VSC Sodba Cpg 82/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti vsakemu od obeh tožencev 1.116,30 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika²) za solidarno plačilo 110.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 82.800,00 EUR od 7.5.2008 dalje do plačila in od zneska 27.600,00 EUR od 23.3.2009 dalje do plačila ter (II.) odločilo, da je tožnik dolžan v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti prvemu tožencu 3.918,69 EUR pravdnih stroškov in drugemu tožencu 3.777,85 EUR pravdnih stroškov, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene trditve, uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), relativni bistveni kršitvi v zvezi s 243. in 8. členom ZPP, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovim trditvam, da ni odgovorilo na vsa pravno relevantna vprašanja in pravilno ter v celoti ugotovilo dejanskega stanja. Moralo bi izvesti predlagana dokaza z izvedencema ekonomske in gradbene stroke. Meni, da ne uveljavlja refleksne škode, kar bi bilo mogoče ugotoviti le z ugotovitvijo vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in da bi bilo o njegovem zahtevku mogoče odločiti že na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ). V zvezi z navedenim se obširno sklicuje na slovensko in tujo sodno prakso ter pravno teorijo in navaja svoje videnje zadeve. V zvezi z uporabo določbe 264. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) meni, da bi moralo sodišče pri razlagi navedenega člena, ki je jasen, uporabiti le dobesedno metodo razlage.

3Prvi toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru nasprotuje pritožbenim razlogom, pritrjuje nekaterim razlogom sodišča prve stopnje in med drugim poudarja, da je tožnikov tožbeni zahtevek neodpravljivo nesklepčen, da je škoda lahko nastala le družbi in da tožnik napačno interpretira stališča sodne prakse ter pravne teorije. Doda, da slovensko korporacijsko pravo (ZGD-1) ne pozna pravice do izplačila dobička družbenika brez izkaza v bilancah družbe.

4Drugi toženec prav tako v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da škoda družbi sploh ni nastala, da tožnik ni izkazal vpliva na sklenitev sporne pogodbe, da škode v zvezi z dobičkom družbenika sodišče ne more presojati mimo določb ZGD-1, da tožba ni sklepčna in da tožnik predmetne refleksne škode ne more uveljavljati zoper povzročitelja škode. Dodaja, da je imel tožnik še v času sprejetja spornih sklepov skupščine na voljo vsa pravna sredstva, vendar jih ni izkoristil.

5Pritožba ni utemeljena.

6Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da postopek, ki je bil na prvi stopnji sojenja voden kot gospodarski spor, nima značilnosti, določenih v določbah od 481. do 484. člena ZPP (gre namreč za spor med družbenikom in članoma organov upravljanja družb, ki so vsi fizične osebe, in ne za spor iz 1. alineje prvega odstavka 482. člena ZPP med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja družb, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb), zato je pritožbeno sodišče zadevo obravnavalo po pravilih običajnega pravdnega postopka.

7Pritožbeno sodišče na tem mestu ni podrobneje povzemalo nespornih in spornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj so le-te razvidne že iz izpodbijane sodbe. Se pa je do pravno relevantnih očitkov, s katerimi tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, v nadaljevanju obrazložitve opredelilo. Kot bistveno in poenostavljeno velja že na tem mestu izpostaviti, da tožnik kot 50 % družbenik družbe A. d.o.o., ki je zaradi posledic stečaja prenehala obstajati, od prvega toženca kot takratnega direktorja družbe in drugega toženca kot takratnega direktorja drugega (prav tako 50 %) družbenika zahteva solidarno plačilo 110.400,00 EUR s pripadki, ker sta predrugačila pogodbo o souporabi funkcionalnega zemljišča, sklenjeno med družbo A. d.o.o. kot najemnikom in drugim družbenikom kot najemodajalcem. Po predrugačeni pogodbi naj bi družba A. d.o.o. v letih 2007 in 2008 drugemu družbeniku izplačala pretirana sredstva in tožnik meni, da je bil z navedenim ravnanjem neposredno oškodovan, ker je drugi družbenik zaradi predrugačenih pogodb prejel prikrito izplačilo dobička, sam pa je bil pri izplačilu dobička, ki bi mu pripadel po sprejetih sklepih skupščine, prikrajšan. Tožnik hkrati obširno izpostavlja, da je škoda nastala direktno njemu, da ni utrpel refleksne škode in da škoda družbi A. d.o.o. sploh ni nastala. V nadaljevanju obrazložitve se pritožbeno sodišče pretežno sklicuje kar na same trditve tožnika, ki so sicer bile sporne, vendar pa je že tožnikova trditvena podlaga takšna, da ne omogoča ugoditve tožbenemu zahtevku, ki ga tožnik kot družbenik zoper poslovodji družbe in drugega družbenika uveljavlja v svojem imenu in za svoj račun.

8Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smeri, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje protispisna in vsebinsko nasprotujoča sama sebi, ker naj bi sodišče prve stopnje z odločanjem po 494. členu ZGD-1 nasprotovalo tožnikovi trditveni podlagi. Sodišče prve stopnje na 3. in 7. strani obrazložitve sodbe ni sprejemalo zaključkov, kot zmotno meni tožnik, ampak je povzemalo njegovo trditveno podlago. Sodišče skladno s 7. členom ZPP in tretjim odstavkom 180. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, ni vezano na materialna stališča pravdnih strank in je dolžno tožbeni zahtevek preizkusiti na vseh materialnopravnih podlagah (tudi po 494. členu ZGD-1). Do navedenih formalnih kršitev z opisano uporabo materialnega prava ne more priti. Sodišče prve stopnje ni odločalo o drugem zahtevku, ampak je tožnikov tožbeni zahtevek le obravnavalo na vseh možnih pravnih podlagah. Do s strani tožnika zatrjevane in za pravilnost odločitve pravno relevantne dejanske podlage se je opredelilo in tudi v tej smeri ni storilo nobene od omenjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

9Z zavrnitvijo dokaznih predlogov po postavitvi izvedencev ekonomske stroke (za ekonomijo-finance in vodenje podjetij) in gradbene stroke prvostopenjsko sodišče ni kršilo določbe 243. člena ZPP. Zaključek o obstoju refleksne škode ni dejanski, ampak pravni zaključek. Obenem ni jasno, kako naj bi predmetna izvedenca ugotovila namernost ravnanja tožencev, pri čemer nenazadnje namernost ravnanja tožencev (krivda) po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na pravno kvalifikacijo tožniku nastale škode. Drži, da je tožnik predlagal prvega izvedenca tudi za ugotavljanje obstoja škode le pri njem in ne tudi pri družbi A. d.o.o., vendar sodišče prve stopnje tega pri zavrnitvi dokaznega predloga kot nepotrebnega upoštevaje vsebino izpodbijane sodbe ni spregledalo. Da ni podan temelj tožbenega zahtevka, je lahko ocenilo že na podlagi preostalega spisovnega gradiva (predvsem tožnikove trditvene podlage), na podlagi splošnega znanja in s pravilno uporabo materialnega prava, kar je obširno pojasnilo. Pri zavrnitvi dokaznega predloga se je na preostalo obrazložitev sodbe tudi izrecno sklicevalo. Izvedenca sodišče angažira, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Zaključek o obstoju refleksne škode je pravni zaključek, zato sodišče zanj ne potrebuje angažiranja izvedenca. Komu je škoda nastala je sicer dejanski zaključek, vendar pa je bilo v konkretni zadevi podanih dovolj nespornih dejstev, da je bilo mogoče že z uporabo splošnega znanja (razgledanosti) ugotoviti, da je po tožnikovih trditvah škoda nastala najprej družbi A. d.o.o. in šele posredno (refleksno) se je odrazila pri tožniku v obliki manjšega izplačila dobička. Drži, da je tožnik obširno navajal, da naj bi škoda nastala samo njemu in da premoženje družbe ni bilo zmanjšano, vendar je to le njegovo lastno, neutemeljeno in zgrešeno mnenje. Takšnemu mnenju sodišče prve stopnje enostavno ni sledilo, pri čemer ni jasno, kako naj bi se do popolnoma zgrešenih stališč še dodatno opredeljevalo. Dejanska podlaga je razumljiva, dokaj enostavna in logična. Kakšne spremembe bilanc v letih 2007 in 2008 bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati v zvezi z učinki ravnanja tožencev, in sicer z omenjenim izvedencem, pritožnik ne pojasni. Upoštevaje splošno razgledanost (znanje), za katero sodišče ne potrebuje angažiranja izvedenca, je razvidno, da je po navedbah samega tožnika³ družba A. d.o.o. utrpela direktno škodo v obliki plačila pretiranih stroškov, kar se je odrazilo tudi na njenih bilancah (dobičku) in šele nato (posredno) na izplačilu dobička tožniku, ki je tako utrpel refleksno škodo. Kakšno drugačno vzročno zvezo naj bi ugotavljal omenjeni izvedenec v pritožbi ni pojasnjeno. Z nekakšno ″ekonomsko‶ vzročno zvezo, da je za družbo popolnoma vseeno, ali je izplačala pretirane stroške ali bi izplačala dobiček in da je treba gledati le na premoženjsko stanje družbe po izplačilu stroškov oziroma predvidenem izplačilu dobička, tožnik preprosto ne more obiti dejanske in pravno relevantne vzročne zveze. Za zaključek, komu je nastala škoda in kakšne narave je bila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno angažirati izvedenca. Kot je bilo že pojasnjeno sodišče ne razpolaga le z znanjem pravne stroke, ampak tudi s splošno razgledanostjo. Vsakemu splošno razgledanemu človeku je jasno, da je bila upoštevaje tožnikovo trditveno podlago s plačilom pretiranih stroškov oškodovana družba, ki je posledično ustvarila manjši dobiček, in da je bil nato šele posredno oškodovan tožnik, ki mu družba, ker je dosegla manjši dobiček, ni izplačala višjega dobička. Sodišče prve stopnje ni bilo v nobenem takšnem dvomu o dejstvih, da bi bilo dolžno angažirati izvedenca. V konkretni zadevi preprosto za ugotovitev in razjasnitev dejstev ni bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je pritožbeno sklicevanje na razloge v zadevi VS RS III Ips 45/2014 z dne 13.6.2017 neutemeljeno, saj zadeva ni enaka obravnavani. Dejstva obstoja škode ni bilo treba ugotavljati, saj je za odločitev bistvena opredelitev narave vtoževane škode, kar pa je pravno vprašanje, ki ga je bilo mogoče rešiti že upoštevaje preostalo spisovno gradivo (npr. trditve samega tožnika o dejstvih).

10Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s protispisnim navajanjem vsebine mnenja izvedenca ekonomske stroke D. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi mnenje izvedenca D. potrjevalo zmanjšanje premoženja družbe, ki ga pritožnik tudi sicer povsem neutemeljeno izreže iz konteksta izpodbijane sodbe, najprej ne nasprotuje zaključku izvedenca, da v kolikor bi bil dobiček po prvotnih pogodbah višji, bi se pretežni del tako ali tako razdelil družbenikoma. Hkrati pa tudi ne more pomeniti očitane bistvene kršitve, ki je lahko podana le z zmotnim povzemanjem vsebine dokaza v sodbo, in ne more biti podana z morebitno zmotno dokazno oceno izvedenega dokaza. V točki 31. izpodbijane sodbe je povzeto izvedeniško mnenje o poplačilu računov s strani A. d.o.o., zato ni jasno zavzemanje pritožbe, da omenjeni izvedenec ni obravnaval sprememb premoženja družbe „v dveh situacijah“ in da nikjer iz izvedenskega mnenja ne izhajajo razlike, ki jih je nenazadnje zatrjeval sam tožnik. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je tožnikovo zavzemanje, da je treba imeti pred očmi le nekakšno končno stanje premoženja družbe, ki bi bilo ali s spornim izplačilom pretiranih stroškov ali s predvidenim izplačilom dobička po trditvah tožnika enako, pravno povsem zgrešeno. Tek dogajanja je bil v konkretni zadevi samo eden. Le-tega ne spremeni zatrjevano mnenje izvedenca, da ravnanja tožencev niso imela vpliva na kasnejšo insolventnost družbe, saj družba tega denarja v nobenem primeru ne bi imela. V 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je mnenje povzeto povsem drugače, in sicer, da bi se pretežni del dobička tako ali tako razdelil med družbenike. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se je premoženje družbe zaradi plačila računov (op. celo tožnik v pritožbi govori o odlivih iz TRR družbe A. d.o.o.) zmanjšalo in da je morebitna škoda (najprej) nastala družbi. Toženca po navedbah tožnika o dejstvih premoženja družbe nista le ″umetno‶ zmanjšala, ampak sta ga, ker je družba plačala storitve po računih, dejansko zmanjšala. Ni šlo le za bilančno operacijo, kot se neutemeljeno zavzema tožnik, saj gre za spremembo bilanc, ki ima podlago v izplačilu računov (v dejanskem premiku premoženja). Pri tem je že sam tožnik pojasnil, do kakšnih razlik v bilancah je prišlo. Različna poimenovanja tožencema očitanega manevra (o fiktivnih računih, prikritem izplačilu dobička, preusmeritvi dobička,...) zaključka, da je škoda nastala najprej družbi in šele nato in v obliki refleksne škode pri tožniku, ne morejo spremeniti.

11Sodišče prve stopnje je utemeljeno in obrazloženo zavrnilo tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke (glej razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dokaznega predloga) in v tej zvezi ni kršilo 243. člena ZPP. Drži sicer pritožbeno zavzemanje, da ne bi smelo samo ocenjevati stroškov souporabe funkcionalnega zemljišča na podlagi izvedenskih mnenj iz drugih postopkov, ampak bi moralo angažirati omenjenega izvedenca gradbene stroke, vendar gre v tem okviru za relativno kršitev iz 243. člena ZPP, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ustrezna višina stroškov souporabe po pogodbi med A. d.o.o. in drugim družbenikom je bila med pravdnima strankama sporno dejstvo, ampak v konkretni zadevi ne gre za pravno relevantno dejstvo, saj je tožnikova tožba tudi v primeru, če se v tem delu v celoti sledi navedbam tožnika (tožnik se je strinjal s 500,00 EUR mesečnih stroškov, ne pa s spremembo na 12.000,00 EUR mesečnih stroškov; v pritožbi se sklicuje na izvedenca D., ki je v drugem postopku primernost stroškov ocenil v višini 3.300,00 EUR mesečno), po materialnem pravu neutemeljena. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni obširno odgovarjalo na pritožbene očitke v tej smeri, saj le-ti ne morejo spremeniti končne odločitve. Posledično morebitne procesne kršitve v tem okviru (npr. da sodbe v zvezi z investicijskimi vlaganji ni mogoče preizkusiti; da je sodišče samo na podlagi PID-ov zaključilo, da so bila investicijska vlaganja izvršena; da bi moralo ob ugotovitvi o nerealnih stroških skladno z določbo 8. člena ZPP tudi drugače ocenjevati verodostojnost izpovedbe tožencev o primernosti teh stroškov) ne morejo pomeniti niti absolutnih niti relativnih bistvenih kršitev, ki bi narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ocenjevanje stroškov s strani sodišča prve stopnje oziroma pravilneje (golo) povzemanje vsebine izvedenih dokazov, ki so bili o tem izvedeni (op. tudi mnenja izvedenca D.), je bilo povsem nepotrebno in odvečno. Zato ne gre za očitano ″večplastno bistveno kršitev določb ZPP‶, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo stališča sodišča prve stopnje, da bi bil primeren strošek souporabe 12.000,00 EUR, pa tudi, če bi takšno stališče iz sodbe izhajalo, je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov in ne iz razloga, ker škoda ni nastala. V tem delu se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do obširnih navedb tožnika, saj je zahtevek neutemeljen že v primeru, če se v celoti sledi tožnikovim navedbam o neprimernosti stroškov souporabe.

