VSL Sodba I Cp 1161/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prav toženka mora tožniku povrniti 549 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je nična pogodba o priznanju lastninske pravice med obema tožencema za nepremičnine, ki so navedene v izreku prve sodbe, ter da se pri teh nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica na ime prve toženke in se spet vpiše na ime drugega toženca.

2Prva toženka se je proti zamudni sodbi pritožila. Najprej navaja, da je bila tožba vročena nepravilno, in da ji zato ni bila dana možnost odgovoriti nanjo, saj trdi, da dejansko ne živi na naslovu, ki je naveden v tožbi (Š.), niti tam nima poštnega predalčnika. Namreč pravi, da ni več v skupnosti z drugim tožencem že nekaj časa in se je zato umaknila nazaj k svojim staršem v K. S kopijo vozniškega dovoljenja dokazuje, da ima tam prebivališče. Poleg tega je 13., 7. 2019, torej v času domnevnega vročanja, rodila svojega tretjega otroka hčer A. A. (je mamica treh toženčevih otrok starih do pet let), kar pomeni, da ni bila v takih zdravstvenih okoliščinah, da bi se ukvarjala z očitki tožbe, bila je pri zdravnikih, tik pred porodom. Na navedenem naslovu je poštni predalčnik le za toženca, ne pa tudi zanjo, njenega imena ni nikjer, kar dokazuje s fotografijami napisa na nabiralniku. Predlaga tudi svoje zaslišanje in zaslišanje toženca. „Iz previdnosti“ navaja, da ji je toženec nepremičnine prepustil kot njen bivši partner in oče treh otrok, zato ker je bil žrtev izsiljevalcev in oderuhov.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev ter priglasil tudi stroške za ta odgovor. Navaja, da je naslov toženke pravilen, da dejansko prebiva na istem naslovu kot toženec, ker živita v zunajzakonski skupnosti, in tudi naslov njunih otrok je isti.

4Na pritožbo je odgovoril tudi drugi toženec in navedel, da prva toženka dejansko živi na v tožbi navedenem naslovu, ker živita v zunajzakonski skupnosti.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi pogoji, ki jih 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe zahteva: pravilna vročitev tožbe toženki, odsotnost odgovora na tožbo, sklepčnost tožbe, to, da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi, in ne gre tudi za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je zamudno sodbo izdalo in v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

7Tožba je bila toženki pravilno vročena, in sicer se šteje, da je bilo to 1. 7. 2019, v zakonskem roku pa nanjo ni odgovorila; slednje niti ni sporno. Vročilnica, iz katere izhaja zgoraj navedeno, je javna listina, ki dokazuje, da je bilo sodno pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno. Dovoljen je nasproten dokaz.

8Za odločitev, ali je bila tožba toženki pravilno vročena, kar je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe, so pomembne določbe 1., 3. in 4. odst. 142. čl. ZPP: Tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in nalog za plačilo sodne takse za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena tega zakona in vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, se vročajo osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141.a členom tega zakona (1). Če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše (3). Vročitev po prejšnjem odstavku se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. (...) Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti (4).

9Pritožbeno sodišče je zaprosilo sodišče prve stopnje za pojasnilo o očitanih kršitvah postopka (3. odst. 346. čl. ZPP), konkretno glede očitka, da pritožnica v času vročanja dejansko ni živela na navedenem naslovu Š.

10Sodišče prve stopnje je navedlo, da je iz Registra centralnega prebivalstva ugotovilo, da pritožnica v času postopka nikoli ni imela stalnega prebivališča drugje kot na naslovu Š. Dalje, da je na tem naslovu 9. 3. 2020 osebno prevzela pošiljko, v zadevi P 74/2019 pa je 31. 3. 2019 kot tožnica sama navedla, da je njen naslov Š. Dalje, v zadevi P 281/2019 istega sodišča je pritožnica osebno prevzela sklep o izvršbi in isti naslov navedla v svojem ugovoru z dne 24. 9. 2019, enako v dopolnitvi tožbe 28. 4. 2020, in prav tako v ugovoru v zadevi P 185/2020. Na te ugotovitve sodišče prve stopnje se pritožnica ni odzvala z nikakršnim pojasnilom.

11Pritožbeno sodišče sicer verjame, da ima v vozniškem dovoljenju toženka naveden naslov K., a ni prezrlo, da je to dovoljenje izdano l. 2013. Nobenega novejšega dokumenta, ki je sicer primernejši za izkaz osebnih podatkov, toženka ne ponudi. Nadalje pritožbeno sodišče verjame, da je toženka 13. 7. 2019 rodila hčer A. A., vendar so zatrjevana dejstva v zvezi s tem kvečjemu razlog za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, na vročitev pa se neposredno ne nanašajo. Fotografije poštnega nabiralnika same po sebi glede dejanskega vročanja ne morejo dokazati ničesar.

12V obravnavani zadevi je bilo pritožnici v hišnem predalčniku obvestilo o pošiljki puščeno 14. 6. 2019, sodna pošiljka pa 1. 7. 2019. Pritožnica niti ne navaja konkretno, kdaj naj bi se odselila od toženca (in kdaj se je nemara preselila nazaj). Toženka zamolči tudi podatek, ki izhaja iz predmetnega sodnega spisa, da je na istem naslovu osebno prevzela sodno pošiljko 17. 12. 2019, in sicer sklep o prekinitvi postopka.

13Pritožbeno sodišče na podlagi navedb strank v pritožbenem postopku, ugotovitev in pojasnil prvostopenjskega sodišča o očitanih kršitvah in na podlagi podatkov v spisu ocenjuje, da toženka ni uspela zbuditi niti najmanjšega dvoma v pravilnost vročitve in zaključuje, da je pismonoša ravnal pravilno, ko je obvestilo o pošiljki za toženko pustil v hišnem predalčniku na naslovu, ki je naveden v tožbi za oba toženca, saj je to v skladu z navedenim 3. odst. 142. čl. ZPP. Zaslišanje pritožnice zato ne bi moglo spremeniti te ocene, zaslišanje toženca pa glede na njegovo izjavo, da je pritožnica v kritičnem času dejansko živela pri njem na naslovu Š. (podano preko zakonitega zastopnika), ni bilo potrebno.

14Izdaja zamudna sodbe temelji na domnevi, da so dejstva, ki jih tožeča stranka v tožbi navaja, resnična, ker jih tožena stranka ni prerekala. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati navedb, da je bila sporna pogodba sklenjena, ker naj bi bil toženec žrtev izsiljevalcev in oderuhov. Zamudna sodba temelji na domnevi, da je bila sporna pogodba sklenjena z namenom oškodovanja upnikov, med katerimi je tudi tožnik.

15Pritožba je zato neutemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je to na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo, izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženka je s pritožbo propadla, zato sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi z njo, tožniku pa je dolžna povrniti stroške za odgovor na pritožbo, in sicer 750 tč. po Odvetniški tarifi za njeno sestavo ter 22 % DDV, skupaj je to 549 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).