VSM Sodba IV Kp 58142/2018

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih L. L. in M. V. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer vsak v višini 84,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 58142/2018 z dne 15. 4. 2021 spoznalo obdolžena L. L. in M. V. za kriva storitve kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 jima je izreklo pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom, v katerih je vsakemu določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 63. člena in 2. točke tretjega odstavka 65. člena KZ-1 je odredilo, da morata obdolženca v obdobju dveh let od pravnomočnosti sodbe obiskovati psihološko posvetovalnico. Prav tako ju je opozorilo o posledicah neizpolnjevanja navodil iz 67. člena KZ-1. O stroških postopka in sodni taksi bo sodišče odločilo po pravnomočnosti obravnavane zadeve.

2Zoper sodbo sta se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožila zagovornik obdolžene L. L. in zagovornik obdolženega M. V., ki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožb, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornik obdolžene L. L. pa tudi, da zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

3Zagovornik obdolžene L. L. je v pritožbi predlagal, da se ju skupaj z obdolženko obvesti o seji pritožbenega senata, kar ni bilo storjeno. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker niti pritožnik konkretno ne pojasni, kateri razlogi bi narekovali navzočnost navedenih na seji, pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Zagovorniku obdolžene L. L. ni mogoče pritrditi, da izpodbijana sodba nima razlogov o direktnem naklepu obdolženke. Sodišče prve stopnje je namreč subjektivni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja za obdolženo L. L. ocenilo v točki 32 razlogov izpodbijane sodbe. Pri tem pa zaključkov, da je obdolženka ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa, ni oprlo zgolj na način storitve kaznivega dejanja, kot to skuša prikazati pritožnik, pač pa je pravilno izpostavilo tudi, da se je obdolženka kot odgovorna in odrasla oseba zavedala, da je vpitje na otroka kot oblika verbalnega nasilja neupravičeno in da se ne more zlorabljati kot oblika vzgojnega discipliniranja, posebej glede na trajanje le tega. Prav tako se je obdolženka zavedala, da od desetletnega otroka ne more zahtevati, da pazi na še ne dve leti staro sestro in da ji mora omogočiti normalno šolanje z dovolj časa za opravo šolskih obveznosti, počitka in sprostitve. Ob takšni obrazložitvi je smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljena, medtem ko pritožnik z nadaljnjimi navedbami, da bi se obdolženki lahko kvečjemu očitala krivdna oblika malomarnosti, v bistvu graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Enako je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenih navedb zagovornika obdolžene L. L., da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje najprej ocenilo, da se mladoletna oškodovanka A. M. ni zaupala psihologinji dr. A. J. ter L. V., nato pa, da bi se naj zaupala razredničarki M. R. in svetovalni delavki A. B..

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi zagovornik obdolženega M. V., in sicer z utemeljitvijo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič K. G., P. S. in B. M., ki so povedale, da jim oškodovanka o domnevnem dogajanju ni ničesar zaupala, ter do izjave priče P. S., da ji je oškodovanka zagrozila, da ji bo storila enako kot obdolženemu M. V.. Pritožniku ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, torej o tistih, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe. Glede izpovedbe priče K. G. je sodišče prve stopnje v točki 15 razlogov svoje sodbe pojasnilo, da priča ne more izpovedovati o obravnavanem časovnem obdobju, saj takrat ni več sodelovala pri varstvu mladoletne oškodovanke, medtem ko je izpovedbi prič B. M. in P. S. ocenilo v točkah 13 in 14 obrazložitve ter v ostalih razlogih izpodbijane sodbe. Pritožnik, ki v bistvu s pritožbenimi navedbami v tej smeri izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje.

7Zagovornik obdolženega M. V. pa tudi nima prav, ko bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navajanji, da bi sodišče prve stopnje moralo obrazložiti sostorilstvo obdolžencev. Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, se obdolžencema ne očita sostorilstvo, pač pa, da je vsak samostojno storil kaznivo dejanje zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, pri tem pa sta tudi natančno opisani njuni izvršitveni ravnanji, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