12Skladno z navedenim je neutemeljeno stališče tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo več absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Hkrati sodišče prve stopnje pravno relevantnih dejstev ni zmotno in nepopolno ugotovilo.

13Neutemeljen je obširno uveljavljani očitek zmotne uporabe materialnega prava in tožnikovim izvajanjem v tej smeri preprosto ni mogoče slediti. Tožnik se očitno v pritožbi strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je njegov zahtevek neutemeljen na podlagi 494. člena ZGD-1. Tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in jih na tem mestu ne bo ponavljalo. Velja le ponovno poudariti, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek preizkusilo na vseh relevantnih pravnih podlagah in da je v zvezi s tem neutemeljeno tožnikovo zavzemanje, da je sodišče prve stopnje zaradi navedenega ravnanja zatrjevano škodo kakorkoli zmotno opredeljevalo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih pravnih naziranj tožnika, pri čemer pritožnik ne pojasni, do katerih se ni opredelilo in zakaj naj bi to že kar samo po sebi pomenilo neopredeljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno še posebej opredeliti do popolnoma zgrešenih pravnih stališč, ampak je ravnalo pravilno, ker le-tem preprosto ni sledilo.

14Zaključki o predpostavkah odškodninske odgovornosti (krivdi, vzročni zvezi, protipravnem ravnanju in obstoju pravno priznane škode) so materialnopravni zaključki, pri čemer omenjene predpostavke niso povezane v tolikšni meri oziroma na način, za katerega se zavzema tožnik. Povedano drugače, sodišče prve stopnje je imelo na razpolago zadostno dejstveno podlago, da je lahko pravilno zaključilo o pravni naravi vtoževane škode. Za razmejitev med refleksno in direktno škodo nista potrebni podrobna analiza in ugotavljanje vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Ali sta toženca ravnala naklepno ali malomarno (krivda) ne vpliva na pravno naravo tožniku nastale škode. Enako velja tudi za zatrjevanje, da naj bi bil njun namen samo v oškodovanju tožnika. Iz zatrjevanih dejstev namreč izhaja, da sta direktno oškodovala družbo in da je bil tožnik oškodovan šele refleksno. Sodišče prve stopnje je obrazloženo na podlagi določb ZGD-1, pri čemer ni spregledalo določb OZ, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od obeh domnevnih povzročiteljev zahteval solidarno poplačilo nastale refleksne škode v svojem imenu in na svoj račun. Ker gre za refleksno škodo, tožnik v tej pravdi ne more uspeti z direktnim zahtevkom zoper domnevna povzročitelja škode. Sodišče je zaključek o obstoju refleksne škode v povsem zadostni meri obrazložilo (glej npr. 35., 36., 37. in 45. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

