zakona za posamezne agencije ne uporabljajo glede tistih vprašanj, ki so glede na namen ustanovitve urejena s posebnimi zakoni drugače. Tak je za področje raziskovalne in razvojne dejavnosti Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju ZRRD), na podlagi katerega je bil sprejet Pravilnik. Pravilnik v 31. členu določa, da je zoper sklep direktorja oziroma od direktorja pooblaščene osebe, s katerim se urejajo pravice in obveznosti posameznikov oziroma pravnih oseb v postopku izvajanja raziskovalne dejavnosti, izbrane za (so)financiranje, dovoljen zahtevek za preverjanje sklepa, ki se vloži v osmih dneh od vročitve sklepa. O zahtevku za preverjanje sklepa odloči komisija v sestavi najmanj treh članov, ki jo imenuje direktor, odločitev komisije pa je dokončna. Gre torej za posebno redno pravno sredstvo.

8V obravnavanem primeru je tožeča stranka po navedbah tožene stranke zoper izpodbijani sklep dne 2. 10. 2020 vložila tožbo v tem upravnem sporu, dne 5. 10. 2020 pa je zoper izpodbijani sklep vložila tudi pravno sredstvo, ki ga je tožena stranka obravnavala v skladu z 31. členom Pravilnika (in ga kot prepoznega zavrgla s sklepom št. 63110-24/2014-30 z dne 11. 12. 2020).

9Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo, še preden je bilo o zahtevku za preverjanje sklepa odločeno (oz. še preden je bil zahtevek za preverjanje sklepa sploh vložen), kar pomeni, da pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu niso izpolnjeni. Tožeča stranka tem stališčem tožene stranke, podanim v njenem odgovoru na tožbo, ni nič oporekala, temveč je zoper sklep št. 63110-24/2014-30 z dne 11. 12. 2020 pred naslovnim sodiščem vložila tožbo, ki se vodi pod opr. št. I U 306/2021.

10Glede na navedeno je po presoji sodišča treba tožbo v konkretnem primeru zavreči na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj je bilo zoper izpodbijani sklep na voljo redno pravno sredstvo, ki pa ga tožeča stranka do vložitve tožbe v tem upravnem sporu ni izkoristila.

11Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

12Sodišče je v zadevi odločilo po poročevalcu kot predsedniku senata na podlagi petega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1.