VSK Sklep I Ip 151/2021

I. Pritožba upnice se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in V. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba dolžnice se zavrne in se v izpodbijanem delu (III., IV. in V. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Upnica in dolžnica krijeta vsak svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugodilo ugovoru dolžnice v delu, kolikor se nanaša na uveljavitev nedenarne terjatve (I. točka izreka), sklep opr. št. I 16/2020 z dne 13.2.2020 in opravljena izvršilna dejanja je razveljavilo v delu, kolikor se nanaša na uveljavitev nedenarne terjatve, s katero je bilo dolžnici naloženo, da v roku treh dni opusti poseganje v lastninsko pravico upnice na nepremičnini s parcelno št. 836/2 k.o. 2304 Nova Gorica¹, še zlasti z opustitvijo hoje in vožnje z vozili preko nepremičnine ter uporabo vodovodnega števca in pripadajoče vodovodne napeljave, nahajajoče na nepremičnini s parcelno št. 836/2 (II. točka izreka). V preostalem delu (zaradi izterjave denarne terjatve) je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi (III. točka izreka), predlog za odlog izvršbe je zavrglo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2Zoper I., II. in V. točko izreka se po pooblaščencu pritožuje upnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v novo odločanje, dolžnici pa naloži plačilo upničinih stroškov. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 4. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici P 204/2016 z dne 6.9.2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišče v Kopru I Cp 177/2019 z dne 24.9.2019, ki je v obravnavani zadevi predstavljala izvršilni naslov, namreč ni bila ne razveljavljena, ne spremenjena, ne odpravljena. Sama začasna odredba z dne 5.3.2020, na katero se sklicuje sodišče, nikakor ne predstavlja ugovornega razloga po 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ in izvršbe ne preprečuje. Začasna odredba nikakor ne pomeni odpadle podlage za vodenje izvršbe na podlagi pravnomočne izvršljive sodbe sodišča iz lastninskega spora. Še posebej to velja ob dejstvu, da začasna odredba, na kateri sodišče gradi izpodbijani sklep sploh ni pravnomočna. Zmotno je stališče sodišča, da je dolžnica v času odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi razpolagala z izvršilnim naslovom, saj začasna odredba nima narave izvršilnega naslova. Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali v kakšnem drugem postopku, ima na podlagi 268. člena ZIZ, učinek sklepa o izvršbi. Z izpodbijano odločitvijo je bilo poseženo tudi v ustavno pravico upnice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. V kolikor bi sledili naziranju sodišča o tem, da je dolžnica s tem, ko je pridobila nepravnomočno začasna odredbo, izdana začasna odredba "povozila" učinke pravnomočnega izvršilnega naslova, bi se s tem dejansko razvrednotil pomen in namen izvršitve pravnomočne sodne odločbe.

Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz razloga, ker je sodišče očitno le selektivno in parcialno pri odločanju o ugovoru uporabilo podatke iz spisa N 1/2019 in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pri odločanju o ugovoru sodišče ni vpogledalo tudi v ugovor upnice zoper sklep o izdani začasni odredbi z dne 5.3.2020, kateremu je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici N 1/2019 z dne 12.5.2020 delno ugodeno in je zato sodišče izdano začasno odredbo z dne 5.3.2020 razveljavilo v točki I.2. in predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrnilo (priklop na vodovodno javno omrežje), hkrati pa je spremenilo besedilo v I.1 točki izreka sklepa o začasni odredbi z dne 5.3.2020, pri čemer ta sprememba besedila vpliva na širino poti in površino poti ter skico oz. točke na skici. Kljub temu, da v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa začasna odredba sploh ne velja in je bila delno razveljavljena, pa sodišče izpodbijano odločitev gradi in utemeljuje izključno na začasni odredbi. V trenutku odločanja o ugovoru torej dolžnica nima nikakršnega upravičenja najmanj v delu, ki se nanaša na priklop na vodovodno javno omrežje in na širino poti širšo od 3 m, kljub temu, da pa se sodišče skozi celoten izpodbijani sklep sklicuje na domnevna drugačna upravičenja dolžnice, kot naj bi izhajala iz začasne odredbe z dne 5.3.2020.