8Brez podlage je v nadaljevanju zatrjevana kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), s čimer pritožnika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje psihologinj A. J. in N. G. ter otrokove zaupnice L. B. in priče B. F. ter za pridobitev kazenskega in pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Celju, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Po mnenju zagovornika obdolžene L. L. je zaslišanje prič nujno zaradi zagotovitve materialne resnice, saj bi naj izvedensko mnenje sodne izvedenke za področje klinične psihologije dr. M. H. temeljilo zgolj na podatkih, ki jih je dala mladoletna oškodovanka, s čimer bi naj bila kršena enakost orožij. Zagovornik obdolženega M. V. pa navaja, da bi z zaslišanjem A. J. obramba lahko dokazala, da oškodovanka v inkriminiranem obdobju ni omenjala kakršnih koli spornih ravnanj obdolženca, z vpogledom v dokumentacijo Okrožnega sodišča v Celju pa bi lahko izkazala motiv za manipulacijo z oškodovanko. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje tudi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena KZ-1, ker bi naj zgolj pavšalno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 7 ter od 26 do 28 natančno in tehtno obrazložilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Razlogom v tej smeri pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi. Ob podrobnih razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov sodišča prve stopnje, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, je potrebno dodatno izpostaviti, da je sodna izvedenka dr. M. H. ob izdelavi pisnega izvedenskega mnenja upoštevala tudi poročila o obravnavi mladoletne oškodovanke v Službi za otroško in mladostniško psihiatrijo pri klinični psihologinji A. J. ter na glavni obravnavi odgovarjala na vprašanja obrambe v tej zvezi. Pri tem je prepričljivo pojasnila, da obstaja možnost, da deklica o dejanjih pod obtožbo ni povedala klinični psihologinji, saj otroci določenih stvari ne povedo, ker se bojijo, prav tako pa se naučijo zadržati in potrpeti. Nenazadnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da je mladoletna oškodovanka na obiske k psihologinji hodila z mamo, torej obdolženko, in da je J. V., vodja kriznega centra, ob prijavi kaznivega dejanja v opisu socialne stiske oziroma težav (list. št. 3 priloge A1) navedla, da ji je mladoletna oškodovanka povedala, da se psihologinji A. J. ter Varuhu otrokovih pravic L. V. ni zaupala zaradi psihičnega pritiska mame (naložila ji je odgovornost, da bo zaradi nje izgubila otroški dodatek, da nikoli več ne bo videla sestrice, da se lahko kaj hudega zgodi, če bo povedala...). Navedeno dodatno potrjuje odločitev sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič ni potrebno. Prav tako na ugotovljeno dejansko stanje ne bi mogla vplivati niti kazenski in pravdni spis Okrožnega sodišča v Celju, s katerima je obramba hotela prikazati, kako neprimeren je oče B. M., pri katerem mladoletna oškodovanka živi od namestitve v krizni center dalje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno izpostavilo, da postopek razveze med obdolženko in B. M. ni pravno relevanten v tej zadevi, kot tudi niso pomembni njuni predhodni spori. Razen tega pa je glede kazenskega postopka, ki ga izpostavljata pritožnika, dodatno ugotoviti, da je B. M. kaznivi dejanji po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I K 20795/2011 z dne 9. 10. 2012 storil od druge polovice leta 2007 do 16. 12. 2010, kar je znatno pred časovnim obdobjem, ki je obravnavan v konkretni zadevi (od septembra 2017 do aprila 2018) in očitno ne moreta imeti nobenega vpliva na presojo dejanskega stanja. Glede na navedeno in ker B. M. o konkretnih očitkih iz obtožbe ni vedel povedati ničesar, saj je bil s situacijo seznanjen šele tekom namestitve mladoletne oškodovanke v krizni center, je pridobitev navedenih spisov nepotrebna.

9Zagovornik obdolženega M. V. kršitev pravice do obrambe ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da je čas storitve kaznivega dejanja določen zgolj pavšalno. Ni mu mogoče pritrditi. Časovni okvir očitanega kaznivega dejanja je namreč, upoštevaje izpovedbo mladoletne oškodovanke (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe), natančno določen, in sicer od septembra 2017 do aprila 2018. Obravnavano kaznivo dejanje je kolektivno kaznivo dejanje, zaradi česar je takšen časovni razpon povsem razumljiv. Glede na uporabljeno nedovršno obliko glagolov pri izvršitvenem načinu, torej ponavljajoča istovrstna ravnanja obdolžencev, pa drugačna določitev časa niti ni razumna.

10Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da dejanje, kot se očita obdolžencema, ni kaznivo dejanje, s čimer pritožnika uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ki so tudi ustrezno konkretizirani. Zanemarjanje je v najbolj splošnem pomenu mogoče opredeliti kot premajhno aktivnost in prizadevanje, zaradi česar pride do nezaželenih posledic. Zanemarjanje mladoletne osebe preraste v kaznivo dejanje, kadar je izraženo kot huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje. Kot hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje je mogoče opredeliti takšna ravnanja, ki očitno ne dosegajo meje običajne skrbi ali presegajo meje vzgojnih ukrepov proti mladoletniku v okviru uresničevanja roditeljske pravice, ki pomenijo kršitev temeljnih dolžnosti staršev in ki so trajnejše narave. Kot izvršitveno dejanje prihaja v poštev katerokoli ravnanje (storitev ali opustitev), s katerim je mogoče udejaniti zakonski znak hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja glede na okoliščine konkretne zadeve. Pri tem morata biti narava dolžnosti in intenzivnost njene kršitve taki, da lahko ogrozita razvoj mladoletne osebe.¹ Tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnanja obdolžencev pomenijo grobo kršitev roditeljske dolžnosti. Očitek, da je obdolžena L. L. kot mati mladoletne A. M. hudo kršila svojo dolžnost do A. je izražen z navedbami, da je na njo večkrat brez razloga vpila ter od nje zahtevala, da je morala paziti na še ne dve leti staro polsestro I. V., dne 22. 12. 2017 in 5. 1. 2018 pa ji v zvezi s tem ni dovolila, da bi šla v šolo. Za obdolženega M. V. kot očima mladoletne oškodovanke pa je zakonski znak konkretiziran z navedbami, da je večkrat v vinjenem stanju brez razloga vpil na A. in ji očital, da ničesar ne zna narediti, jo zmerjal, da je „smrdljivi gnoj, čarovnica, cundra“ ter ji govoril, da naj gre živeti k svojemu očetu, če pa bo šla, pa nikoli več ne bo videla polsestre I.. Huda kršitev dolžnosti vzgoje pa je dodatno izražena z navedbo posledic obdolženčevih ravnanj, natančneje strahu, tesnobe, nemoči ter psihosomatske motnje v obliki slabosti, bolečin v trebuhu in vrtoglavicah, s čimer je bil ogrožen oškodovankin psihosocialni razvoj in zdravje ter je bila dne 11. 4. 2018 nameščena v Krizni center Maribor. Ker dolžnost vzgoje roditelju poleg drugih dolžnosti nalaga skrbno ravnanje in letom primeren odnos do oziroma z mladoletno osebo, navedena dalj časa trajajoča ravnanja obdolžencev nedvomno presegajo meje vzgojnih ukrepov proti mladoletniku, razvoj mladoletne oškodovanke pa je bil dodatno ogrožen z opuščanjem skrbi za njeno šolanje ter z njeno pretirano obremenitvijo, ko je morala več ur dnevno paziti na še ne dve leti staro polsestro. Zagovornik obdolženega M. V. pa tudi neutemeljeno navaja, da obdolženec ni imel starševske dolžnosti do mladoletne oškodovanke. Nobenega dvoma ni, da je obdolženec kot očim mladoletne oškodovanke, s katero je nenazadnje živel v skupnem gospodinjstvu, druga oseba, ki ima dolžnost skrbi in vzgoje. V izreku sodbe je torej opisano kaznivo dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, kot je to podrobno in tehtno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 22 in 23 razlogov izpodbijane sodbe.

11Neutemeljene so tudi pritožbene graje pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da sta obdolženca storila v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

12Bistvo pritožb je v graji dokazne ocene, s katero pritožnika ne soglašata, saj menita, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo izpovedbi mladoletne oškodovanke, ki bi naj imela motiv za takšno izpovedbo v želji po predodelitvi očetu B. M. in s tem babici D. M.. Prav tako pa njena izpovedba ni podprta z nobenimi drugimi dokazi.

