VSRS Sodba III Ips 8/2021

I. Revizija se zavrne.

II. Prva tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ničnih šest poroštvenih pogodb (št. ...) skupaj z devetimi meničnimi izjavami (1. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožnicam vrniti bianco menice in menične izjave, izdane po sklenjenih poroštvenih pogodbah (2. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 133/2020 z dne 13. 10. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da je pri kavzi poroštva potrebno upoštevati zgolj tipično kavzo poroštvenega razmerja, ne pa tudi subjektivnih motivov ter ciljev obeh strank, ki so bili strankama znani in sta jih stranki s podpisom pogodbe zasledovali.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje prva tožnica vlaga revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Priglasila je revizijske stroške.

5Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

6Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so:

- tožnice so s toženko sklenile Poroštvene pogodbe in ji izročile Menične izjave za zavarovanje Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 280 z dne 24. 12. 2009, ki sta jo sklenili toženka (kot kreditojedajalka) in družba A. d.o.o. (kot kreditojemalka), in za zavarovanje Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. P-14 z dne 29. 2. 2008 ter št. P-60 z dne 29. 8. 2008, ki sta ju obe sklenili toženka (kot kreditodajalka) in družba B. d. o. o. (kot kreditojemalka);

- družba C. d. d. (od 23. 6. 2106 v stečaju) je v letu 2010 kot prevzemna družba z družbo D. d. d. kot prenosno družbo pristopila k postopku oddelitve in prevzema (na podlagi Pogodbe o oddelitvi in prevzemu z dne 27. 9. 2010);

- tožnice so bile v 100% lasti družbe C. d. d. in povezane družbe z B. d. o. o.;

- toženka je bila upnica družbe C. d. d. iz 592. člena Zakona o gospodarskih družbah v višini 2,657 %. Kreditni odbor toženke je 8. 9. 2010 sprejel sklep, da se izda soglasje za oddelitev in prevzem pod pogojem, da se uredi zavarovanje v obliki sklenitve poroštvenih pogodb pri naložbah družbe A. d. o. o. in pod pogojem dodatnega zavarovanja odobrenih kreditov družbe B. d. o. o. s poroštvom tožnic;

- Okrožno sodišče v Celju je s sklepom Srg 2010/34955 z dne 16. 12. 2010 predlog za vpis oddelitve in prevzema zavrnilo;

- C. d. d. in D. d. d. sta 25. 5. 2011 sklenili Sporazum o razvezi Pogodbe o delitvi in prevzemu z dne 27. 9. 2010.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

7Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo (s sklicevanjem na pripravljalno vlogo toženke z dne 11. 1. 2017), da je bil odločilen razlog (kavza) tožnic za sklenitev Poroštvenih pogodb ta, da je toženka soglasje k predvideni oddelitvi s prevzemom pogojevala z ureditvijo zavarovanj Pogodb o dolgoročnem kreditu (prva alineja 6. točke te obrazložitve). Z neizvedenim statusnim preoblikovanjem je odpadla kavza Poroštvenih pogodb in kot taka postala neobstoječa. Pogodba brez kavze se uvrsti v skupino ničnih pogodb. Obligacijski zakonik (vnadaljevanju OZ) za neobstoječo in nedopustno kavzo predvideva sankcijo ničnosti. Sodišče prve stopnje je zato zahtevkom za ugotovitev ničnosti Poroštvenih pogodb ugodilo.

8Sodišče druge stopnje je presodilo drugače in tožbene zahtevke zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na določbo 1012. člena OZ. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil. Kavza poroštva je zato v zagotovitvi varnosti upnika oziroma utrditvi dolžnikove obveznosti do upnika.

9Presoja sodišča prve stopnje, da vprašanje kavze med strankama ni bilo sporno, je po oceni drugostopenjskega sodišča zmotna. Prav vprašanje kavze Poroštvenih pogodb je osrednje vprašanje tega spora. Ker predstavlja kavza neposreden vzrok oziroma razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili Poroštvene pogodbe, je treba to vprašanje presojati v razmerju med toženko kot upnico in tožnicami kot poroki, ker sta stranki poroštvene pogodbe le upnik in porok. Dolžnik, čigar obveznost je s poroštvom zavarovana, ni stranka poroštvene pogodbe. Res se sicer resničen vzrok, zaradi katerega nastane poroštvo, običajno skriva v razmerju med dolžnikom in porokom, vendar ta ni del podlage poroštva in razmerja med upnikom in porokom ne zadeva. Razmerje iz poroštvene pogodbe (med porokom in upnikom) je neodvisno oziroma abstraktno glede na razmerje med porokom in dolžnikom.

10Upoštevaje pravno naravo razmerij in dejstvo, da je bila družba C. d. d. solidarni porok v Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 28077/71 in da je za kreditojemalko B. d. d. podpisala patronatsko izjavo, vzrok, zaradi katerega je C. d. d. priskrbela poroštva tožnic, na samo veljavnost Poroštvenih pogodb ne vpliva. Tudi dejstvi, da družbi C. d.d. kljub soglasju toženke ni uspela statusna sprememba ter da sta C. d. d. in D. d. d. naknadno sklenili Sporazuma o razvezi Pogodbe o oddelitvi in prevzemu, ne moreta vplivati na Poroštvene pogodbe.