15Tožnik ne more uspeti s tem, da v pritožbi obširno, selektivno, minuciozno in zmotno povzema nekatera pravna stališča po različnih pravnih podlagah in jih nato medsebojno ter neutemeljeno združuje, na koncu pa s povzemanjem stališč iz sodne prakse in pravne teorije skuša doseči zanj ugodno odločitev. Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah k 264. členu ZGD-1⁴ ne potrjuje naziranj tožnika, na tem mestu pa tožnik prvič v pritožbi sam izpostavi, da gre pri vprašanju refleksne škode za pravno vprašanje, ki ga sodna praksa napolnjuje v vsakem primeru posebej. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) III Ips 1/2019 z dne 10.11.2020 ne potrjuje, da v konkretnem primeru pri tožniku ne gre za refleksno škodo, temveč izraža ravno nasprotno stališče. Iz te odločbe izhaja, da lahko delničarji neposredno od povzročiteljev škode po 264. členu ZGD-1 uveljavljajo le tisto škodo, ki ne izvira iz škode, ki je nastala družbi, oziroma le tisto škodo, ki jim je nastala, ne da bi hkrati nastala družbi. Ne morejo neposredno uveljavljati refleksne, odsevne škode oziroma škode, ki je le odsev škode, ki je nastala družbi. Kot tipičen primer refleksne škode, ki izvira iz družbi nastale škode, se omenjata znižanje vrednosti delnice in/ali nižja dividenda. Če se navedeno aplicira na d.o.o. gre za nižjo vrednost družbenikovega lastniškega deleža in/ali nižje izplačilo dobička. Sklicevanje tožnika na vrednost deležev v družbi A. d.o.o. je zgrešeno, saj uveljavlja izplačilo dobička, pri katerem je bil refleksno oškodovan zaradi oškodovanja družbe. Sodišče prve stopnje se zato utemeljeno ni ukvarjalo z vrednostjo deležev. Iz naslova izplačila dobička sta bila vsekakor zaradi oškodovanja družbe oškodovana oba družbenika proporcionalno in ne samo tožnik. Drugi družbenik, ki naj bi bil prejemnik koristi iz oškodovanja družbe, ni prejel izplačila dobička, temveč izplačilo spornih stroškov. Sodba VS RS III Ips 249/2008 z dne 23.1.2012 izraža enaka stališča o tipičnih primerih refleksne škode kot zadeva III Ips 1/2019. V njej izpostavljeni primeri direktno povzročene škode delničarjem (škode, ki nastane le delničarjem, ne pa tudi družbi), ki jih izpostavlja nemška pravna teorija, niso primerljivi obravnavanemu primeru oziroma zopet le potrjujejo stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tožniku za refleksno škodo. Primer, ko uprava družbe sodeluje pri ″izstradanju‶ manjšinskih delničarjev z bilančno politiko družbe (politiko izplačevanja dividend), je povsem različen od očitanega primera sodelovanja uprav pri ″izčrpavanju‶ družbe. Pri ″izstradanju‶ delničarjev z bilančno politiko družba dejansko ustvari dobiček oziroma ni oškodovana, le z bilančnimi operacijami s strani uprave je delničarjem odtegnjeno izplačilo dividend, medtem ko se v primeru izčrpavanja družbe dobiček družbe dejansko zmanjša (ne le bilančno) oziroma se družbo oškoduje. Odločitev Vrhovnega sodišča Švice BGE 125 II 86 ff ni uporabljiva v konkretni zadevi, saj se nanaša na povsem drugačno situacijo. Tožnik ni bil upnik prezadolžene družbe, ki bi sklepala sporne pogodbe v času prezadolženosti. Da je za ugotovitev obstoja refleksne škode nujno potrebno ugotoviti obstoj odškodninske odgovornosti do družbe, pri čemer se tožnik sklicuje na švicarske pravne teoretike, je stališče, ki ne nasprotuje zaključku, da za opredelitev same pravne narave vtoževane škode sodišče tega ni dolžno storiti. Stališče tožnika, da je za samo opredelitev narave vtoževane škode potrebno celovito ugotavljati vse predpostavke škode in obstoj odškodninske odgovornosti do same družbe, je preprosto zmotno. Predmetno ravnanje bi bilo nenazadnje neekonomično z vidika vodenja postopka, saj je bilo zahtevek mogoče zavrniti že predvsem na podlagi trditvene podlage samega tožnika. Vsakemu splošno razgledanemu človeku je jasno, da je bilo s plačilom spornih računov s strani družbe A. d.o.o. tudi bilančno zmanjšano premoženje družbe A. d.o.o., saj ni izkazala (ustvarila) dobička v velikosti kot je o njem navajal sam tožnik. V predmetni zadevi se bistven element presoje nanaša na opredelitev pravne narave tožniku nastale škode, zato selektivnemu sklicevanju tožnika na švicarsko in nemško pravno teorijo (glej pritožbo), ni mogoče slediti. Za opredelitev pravne narave tožniku nastale škode, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v celoti in natančno ugotavljati še odškodninske odgovornosti do družbe, ipd... Vzročna zveza oziroma tek dogodkov in posledično pravna narava tožniku nastale škode sta bila presojana. Tožnik citira relevantno nemško pravno teorijo,⁵ ki pa jo povzema povsem selektivno, dokaj izven konteksta in neutemeljeno. Da je sklicevanje na nemško pravno teorijo neutemeljeno izhaja že iz sodne prakse nemških sodišč, ki tudi v primeru izgube na dobičku družbenika, ki je posledica oškodovanja družbe, govorijo o nastanku refleksne škode. Takšno stališče je razvidno npr. iz sodbe Zveznega sodišča Republike Nemčije II ZR 176/10 z dne 14.5.2013.⁶ V zvezi z omenjeno nemško teorijo, ki jo povzema tudi slovenska sodna praksa, je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da primer z le bilančnimi operacijami, ki bi utemeljeval zahtevek na podlagi 264. člena ZGD-1, ni enak situaciji, v kateri pride do dejanskega izčrpavanja družbe. V konkretni pravdi ne gre za primer ″izstradanja‶ družbenika z bilančnimi operacijami, čeprav tožnik neutemeljeno meni drugače. Ne gre namreč za primer, ko bi po tožnikovih trditvah dobiček družbi dejansko nastal, temveč je bila družba de facto oškodovana. Za uveljavljanje refleksne škode tožnik nima na voljo le konkretnega, neutemeljenega zahtevka, saj ni bila direktno kršena le njegova pravica do dobička, ampak je imel na voljo izravnalni zahtevek v imenu in na račun oškodovane družbe.

