VSL Sodba II Cp 477/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 16.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2014 do plačila. Tožniku je v plačilo naložilo toženkine stroške pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in toženki naloži povrnitev pravdnih stroškov. Meni, da je bila odškodnina v upravnem postopku določena prenizko. V času izbrisa je bil tožnik star 21 let in bi se lahko zaposlil, če bi takrat imel urejeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zaslužil bi plačo v višini 94.000 EUR oziroma 500 EUR mesečno. Tožnik je bil na zavodu za zaposlovanje prijavljen od 8. 11. 2005 do 7. 11. 2007 in od 2. 7. 2008 do 1. 8. 2016, od 2. 8. 2016 dalje pa je prijavljen v evidenci invalidov in zato brez možnosti zaposlitve. V času izbrisa ni mogel dobiti zaposlitve, ker je bil brez dokumentov. Sodišče tožnika ni zaslišalo niti ni izvedlo drugih dokazov.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 14. 8. 2014 mu je bila na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) priznana odškodnina v višini 8.150 EUR. Tožnik od toženke v tem postopku zahteva plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode v višini 16.500 EUR. Po stališču izpodbijane sodbe tožnikove nekonkretizirane trditve in ugotovljena dejstva ne zadostujejo za zaključek o obstoju vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo, zato je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

6Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi ni izkazana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem (dejstvom izbrisa) in materialno škodo, ki jo uveljavlja tožnik. Tožnik je zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 5. 10. 2005, v bistvenem temeljil na trditvah (pri katerih vztraja še v pritožbi), da bi se zagotovo zaposlil, če bi imel v Republiki Sloveniji urejen status oziroma stalno prebivališče. Dejstvo, da je bil posameznik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, samo po sebi še ne pomeni, da je bil izključen iz trga dela in se ni mogel zaposliti, kajti izgubljenih prihodkov ni mogoče obravnavati kot avtomatske in nujne posledice. Vrhovno sodišče je namreč v primerljivih zadevah izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pojasnilo,¹ da je treba upoštevati tako obdobje zaposlitve pred izbrisom kot tožnikovo aktivno iskanje zaposlitve oziroma zaposlitev takoj, ko je bilo to mogoče. Z vidika navedenega so v konkretnem primeru odločilne naslednje ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki jih tožnik pritožbeno ne izpodbija): tožnik je bil v času izbrisa star skoraj 23 let, vendar pred izbrisom ni bil zaposlen, čeprav je šolanje zaključil v 6. razredu osnovne šole oziroma pred dopolnjenim 15. letom starosti; od 1. 1. 1990 dalje ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja; tožnik ni bil zaposlen niti pred, niti med ali po izbrisu. Tožnik ni podal navedb v smeri, da je karkoli konkretnega storil glede iskanja zaposlitve (npr. poslal prošnjo za zaposlitev) pred, med in po obdobju izbrisa v Sloveniji in je bil v pridobivanju zaposlitve neuspešen zaradi neurejenega statusa v Sloveniji. Tožnikovemu prizadevanju, da si zagotovi sredstva za preživetje, ne gre v prid niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo vpisa tožnika v evidenco brezposelnih oseb po ureditvi statusa v novembru 2005, saj tožnik niti s pridobitvijo stalnega prebivališča ni vstopil na trg dela². Ob vsem pojasnjenem ni mogoče govoriti o začasni nekrivdni nezmožnosti zagotovitve sredstev za preživetje in se presoja prvostopenjskega sodišča izkaže kot pravilna.

7Neutemeljena je tudi (nekonkretizirana) pritožbena graja kršitve dokaznega postopka, ker sodišče ni izvedlo zaslišanja tožnika in drugih predlaganih dokazov. Tožnik v pritožbi niti določno ne pojasni, kaj konkretno bi tožnik izpovedal in na katerega od dokaznih predlogov tožnika naj bi se ta pritožbena trditev nanašala. Golo zatrjevanje, da je zaradi neizvedbe predlaganih dokazov odločba nezakonita in nepravilna, pa v pravilnost izpodbijane sodbe samo za sebe ne vnaša dvoma. Če pritožba s temi navedbami meri na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je razlog, zaradi katerega ni zaslišalo tožnika, sodišče prve stopnje pojasnilo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato kršitev pravice tožnika do izjavljanja v postopku ni podana.

8Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev s strani tožnika priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ VSRS Sodba in sklep II Ips 170/2016.
² Tožnik ima sicer res od 2016 dalje status invalidne osebe in je brez možnosti zaposlitve, vendar pa velja izpostaviti časovno komponento obdobja (10 let) pred pridobitvijo statusa invalida, ko je bil tožnik z urejenim statusom in v evidenci brezposelnih oseb, vendar kljub temu nezaposlen.