Revizijske navedbe

11Revidentka v reviziji vztraja pri trditvah, da poslovni namen oziroma odločilni razlog (zaradi katerega so tožnice poroštva podpisale) v obravnavanem primeru ne izvira iz temeljnega (kreditnega) razmerja med dolžnikom in porokom, temveč je bil odločilni in hkrati tudi edini razlog za sklenitev poroštva uspešna izvedba statusnega preoblikovanja družbe C. d. d. Soglasje toženke je predstavljalo nujen pogoj za izvedbo postopka statusnega preoblikovanja, zahtevana sklenitev poroštev pa nujen pogoj za izdajo soglasja toženke. Namen sklenitve poroštev je bil tako toženki kot upnici ne samo znan, ampak zanjo tudi odločilen in z njene strani dejansko izsiljen. Toženka si je celo sama izbrala, kdo in na kakšen način bo za primer uspešno izvedenega statusnega preoblikovanja zavaroval terjatve.

12Razlog za zagotovitev poroštva tožnic v obravnavanem primeru temelji na izrecni in brezpogojni zahtevi toženke (upnice), zato poroštvo v obravnavanem primeru sploh ni abstraktno, temveč kavzalno, saj je ostalo odločilno povezano z razlogom, s katerim je bilo sploh dano, ta razlog pa izvira in se nanaša na razmerje z upnico. Razlog zaradi katerega so tožnice poroštvo dale tiči v zahtevi upnice, zato ta zahteva nujno predstavlja kavzo poroštva.

13Da so bila poroštva podpisana na zahtevo toženke in izključno zaradi izvedbe postopka statusnega preoblikovanja, je očitno že prima facie. Tožnice niso imele prav nobenega drugega razloga, da bi prostovoljno in samoiniciativno prevzele poroštva za že obstoječe in zavarovane obveznosti C. d. d., ki predhodno sploh niso bile zavarovane z njihove strani, prav tako pa se same nikoli niso zavezale, da bi po kreditnih pogodbah kadarkoli jamčile za obveznosti družbe C. d. d.

14Tožnice so se zavezale le za primer uspešne izvedbe postopka statusnega preoblikovanja. To se ni zgodilo. Nujni in edini pogoj zavarovanja je tako odpadel oziroma prenehal, posledično pa je odpadla podlaga njihove zaveze (podobno VSRS sodba III Ips 116/2008). Dano poroštvo nima podlage (kavze) v temeljnem (kreditnem) poslu, ampak je bilo pridobljeno naknadno in povsem neodvisno od kreditnih poslov, zaradi česar je stališče, da je potrebno upoštevati le tipično kavzo poroštva, še toliko bolj zgrešeno.

Razlogi za zavrnitev revizije

15S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). Porok sklene poroštveno pogodbo z namenom pomagati glavnemu dolžniku. Causa (poslovna podlaga) poroštva je tako varstvo upnika.

16Stranki poroštvene pogodbe sta porok in upnik. Pravno razmerje med porokom in dolžnikom ni odvisno od razmerja med upnikom in porokom, je pa razmerje med upnikom in porokom odvisno oziroma akcesorno glede na temeljni posel, zaradi katerega je dano.

17Revidentka trdi, da je bil resnični razlog sklenitve Poroštvenih pogodb „samo eden in očiten, to pa je popolna odvisnost tožeče stranke od C. d. d.“. Namen in podlaga za dana poroštva pa ni bilo zavarovanje obstoječih kreditnih obveznosti kot takih (to je le posledica), temveč zavarovanje za (uspešno) izvedbo postopka statusnega preoblikovanja. Če je bil resnični razlog sklenitve poroštvenih pogodb odvisnost tožnic od družbe C. d. d., ki je bila njihova 100% lastnica, potem je odveč iskati razloge za sklenitev poroštvenih pogodb v razmerju med pravdnima strankama. Poroštvena zaveza tožnic, ki naj bi bila dana izključno z namenom pridobitve soglasja za statusno preoblikovanje družbe C. d. d., gotovo sodi v interesno sfero samih tožnic oziroma zadeva razmerja med njimi in družbo C. d. d. oziroma z družbo C. d. d. povezanimi družbami.

18Dopuščeno vprašanje zadeva razmerje med podlago (razlogom) pogodbene obveznosti (39. člen OZ) in motivi (ter cilji), ki vodijo pogodbene stranke k sklenitvi pogodbe. Po določbi prvega odstavka 40. člena OZ nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Podlaga pogodbene obveznosti je neposredni razlog za prevzem obveznosti, ki ga je treba v primeru poroštvene pogodbe iskati v razmerju med porokom in dolžnikom, in ne more vplivati na veljavnost poroštvene pogodbe, sklenjene med porokom in upnikom. Nadaljnji, bolj oddaljeni subjektivni motivi ali cilji, pa presegajo okvir podlage in sodijo v okvir motivov, ki praviloma ne vplivajo na veljavnost pogodbe, pa čeprav gre za skupne motive poroka in upnika. Le če bi šlo za nedopusten nagib, ki je bistveno vplival na odločitev kakšnega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, bi bila pogodba nična (drugi odstavek 40. člena OZ). Nič takega pa ni bilo zatrjevanega v tej zadevi.

19Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje tako glasi, da je v okoliščinah konkretnega primera pri presoji ničnosti poroštvenih pogodb potrebno upoštevati zgolj tipično kavzo poroštvenega razmerja, ne pa tudi subjektivnih motivov ter ciljev obeh strank, ki so bili strankama znani in sta jih stranki s podpisom pogodbe zasledovali.

20Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

O stroških postopka

21Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Prva tožnica z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

22Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).