16Neutemeljeno je sklicevanje na prispevek slovenskega pravnega teoretika dr. Mileta Dolenca⁷ v zvezi z določbo 264. člena ZPP, pri čemer je tožnik mnenja, da je določba jasna in da bi jo bilo zato treba razlagati le z metodo jezikovne (dobesedne) razlage. Omenjeni avtor v navedenem prispevku prav tako govori o zgoraj omenjenih dveh tipičnih primerih refleksne škode (tudi o primeru, ko se refleksna škoda izrazi v manjši dividendi). Nikjer v navedenem prispevku se ne zavzema, da bi bilo treba določbo uporabljati dobesedno, ampak izpostavlja, da je zakonodajalec napravil napačen prevod iz nemškega jezika, da je ureditev napačna in da gre za nelogično določbo, ki bi jo bilo treba spremeniti. Vsekakor je sodna praksa slovenskih sodišč (tudi praksa VS RS npr. v zadevi III Ips 1/2019 v sestavi senata, v katerem je omenjeni avtor sodeloval) že odstopila od le dobesedne razlage omenjene določbe. Sodišča ZGD-1 ne morejo uporabljati le parcialno, ampak upoštevaje vse določbe zakona. Določba 264. člena ZGD-1 je del celotnega ZGD-1 in, ker dobesedna razlaga te določbe pripelje do povsem neskladnega in nelogičnega rezultata (npr. do možnosti, da bi morala domnevna povzročitelja škode škodo plačati ne samo zatrjevano oškodovanemu družbeniku, ampak še družbi, ki je primarni predmet varstva po ZGD-1), jo je vsekakor ne samo dopustno, ampak nujno treba dopolniti z ostalimi metodami razlage.

17Gre torej za zatrjevanje tipične refleksne škode. Škodljive posledice so najprej nastale v družbi, to pa se je odrazilo na premoženju družbenika. Navedenega ne spremeni tožnikovo sklicevanje, da je bil predvideni dobiček družbe v naprej načrtovan. Predmetno še jasneje izraža povsem drugačno stališče od tožnikovega, in sicer, da je bilo z očitanim ravnanjem primarno poseženo v (predvideni) dobiček družbe in da je s tem prišlo do oškodovanja družbe. Tipična refleksna škoda v takem primeru ni le v morebitnem zmanjšanju vrednosti lastniškega deleža družbenika, kar ni bilo vtoževano in zato kot pravno nerelevantno ni bilo ugotavljano, temveč se lahko odrazi tudi v manjšem izplačilu dobička. Zahtevek za takšno škodo je tožnik vtoževal že ob presoji njegovih lastnih trditev o dejstvih, zato je nejasno in neutemeljeno njegovo zavzemanje, kaj vse bi moralo sodišče prve stopnje še ugotavljati, presojati, ipd.. Tožnik direktnega zahtevka v lastnem imenu in na lasten račun zoper domnevna povzročitelja škode v primeru nastanka refleksne škode nima.

18Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s krovnim materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik s predmetno tožbo ob pravilni uporabi materialnega prava ne more uspeti niti po določbah OZ niti ZGD-1. Obširno poudarjanje krivde (in s tem povezanih namenov tožencev) ne more pripeljati do drugačne pravne kvalifikacije škode, ki je nastala tožniku, saj le-ta temelji na presoji dejstev, ki jih navajal že sam tožnik. Tožnik po lastnih trditvah kot družbenik ni prejel izplačila dobička od družbe A. d.o.o., ker sta toženca predrugačila pogodbo o najemu, na podlagi katere je družba A. d.o.o. drugemu družbeniku (pravni osebi) izplačala pretirane stroške najema. Gre za tipičen opis izčrpavanja družbe A. d.o.o. in tožnikova škoda ne more pomeniti direktne, neposredne tožnikove škode, saj je škoda najprej nastala družbi A. d.o.o., šele nato pa se je odrazila pri tožniku v obliki refleksne škode, saj naj bi bil upoštevaje sprejete skupščinske sklepe oškodovan pri izplačilu dobička. Vsakršno drugačno zavzemanje tožnika je neutemeljeno. Četudi bi imela toženca namen oškodovati tožnika pri dobičku in drugemu družbeniku omogočiti prikrito izplačilo dobička, sta upoštevaje očitke to storila z direktnim oškodovanjem družbe A. d.o.o. (z izplačilom pretiranih stroškov po predrugačeni pogodbi) in tožniku nastale škode ni mogoče kvalificirati drugače kot refleksno škodo. Predmetni „denar“ ni bil le drugače knjižen v bilancah A. d.o.o. (namesto dobička kot strošek), ampak je šlo za plačila stroškov drugemu družbeniku po računih, izstavljenih na podlagi predrugačene pogodbe. Da bi tožnik dobiček lahko prejel, bi ga morala najprej družba A. d.o.o. tudi dejansko ustvariti, kar pa naj bi ji preprečilo očitano izčrpavanje. Tožnik bi izplačilo dobička lahko prejel šele posredno, in sicer preko izplačila s strani družbe na podlagi sprejetih skupščinskih sklepov. Ni šlo za denar, ki bi bil že kar sam po sebi namenjen (direktno) tožniku in le drugače knjižen ter za golo preusmeritev denarja drugemu tožniku. Zmotno je tudi zavzemanje, da družba ni bila oškodovana, ker bi njeno bilančno stanje v obeh primerih bilo enako, saj bi namesto pretiranih (tožnik uporablja izraz fiktivnih) stroškov izplačala večji dobiček. Že samo plačilo pretiranih stroškov pomeni oškodovanje družbe. Tožnik se v tem delu neutemeljeno opira le na premoženjsko stanje družbe po predvidenem izplačilu dobička. Družba namreč po tožnikovih trditvah večjega dobička zaradi izčrpavanja sploh ni ustvarila, zato je bila že v fazi izčrpavanja oškodovana. Tožniku nastala škoda je refleksna škoda, saj je posledica zatrjevanega direktnega oškodovanja družbe. Nerazumljive in neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo ravnanje tožencev usmerjeno le v zmanjšanje tožnikovega dobička in ne v oškodovanje družbe, saj je družba tista, ki je sklenila predrugačeno pogodbo, izplačala stroške po tej pogodbi in posledično ustvarila manjši dobiček. Tako naj bi bila najprej in direktno oškodovana družba.

