VSM Sklep V Kp 35477/2020

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in zagovornika obdolžene B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

1Okrajno sodišče v Lendavi je s sklepom I K 35477/2020 z dne 14. 5. 2021 na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. za izločitev dokazov z dne 21. 4. 2021 zavrnilo.

2Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obdolžencev. Oba zagovornika se pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik obdolžene B. B. pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navajata v uvodih pritožb. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter odloči, da se predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornika uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP podrobneje ne obrazložita, kakor tudi ne pojasnita njenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Po stališču obeh pritožb pa naj bi obtožni predlog v obravnavani zadevi temeljil izključno na dokazih, ki jih je oškodovanka D. D. pridobila na način, da je neutemeljeno vpogledala v prenosni telefon mladoletne hčerke C. C. ter brez njene vednosti preslikala (fotografirala) vsebino sporočil in komunikacije z obdolžencema. Namen takšnega nepooblaščenega vdora ni bil uresničevanje vzgojnih pravic oziroma starševske skrbi za mladoletno C. C., temveč je oškodovanka telefon iskala, ga našla ter vdrla vanj in ga neupravičeno pregledala. Po mnenju zagovornikov je sodišče prve stopnje zato neutemeljeno in nepravilno sledilo navedbam oškodovanke v kazenski ovadbi, in sicer da je slednja najprej slišala zvočni signal telefona o prejetem sporočilu in šele potem šla preverit, da je mladoletni C. C. njen oče (obdolženec) poslal sporočilo, saj telefon, glede na to, da je bil vklopljen način delovanja „tiho“, ni mogel oddajati nobenih zvočnih signalov o prejemu sporočila. V primeru kot je obravnavani bi bilo potrebno pri tehtanju pravic dati večji pomen ustavno zagotovljenim otrokovim pravicam, ne pa pravici matere (oškodovanke) do zasebnosti, pri kateri se hčerke ne počutijo varne. Še toliko bolj, ker motiv oškodovanke za vdor v hčerin telefon ni bil zaščita njenih lastnih pravic, saj v trenutku, ko se je odločila, da bo vdrla v telefon, da bi pregledala vsebino, še ni vedela, da bi naj bilo poseženo v njene pravice, k vdoru v telefon pa je tako ni pripeljal občutek ponižanja, prestrašenosti in ogroženosti, kot to neutemeljeno zaključuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Oškodovanka je s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po 139. členu Kazenskega zakonika ter mladoletni C. C. prekršila tudi ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (37. člen, 56. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava)). Upoštevaje obrazloženo je po oceni zagovornikov neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za dokaze, na katere ne bi smelo opreti sodne odločbe in katere bi bilo potrebno izločiti iz spisa.

5Stališča, ki jih zagovornika navajata v pritožbah, niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil in s tem komunikacijske zasebnosti iz 37. člena v zvezi s 56. členom Ustave ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave), ter da vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi. V tej zvezi je sodišče prve stopnje skrbno opravilo test sorazmernosti in pred ustavno varovano pravico mladoletne C. C. do varstva tajnosti pisem in drugih občil in komunikacijske zasebnosti (37. člen v zvezi s 56. členom Ustave) utemeljeno dalo prednost pravici oškodovanke do zasebnosti (35. člen Ustave) ter pravici do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in je pravilno zaključilo, da je oškodovanka z vpogledom in fotografiranjem posnetka zaslona telefona tedaj desetletne hčerke C. C., brez njene vednosti in privolitve, posegla v njeno pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil in posledično do komunikacijske zasebnosti, a da vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice ni nedopusten že sam po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne opravičujejo. Nadalje je tako povsem utemeljeno tehtalo med pomenom in resnostjo kršitve z vidika mladoletne C. C. na eni strani in pravicami oškodovanke po učinkoviti zaščiti in varstvu njej lastnih pravic na drugi strani. Po opravljeni presoji je pravilno zaključilo, da je v obravnavani situaciji potrebno dati prednost oškodovankini pravici do zasebnosti iz 35. člena Ustave (in pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave), v katero je bilo poseženo z dejanjem, ki ga je oškodovanka zaznala z vpogledom v hčerkin telefon. Ob navedenem pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi izpodbijanega sklepa, da je bilo ravnanje oškodovanke povsem legitimno, saj je nenazadnje tudi v okviru starševske skrbi lahko vpogledala v telefon svoje hčerke, ki glede na svojo starost in dejstvo, da je pri oškodovanki prebivala po odločbi sodišča, niti ni mogla pričakovati popolne komunikacijske zasebnosti pred svojo mamo (oškodovanko). Zagovornikova zatrjevanja, da je v telefon vpogledala iz radovednosti in da ta ni mogel oddajati zvočnih signalov, ker je bil vklopljen na način „tiho“, pa ne morejo prepričati v nasprotno in za obravnavano zadevi niti niso relevantna.

6Po obrazloženem, in tudi upoštevaje, da je dokaze oškodovanka pridobila kot zasebnik (in ne policija ali drug oblastni organ), pri čemer je h kazenski ovadbi priložila le fotografije posnetkov zaslona telefona hčerke C. C., ki so se nanašale izključno na njeno komunikacijo z obdolžencema, je oškodovanka zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Posredovanje teh dokazov policiji pa je bil tudi primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper obdolženca, saj sicer organom pregona ne bi mogla podati kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe. Tako torej ne gre za dokaze, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa.

7V luči navedenega je zato povsem nerelevantno sklicevanje obdolženčevega zagovornika na izvedensko mnenje sodnega izvedenca klinično psihološke stroke in v tej zvezi podan očitek, da ga je sodišče prve stopnje prezrlo. V obravnavani zadevi namreč niso predmet presoje osebnostne lastnosti oškodovanke, kakor tudi ne družinski odnosi med oškodovanko in njenimi hčerkami. Neutemeljene pa so tudi preostale pritožbene navedbe zagovornikov, s katerimi podajata lastno videnje obravnavane zadeve, kakor tudi trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo ravno zaradi odnosa mladoletne C. C. z očetom in njegovo partnerko (obdolžencema) ter njihovi komunikaciji dati večji pomen in večjo težo pri tehtanju med pomenom in resnostjo kršitve ter pravicami, v katere naj bi bilo poseženo z očitanima kaznivima dejanjema.

8Pritrditi pa ni mogoče niti obdolženčevemu zagovorniku, ki sodišču prve stopnje očita prejudiciranje odločitve glede kazenske odgovornosti obdolžencev in v tej zvezi kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V razlogih izpodbijanega sklepa je navedeno, da je „oškodovanka s predmetnim dejanjem zasledovala legitimen cilj po učinkoviti zaščiti in varstvu njej lastnih pravic, v katere je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, ki ga je naznanila“, kar izpostavlja obdolženčev zagovornik. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem ni napravilo zaključka o krivdi obdolžencev, temveč je ob nastopu kolizije ustavnih pravic (mladoletne C. C. na eni strani in oškodovanke na drugi strani) ustrezno izvedlo test sorazmernosti in v tem okviru presojalo zgolj utemeljenost zagovornikovih predlogov za izločitev dokazov, ta presoja pa je neodvisna od nadaljnjega postopka, kjer se bo ugotavljalo dejansko stanje kaznivih dejanj in zapisano ne predstavlja zaključka, da je obdolžencema storitev kaznivega dejanja dokazana.

9Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbi pa neutemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10Če bo za obdolžena A. A. in B. B. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izločitev dokazov, po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.