13S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključek, da sta obdolženca izvršila v izreku izpodbijane sodbe vsakemu očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah mladoletne oškodovanke A. M. in prič M. R., A. B. in J. V., listinski dokumentaciji Centra za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD) ter v izvedenskem mnenju sodne izvedenke za področje klinične psihologije dr. M. H. in strokovnem mnenju takrat še sodne izvedenke M. G. V., ki je sodišče zaradi upokojitve na glavni obravnavi ni zaslišalo. Zagovora obdolžencev, ki sta zanikala storitev obravnavanih izvršitvenih ravnanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa je tehtno pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je bila oškodovanka A. M. v svoji izpovedbi prepričljiva, v njeno verodostojnost pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo. Kot bistveno je potrebno izpostaviti, da je oškodovanka, ki je bila v inkriminiranem času stara 10 let, o odločilnih dejstvih ves čas izpovedovala enako. Slednja se je namreč zaupala razredničarki M. R., svetovalni delavki A. B. in vodji kriznega centra J. V., ki so potrdile njeno izpovedbo, in sicer, da sta obdolženca na njo ves čas kričala, da je morala več ur dnevno paziti še na ne dve leti staro polsestro, četudi je bila mama doma, in da zaradi tega ni šla v šolo, mama pa si je izmislila, da je bolna. Prav tako je mladoletna oškodovanka povedala, da je obdolženi M. V. v vinjenem stanju kričal nanjo in ji neprestano očital, da ne zna ničesar, ter jo zmerjal, da je „smrdljivi gnoj, čarovnica, cundra“ in jo podil k očetu ter ji v tej zvezi rekel, da če bo šla, da več ne bo videla polsestre I.. Takšen podroben in prepričljiv opis obdolženčevih ravnanj, potrjuje, da sta obdolženca ravnala na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

14Hudih kršitev dolžnosti do mladoletne osebe nobena od zaslišanih prič ni videla ali neposredno zaznala, kar je povsem življenjsko in pričakovano, saj so se očitana ravnanja dogajala na domu obdolžencev. Je pa razredničarka mladoletne oškodovanke M. R. zaznala upadanje šolskih ocen, zaradi česar je z njo opravila razgovor in jo kasneje napotila k socialni delavki A. B., ki je sprožila nadaljnji postopek. Slednja je tudi povedala, da je oškodovanki verjela in da ni imela občutka, da bi kdo vplival nanjo. Vodja kriznega centra J. V. pa je pri mladoletni oškodovanki zaznala psihosomatske težave, saj ji dejala, da jo boli trebuh in glava ter da ji je slabo, zaradi česar je ocenila, da se je nekaj moralo dogajati doma.

15Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. M. H., v verodostojnost katerega utemeljeno ni podvomilo. Izvedenka, ki je opravila kliničnopsihološki pregled mladoletne oškodovanke, je namreč podrobno pojasnila svoje zaključke, pri tem pa se ni sklicevala zgolj na „neke formularje“, kot to zatrjuje zagovornik obdolžene L. L., pač pa je izhajala iz strokovnega znanja. Njeno mnenje ni na splošni ravni, pač pa je izvedenka konkretno odgovarjala na zastavljena vprašanja sodišča in strank. Iz njenega mnenja tako izhaja, da so slabše funkcioniranje v šoli in prisotna psihosomatika jasni znaki, da je bila mladoletna oškodovanka deležna življenjskih okoliščin, ki so negativno vplivale na njeno funkcioniranje, prav tako so ravnanja obdolžencev na njej pustile posledice. Tako sodna izvedenka dr. M. H. kot tudi M. G. V., ki je pripravila izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot strokovno mnenje, sta zaključili, da je mladoletna oškodovanka zaradi ravnanj obdolžencev doživljala strah, tesnobo, nemoč ter psihosomatske motnje v obliki slabosti, bolečin v trebuhu in vrtoglavicah, s čimer je bil ogrožen njen psihosocialni razvoj in zdravje. Obe sta mladoletni oškodovanki verjeli, njeno izpovedbo pa ocenili kot verodostojno ter poudarili, da je še zdaj v stiski, ko opisuje pretekle obravnavane dogodke. Okoliščina, da so na psihično delovanje mladoletne oškodovanke vplivale tudi neurejene družinske razmere, ki izvirajo iz konfliktov ob razvezi med staršema, pa ni bistvena, saj je izvedenka izrecno poudarila, da so prej navedene težave posledica ravnanj obdolžencev (točka 21 razlogov izpodbijane sodbe).