19Tožnik neutemeljeno izpostavlja, da naj bi bilo očitno z ravnanjem tožencev direktno poseženo v njegovo korporacijsko pravico do dobička in da je šlo za direkten poseg v njegovo premoženjsko sfero. Upoštevaje relevantna dejstva je šlo najprej za direkten poseg v pravico (celo glavni namen) same gospodarske družbe po doseganju dobička oziroma v premoženjsko sfero družbe (prišlo je do oškodovanja družbe) in šele posledično, refleksno, posredno za morebiten poseg v pravice in premoženjsko sfero tožnika (družbenika). Vse navedeno je jasno razvidno iz izpodbijane sodbe. Gospodarska družba je (pravna) oseba in tožnik neutemeljeno minimalizira njeno pravno subjektiviteto ter pravice. Ravnanje tožencev je povzročilo po tožnikovih trditvah direktno oškodovanje družbe A. d.o.o. in je bil torej škodni dogodek usmerjen neposredno v dobrine družbe, zato niti ni jasno, kako naj bi bilo vse ravnanje (predrugačenje pogodbe med A. d.o.o. in drugim družbenikom, plačilo računov s strani A. d.o.o. drugemu družbeniku) neposredno usmerjeno (izključno, samo, le, ipd.) v tožnikovo pravico do dobička. V tem delu tudi njegovo sklicevanje na nemško teorijo⁸ in odločbe VS RS ne more biti utemeljeno, saj so dejstva povsem drugačna. Celo sam v pritožbi izpostavlja, da je družba drugemu družbeniku plačala „fiktivne“ stroške souporabe zemljišča. Tako je neutemeljeno zatrjevanje, da je bil dobiček dejansko dosežen. Drži sicer navedba, da je zaveza družbe, da plača dobiček družbenikom na podlagi izglasovanih sklepov, a mora družba dobiček najprej ustvariti. Premoženje, dobiček, denar bi družba nedvomno imela, če do domnevnega izčrpavanja ne bi prišlo, in šele na tej podlagi bi tožnik lahko z zahtevkom proti sami družbi prišel do izplačila vtoževane refleksne škode, ki jo neutemeljeno želi prekvalificirati v nekaj povsem drugega. Da je dejansko namesto plačila enemu prejel plačilo drugi, je neutemeljena poenostavitev, ki nasprotuje zatrjevanim dejanskim okoliščinam konkretnega primera in povsem negira pravno subjektiviteto gospodarske družbe, ki je primarni subjekt varstva v korporacijskem pravu. Enako velja glede uporabe izraza preusmeritev denarja. S sklicevanjem na stališča iz kazenskega postopka, da sta toženca kršila svojo obveznost iz 515. člena ZGD-1 proti družbi A. d.o.o. (pri čemer tožnik spregleda, da iz stališč v kazenski zadevi izhaja še, da sta škodo povzročila družbi A. d.o.o.) in hkrati še tožnikovo pravico iz 494. člena ZGD-1, tožnik ne more biti uspešen. Pravico iz 494. člena ZGD-1 bi lahko uveljavljal le zoper družbo A. d.o.o.. Že na tem mestu velja poudariti, da tudi morebiten obstoj kaznivega dejanja na škodo družbe (op. po opisu se namreč preganja takšno kaznivo dejanje), ne pomeni samostojnega civilnega delikta oziroma samostojne odškodninske podlage v razmerju do tožnika.

20Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba o njegovem zahtevku odločati le po OZ, je zmotno oziroma neutemeljeno. V konkretnih okoliščinah primera je tožnikov zahtevek lahko utemeljen le v okviru določb ZGD-1, saj kot družbenik vtožuje tipično refleksno škodo, ki naj bi mu jo povzročili kot družbeniku organi gospodarskih družb. Njegov zahtevek pa tudi v primeru, če se ga presoja le po OZ, ne more biti utemeljen. Ob sklicevanju na OZ je treba ta zakonik uporabiti v celoti in ne le njegovega 131. in 132. člena, kot neutemeljeno v pritožbi meni tožnik. Ob uporabi predmetnega zakonika v celoti bi v poštev poleg splošnih načel obligacijskega prava (npr. načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, načela skrbnosti po 6. členu OZ in načela prepovedi povzročanja škode po 10. členu OZ) prišla tudi 140. člen OZ in, kar je v tej pravdi bistveno, 148. člen OZ. Pritožbeno sodišče na tem mestu le pripominja, da sta toženca opozarjala, da ni izkoristil pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo, in da iz spisa ne izhaja, da bi tožnik, ki je bil prokurist družbe A. d.o.o. do 1.9.2008, v tej pravdi vtoževano terjatev prijavil v stečajnem postopku družbe. Prav tako velja le izpostaviti, da je kot 50 % družbenik že v letu 2008 vedel za sporne pogodbe (glej razloge izpodbijane sodbe), a je ne samo v letu 2008, ampak celo še v letu 2009 glasoval na skupščini o sklepih glede načina uporabe dobička. Za celovito presojo po OZ v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 147. člena OZ, saj toženca nista bila delavca, je pa vsekakor bistven in odločilen 148. člen OZ, iz katerega izhaja, da za škodo, ki jo tretji osebi (družbeniku) povzroči organ pravne osebe (direktor) pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, odgovarja pravna oseba in da se ima z izplačilom odškodnine pravna oseba pravico regresirati od povzročitelja škode, ki je ravnal namenoma ali hudo malomarno. Povedano drugače, po OZ v konkretni zadevi tožnik predmetnega tožbenega zahtevka ne more uspešno uveljavljati zoper toženca (poslovodji). Takšna stališča izhajajo tudi iz ustaljene prakse VS RS, ki je povzeta v edini in izjemoma drugačni zadevi VS RS II Ips 18/2020 z dne 28.8.2020. VS RS v tej osamljeni odločbi sicer a priori ne izključuje življenjskih dogodkov, v katerih prvine civilnega delikta posameznika prevladajo nad prvinami korporacijskega delikta organa pravne osebe na način, da je že mogoče govoriti o samostojnem odškodninskem stanu, kjer je odgovornost treba pripisati posamezniku, vendar gre za povsem drugačno zadevo od tožnikove. Gre za zadevo, ki se je obravnavala na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij, ki je dopuščal uporabo drugega zakona glede odškodninske odgovornosti, in v njej je nastopal na strani tožeče stranke klasičen upnik družbe in ne družbenik. Za izjemno prebitje določbe 148. člena OZ so bili hkrati v izpostavljeni zadevi sprejeti pogoji, ki jih tukaj izpostavljeni primer po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne izpolnjuje. Niso namreč mogoči zaključki o relativno samostojnem odškodninskem deliktu kar dveh poslovodij in o vzpostavitvi odškodninske odgovornosti, ki obenem ne bi posegala v pravice tretjih (družbe same oziroma v načelo paritete njenih upnikov). Odgovornosti obeh tožencev v konkretni zadevi ni mogoče uspešno uveljavljati po OZ, ampak se jo lahko obravnavana le po določilih korporacijskega prava (ZGD-1), saj zatrjevani škodni dogodek, kljub očitno drugačnemu pritožbenemu zavzemanju, ni takšne narave, da bi presegal pojem poslovodenja oziroma da bi v tolikšni meri prerasel okvir korporacijskega prava, da bi predstavljal v razmerju do tožnika (družbenika) samostojen civilni delikt.

21Ker drugih pritožbenih očitkov tožnik ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, pa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

22Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

23O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik, ki s pritožb ni uspel in sam krije svoje pritožbene stroške, mora tožencema povrniti njune stroške v zvezi s potrebnima odgovoroma na pritožbo. Prvemu tožencu se prizna 1500 točk za odgovor na pritožbo, 25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka v višini 500 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.116,30 EUR. Prvemu tožencu se ne prizna priglašenih 400 točk za pregled dokumentacije in 100 točk za sestanek s stranko, saj gre primarno za nesamostojno storitev oziroma za stroške, ki so vsebovani v že priznanih stroških za odgovor na pritožbo, podredno pa še za neizkazane stroške. Drugemu toženca se priznajo istovrstni stroški in v isti višini kot prvemu tožencu. Iz enakih razlogov kot prvemu tožencu pa se mu ne priznajo priglašeni stroški za pregled dokumentacije v trajanju treh ur in v višini 300 točk ter za sestanek s stranko v trajanju ene ure in v višini 100 točk. Obema tožencema se na tem mestu v zvezi s primarnim razlogom za zavrnitev izpostavljenih stroškov dodatno pojasni, da se Tarifna številka 39 Odvetniške tarife nanaša na storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev, in da so stroški posvetov ter pregledov listin v zvezi s sestavo odgovorov na pritožbo že zajeti v nagradah za sestavo vlog.

¹ V nadaljevanju obrazložitve je zaradi lažjega razumevanja zadeve uporabljen izraz tožnik, čeprav je prvotni tožnik tekom postopka umrl in so tožeča stranka postali njegovi dediči.
² Tožnikove navedbe tudi sicer niso bile tako ″enozvočne‶, kot zatrjuje v pritožbi (že v tožbi je med drugim npr. izpostavil, da sta toženca delovala z namenom oškodovanja družbe A. d.o.o., da je bila oškodovana družba, ipd.).
³ Rado Bohinc in drugi: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 2. knjiga, komentar k 264. členu ZGD-1, GV Založba 2007.
⁴ Spindler v Muenchner Kommentar zum Aktiengesetz, 5. Auflage, 2019, AktG 117, Rn. 52-57 in 41-51.
⁵ Glej objavo na spletu: https://juris.bundesgerichtshof.de/cgi-bin/rechtsprechung/document.py?Gericht=bgh&Art=en&Datum=Aktuell&Sort=12288&nr=64576&pos=1&anz=533
⁶ Dolenc M.: Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo povzročeno družbi, Pravni letopis, 2010, št. 1, str. 117-128.
⁷ H. Fleischer v Spindler/Stilz, Komentar zum Aktiengesetz, 2007, str. 1353.