Sklep je nezakonit je tudi iz razloga, ker sodišče kljub temu, da ugotavlja, da se prepoved poseganja v lastninsko pravico upnice razteza na celotno upnikovo parcelo št. 836/2, medtem ko se začasna odredba N 1/2019 z dne 5.3.2020, ki je bila delno razveljavljena, nanaša le na uporabo dela parcele 836/2, in sicer le poti v širini 3 m, v dolžini 35,5 m in površini 106,5 m². Pri tem upnica opozarja na dejstvo, da je površina celotne nepremičnine 1.453 m², medtem ko se je veljavna začasna odredba nanašala le na poseganje in uporabo manj kot 10 % te površine, in sicer na 106,5 m², zato je razveljavitev sklepa o izvršbi za celotno nedenarno terjatev in s tem za poseganje na celotno nepremičnino nezakonita. Dejstvo je torej, da je z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi I 16/2020, upnica upravičena do bistveno širšega varstva njene lastninske pravice, kot je na drugi strani dolžnica varovana z izdano in nato delno razveljavljeno začasno odredbo.

Sodišče tudi z ničemer ni obrazložilo zaključka o tem, da naj se dolžničino poseganje v parcelo 836/2 ne bi vršilo vsevprek, pač pa naj bi se vršilo le s prehodi čez parcelo 836/2 v delu, ki predstavlja dostopno pot ter v delu, ki se nanaša na vodovodni števec in vodovodno napeljavo. Na podlagi česa je sodišče prišlo do takšnega zaključka, ni obrazloženo in zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. čelna Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Upnica še poudarja, da se sodišče v izpodbijanem delu sploh ni opredelilo do njenih navedb iz odgovora na ugovor, v katerem je v zvezi s postopkom za ustanovitev nujne poti navajala, da je izvedenec dr. B. B., ki ga je v postopku imenovalo sodišče ugotovil, da nujna pot po s strani dolžnice predlagani trasi preveč/znatno ovira uporabo nepremičnine, ki je v lasti upnice. To pa je v nasprotju s pogoji, pod katerimi lahko sodišče nujno pot sploh določi (prvi odstavek 89. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), in hkrati pomeni, da njenemu predlogu po trasi, ki jo predlaga, ne bo mogoče ugoditi, kot tudi do navedb, da dolžnica za dostop do svoje nepremičnine uporablja drugo pot, in sicer pot po t.i. varianti 2 oz. 4, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. B. B., napravljenega v postopku Okrajnega sodišča v Novi Gorici N 1/2019. Upnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Zoper sklep se po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje dolžnica, ki sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in meni, da je napačen v točki III, IV in V. Poudarja, da je izpodbijala celoten sklep o izvršbi, torej tudi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave upnikove denarne terjatve – izvršilnih stroškov in bi sodišče moralo dolžnici ugoditi tudi v tem delu. Situacija je primerljiva, kot če bi toženka v pravdnem postopku v celoti uspela s svojimi ugovori, nato pa bi sodišče, čeprav bi zavrnilo tožnikov denarni zahtevek, naložilo v plačilo toženki tožnikove stroške postopka z utemeljitvijo, da toženka ni konkretno prerekala, da ni dolžna plačati stroškov. Sodišče je tako spregledalo, da dolžnik ni vložil predloga za izvršbo zaradi izterjave kakšne denarne terjatve po izvršilnem naslovu, temveč je predlagal izterjavo izvršilnih stroškov, ki naj bi mu nastali z vložitvijo predloga za izterjavo nedenarne terjatve. Glede na to, da je dolžnica v celoti uspela s svojim ugovorom zoper sklep o izvršbi za uveljavitev nedenarne terjatve, pa tudi ni podlage, da bi ji sodišče naložilo v plačilo izvršilne stroške, ki so nastali v zvezi z uveljavljanjem nedenarne terjatve. Glede IV. točke izpostavlja, da je dolžnica res podala tudi predlog za odlog izvršbe, vendar pa je mnenja, da bi sodišče lahko odločalo o predlog za odlog šele po tem, ko bi postal sedaj izpodbijani sklep pravnomočen. Dolžnica zato iz previdnosti vlaga tudi v dem delu pritožbo. Glede na to, da je dolžnica uspela s svojim ugovorom (oz. bi morala uspeti tudi v delu glede izterjave stroškov izvršilnega postopka), je napačna odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Dolžnica uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Upnica in dolžnica sta po pooblaščencu odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Menita, da je pritožba nasprotne stranke neutemeljena, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Uveljavljata plačilo stroškov za odgovor na pritožbo.

5Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi upnice:

6Upnica je lastnica parcele 836/2, dolžnica pa lastnica parcele 836/1. Parceli medsebojno mejita. V tej zadevi je izvršilno sodišče s sklepom z dne 13.2.2020 dovolilo izvršbo zaradi uveljavitve upnikove nedenarne terjatve in dolžnici naložilo, da v roku 3 dni opusti vsakršno poseganje v njeno lastninsko pravico na parceli št. 836/2 k.o. X, še posebej z opustitvijo hoje in vožnje z vozili preko nepremičnine ter uporabo vodnega števca in pripadajoče vodovodne napeljave, ki se nahaja na navedeni nepremičnini. Hkrati je dolžnici izreklo denarno kazen, če v določenem roku ne bo izpolnila obveznosti. Izvršba je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova in sicer pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Novi gorici v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Kopru I Cp 177/2019 z dne 24.9.2019 (v nadaljevanju sodba). S sklepom je bila dovoljena tudi izvršba zaradi izterjave upnikove denarne terjatve in sicer zaradi izterjave izvršilnih stroškov v višini 149,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je z izpodbijanim sklepom prvostopenjsko sodišče ugodilo ugovoru dolžnice v delu, kolikor se nanaša na uveljavitev nedenarne terjatve in v tem delu razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. V času odločanja o ugovoru je bil namreč režim prehoda čez upnikovo parcelo spremenjen, saj je bila v postopku N 1/2019 (postopek teče zaradi določitve nujne poti) izdana začasna odredba, na podlagi katere je upnik dolžan dovoliti in dopustiti dolžnici oziroma vsakokratnemu lastniku nepremičnine 836/1, za potrebe dostopa do stanovanjske hiše, ki stoji na nepremičnini 836/1, uporabo v naravi že obstoječe asfaltirane poti v širini 3,7 m, v dolžini 35,5 m in v površini 131 m² za hojo in vožnjo ter za občasno vožnjo z vozili dostave kosovnega in gradbenega materiala in trdih ali tekočih goriv, kombiniranimi in tovornimi vozili. Prav tako je upnica oz. vsakokratni lastnik nepremičnine 836/2 dolžan dovoliti in dopustiti dolžnici oziroma vsakokratnemu lastniku parcele 836/1, za potrebe dostopa do pitne vode, priklop na javno vodovodno omrežje.

7Pritožbenemu stališču, da pravdno sodišče z izdajo začasne odredbe ne more vplivati na tek obravnavanega izvršilnega postopka, ki teče na podlagi izvršilnega naslova ni mogoče pritrditi. Drugačno stališče je bilo sicer zavzeto v sklepu II Cp 1828/2011 z dne 2.6.2011, v katerem se je sodišče sklicevalo na funkcionalno prirejenost sodnih postopkov. Pritožbeno sodišče z navedenim stališčem ne soglaša. Iz ustavnosodne prakse namreč izhaja, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast². V obravnavani zadevi v nepravdnem postopku izdana začasna odredba nedvomno posega v izvršilni naslov, ki je zaradi tega izgubil pravni učinek, s tem pa je tudi odpadla temeljna predpostavka obravnavne izvršbe (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Začasna odredba je namreč izvršilni naslov, ki ima tudi učinek sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je bila ta izdana pozneje kot sodba in je v tem primeru poznejši izvršilni naslov, v slednjem pa je bilo dolžnici za potrebe dostopa do svoje stanovanjske hiše izrecno dovoljeno uporabljati v naravi že obstoječo asfaltirano pot po delu upničine parcele, kot tudi za potrebe dostopa do pitne vode, priklop na javno vodovodno omrežje. Ker gre za konkurenco dveh izvršilnih naslovov, je prav gotovo treba dati prednost poznejšemu, k čemur napotuje že temeljno pravno pravilo lex posterior derogat legi priori. Tudi sicer pa prvi odstavek 55. člena ZIZ določa, da je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in so primerom našteti. Začasna odredba glede na njeno vsebino pa predstavlja ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo.

8Upnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem na nepravnomočnost sklepa o začasni odredbi in na njen delni uspeh v ugovornem postopku. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, pravna sredstva zoper sklep o izdani začasni odredbi ne zadržijo izvršitve. S strani upnika vložen ugovor zoper sklep o izdani začasni odredbi ni zadržal njene izvršitve, zato tudi ni pomembno, če je bilo upnikovemu ugovoru delno ugodeno. Zoper sklep o ugovoru je bila vložena pritožba, kar pomeni, da o upnikovem ugovoru še ni pravnomočno odločeno. Izvršilni naslov tako predstavlja začasna odredba z vsebino kot je bila izdana. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da se sodišče ni opredelilo do upničinih trditev iz odgovora na ugovor, v katerem je v zvezi s postopkom za ustanovitev nujne poti navajala, da se ni strinjala z odločitvijo sodišča glede izdane začasne odredbe, saj se izvršilno sodišče ne sme spuščati v pravilnost izdanega izvršilnega naslova.

9Ne držijo niti pritožbene trditve, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz razloga, ker sodišče kljub temu, da ugotavlja, da se prepoved poseganja v lastninsko pravico upnice razteza na celotno upničino parcelo št. 836/2, medtem ko se začasna odredba N 1/2019 z dne 5.3.2020 nanaša le na uporabo dela parcele 836/2. Upnica v predlogu za izvršbo niti ni zatrjevala in še manj izkazala, da bi dolžnica kjerkoli drugje in izven tega območja posegala v upničino lastninsko pravico. Konkretizirano tega ne navaja niti v pritožbi.

10Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo upnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi dolžnice:

11V 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče pojasnilo razloge, zaradi katerih je obdržalo v celoti v veljavi sklep o izvršbi v delu, kjer se izterjuje denarna terjatev. S temi razlogi v celoti soglaša pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Kolikor dolžnica želi prikazati, da je v zadevi podan dejanski stan iz šestega odstavka 38. člena ZIZ, češ da je pisno pozvala upnika, naj ne vloži predloga za izvršbo in da je upnik zgolj iz zlonamernosti vložil predlog za izvršbo, je treba izpostaviti, da je upnik v času vložitve izvršilnega predloga imel pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, da je paricijski rok za izvršitev že potekel. Upnik je torej uveljavljal le to, kar mu je bilo dosojeno in so bili do izdaje začasne odredbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvršbo. V skladu z vsebino 38. člena ZIZ je tudi odločitev, da je dolžnica dolžna sama nositi svoje stroške ugovora. Stroškov ugovora upnica ni neutemeljeno povzročila, saj je bil ugovor vložen 2.3.2020, sodišče ga je prejelo 3.3.2020, začasna odredba pa je bila izdana 5.3.2020.

12Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

13Upnica in dolžnica s pritožbama nista uspeli, zato nista upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožb. Glede stroškov odgovora na pritožbo pa je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklenilo, da jih dolžnica in upnica krijeta sami, saj v tej pritožbeni zadevi niso bili potrebni. Odgovor na pritožbo ni obvezen, v njem pa upnica in dolžnica tudi nista navedli nobenega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo znano in ne bi bilo razvidno že iz spisa, zaradi česar nista pripomogla k odločanju o pritožbi.

¹ Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju opustilo navajanje katastrske občine, saj se vse obravnavane nepremičnine nahajajo v k.o. X.
² Odločba Ustavnega sodišča Up 46/12 z dne 2.10.2014.