16Ni mogoče pritrditi zaključkom pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenega dokaza obrambe. Tekom dokaznega postopka so namreč bile zaslišane priče obrambe, in sicer K. G., P. S. in M. A., izpovedbe katerih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi upoštevalo, vendar jih je ovrednotilo drugače, kot jih v pritožbi ocenita pritožnika. Da bi zaradi navedenega sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, pa pritožbeno sodišče ob pregledu celotne zadeve ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da K. G. v obravnavanem času ni pazila mladoletne oškodovanke, zaradi česar njena izpovedba ne more biti merodajna. Prav tako ni relevantna izpovedba priče M. A., saj je slednja odločno zanikala, da bi ji obdolženka zaupala osebne stvari. Glede ocene priče P. S. pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpovedbi P. S., partnerki oškodovankinega očeta B. M., da ji je mladoletna oškodovanka rekla, da jo bo „zjebala isto kot je bebca“, pri čemer bi naj imela v mislih obdolženega M. V., sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Priči P. S. se je namreč s prihodom mladoletne oškodovanke k očetu B. M. življenje spremenilo, saj jo je B. M. prosil, da se izseli, ker je želel zaščitit mladoletno oškodovanko pred njenim sinom, ki je otrok s posebnimi potrebami. Ne glede na navedeno pa tudi sicer takšna izpovedba ne more bistveno vplivati na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi vseh ostalih izvedenih dokazov. Še zlasti, ker je sodna izvedenka dr. M. H. na glavni obravnavi po predočitvi izjave priče P. S. pojasnila, da je po razgovoru z mladoletno oškodovanko ocenila, da je njena izjava verodostojna ter pospremljena z vso ustrezno in čustveno spremljavo in da je zelo malo verjetno, da bi mladoletna oškodovanka tako manipulativno pristopila k tem izjavam. To delajo odrasli, ne pa otroci. Prav tako na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati okoliščina, da se mladoletna oškodovanka o težavah doma ni zaupala svojemu očetu. Glede listinske dokumentacije, ki jo zagovornik obdolženega M. V. v pritožbi podrobno citira, pa je pritožbeno sodišče že v točki 8 razlogov te sodbe pojasnilo, da predhodni postopki med obdolženo L. L. in B. M. niso merodajni za presojo dejanskega stanja.

17Ob navedenem, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbi zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeni.

18Odločbo o kazenski sankciji graja zagovornik obdolžene L. L., medtem ko je zagovornik obdolženega M. V. v obrazložitvi pritožbe ne izpodbija. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti tudi za obdolženega M. V.. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenskih sankcij. Glede na težo kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obdolžencev, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ter prejšnje življenje obdolžencev je izreklo po vrsti in višini ustrezni kazenski sankciji opozorilne narave, ki ju ne gre spreminjati v njuni korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino za obdolženo L. L. v zadostni meri upoštevalo njeno predhodno nekaznovanost, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin utemeljeno ni našlo. Čeprav je bil obdolženi M. V. že pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, pa se tudi pritožbeno sodišče strinja, da se obdolžencema določi zaporna kazen v isti višini. Pritožnik očitno spregleda načelo individualizacije kazenskih sankcij, po katerem sodišče odmeri kazen glede na težo kaznivega dejanja in osebnost storilca. In ravno način izvršitve kaznivega dejanja je pri obdolženi L. L. narekoval določitev iste zaporne kazni in preizkusne dobe kot pri obdolženemu M. V., čeprav je le-ta bila predhodno nekaznovana. Na ugotovljeno pa ne more vplivati niti okoliščina, da je obdolženka med zagovorom jokala. Povsem utemeljen je tudi izrek varstvenega nadzorstva, v okviru katerega je sodišče prve stopnje odločilo, da sta obdolženca dolžna v času preizkusne dobe obiskovati psihološko posvetovalnico. Z razlogi v tej smeri, ki jih je sodišče prve stopnje jasno navedlo v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. S strani zagovornika obdolžene L. L. na tem mestu uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi naj bili razlogi sami s seboj v nasprotju, pa ni podana. Kljub temu da mladoletna oškodovanka sedaj živi pri očetu, pa oba obdolženca še zmeraj skrbita in vzgajata skupnega otroka, in sicer I. V., ki je bila rojena 22. 12. 2017, zaradi česar je obisk psihološke posvetovalnice, kjer se bosta seznanila z ustreznimi vzgojnimi prijemi in se dodatno poučila o potrebah otrok in mladostnikov, logična posledica glede na njuna izvršitvena ravnanja.

19Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka sta obdolženca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

¹ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 59069/2010-168 z dne 21. 7. 2016 in Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4816/2014 z dne 9. 2. 2017. Tako tudi Filipčič K. in Novak B. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 283.