55. člen ZIZ-UPB4

Obveznost hipotekarnega dolžnika preneha, če in ko preneha zavarovana terjatev, saj zastaviteljeva obveznost za tuj dolg ni odvisna od obstoja odgovornosti glavnega dolžnika za ta dolg, temveč od obstoja samega dolga. Ker je bilo zastaranje terjatve glavnega dolžnika s prijavo v stečajni postopek pretrgano in je takrat zastaralni rok začel teči znova, terjatev iz izvršilnega naslova še ni zastarala. Res doslej o zastaranju terjatve zoper zastavitelja ni bilo izrecne sodne prakse, oziroma se ta praksa nanaša le na poroka, vendar sta položaja poroka in zastavnega dolžnika (ki ni hkrati tudi glavni dolžnik) v bistvenem podobna. Oba odgovarjata za tuj dolg, odgovornost obeh je akcesorna, razlika je le v tem, da je odgovornost zastavnega dolžnika po višini omejena na zastavljeno nepremičnino.

V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.

Gre namreč za trditve, o katerih je bilo že odločeno v nepravdnem postopku. Sklicevanje z istimi razlogi na objektivno nezmožnost izpolnitve bi zato pomenilo ponovno odločanje o že razsojeni stvari, kar pa presega pristojnosti izvršilnega sodišča in je v nasprotju z načelom formalne legaliete. Tudi če bi se postavili na stališče, da bi moralo sodišče ponovno presojati, ali sporne listine obstajajo, bi morali upoštevati, da si stojita nasproti pravnomočni izvršilni naslov in izjava dolnika, pri čemer ima izvršilni naslov gotovo večjo težo in ga zgolj z izjavo in izpovedjo zakonitega zastopnika dolžnika ni mogoče izpodbiti. Res gre za dokazovanje negativnega dejstva, vendar v opisanem položaju ni mogoče zahtevati od upnika, da mora dokazovati, da listine iz pravnomočnega izvršilnega naslova obstajajo.

Pritožbenemu stališču, da pravdno sodišče z izdajo začasne odredbe ne more vplivati na tek obravnavanega izvršilnega postopka, ki teče na podlagi izvršilnega naslova ni mogoče pritrditi. Iz ustavnosodne prakse namreč izhaja, da sodišča v razmerju do stranke vedno nastopajo kot enotna oblast.

Upoštevaje dejstvo, da ugotavljanje ničnosti izvršilnega naslova kot predohodnega vprašanja v okviru izvršilnega postopka ni dopustno, o tem vprašanju pa med strankami postopku vzporedno že teče ločen pravdni postopek, izvršilno sodišče v okviru podanega ugovora dolžnikov v določbi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nima ustrezne podlage za prekinitev predmetnega postopka. Dolžnikoma je v tem primeru sodno varstvo v izvršilnem postopku (ob izkazanih pogojih) zagotovljeno v okviru določb ZIZ o odlogu izvršbe (71. člen ZIZ).

V času sklepanja pogodbe v obliki notarskega zapisa je že prenehalo notranje razmerje med dolžnikom kot pravno osebo (družbo) in njenim zastopnikom, zato slednji od takrat dalje več ni imel upravičenja za izražanje poslovne volje dolžnika. Izjava volje, ki jo je podal ob sklepanju notarskega zapisa SV 450/2016 dne 23. 9. 2016 v imenu dolžnika, tako za slednjega v smislu 70. člena OZ ne more biti neposredno pravno zavezujoča. Ni torej mogoče šteti, da je dolžnik ta notarski zapis neposredno odobril in podpisal, zato ta ne predstavlja izvršilnega naslova (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN), na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zoper njega voditi izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 22. 10. 2019.

Dolžnik je s trditvijo o zapadlosti upnikove terjatve z dnem 29.3.2019 navedel pravno pomembno dejstvo in ugovorni razlog odloga izpolnitve obveznosti (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), za takšno trditev pa je predložil tudi pisni dokaz. To pa v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine zadošča za obrazloženost ugovora v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Glede na navedeno ni mogoče slediti stališču pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi vsebinsko presojati ugovorne navedbe dolžnika o zapadlosti upnikove terjatve in s tem teku zakonskih zamudnih obresti. V postopku ugovora na podlagi verodostojne listine se namreč presoja zgolj obrazloženost ugovora v smislu citiranih določb ZIZ, ne pa tudi utemeljenost upnikovega zahtevka glede na vsebino ugovornih navedb in predloženih dokazov. Le-ta je v celoti pridržana pristojnemu sodišču v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, saj je ugovor pogoj za pravico do te tožbe.

Izvršilno sodišče je skladno z načelom formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, dokler le ta ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali ugotovljen za ničnega. Izvršilno sodišče tako ne more samo ugotavljati dejstev, ki se nanašajo na veljavnost izvršilnega naslova in presojati njegove materialnopravne pravilnosti. Vse navedeno velja tudi v primeru, ko je izvršilni naslov notarski zapis. Takšna ureditev pa tudi sicer po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z načelom učinkovitega varstva pravic, saj ima dolžnik v takem primeru (ko je vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba) pravico do odloga izvršbe pod pogoji iz 71. člena ZIZ, pri čemer je pravni standard nenadomestljive ali težko nadomestljive škode (ki je pogoj za odlog izvršbe po prvem odstavku navedenega člena) potrebno presojati v vsakem primeru posebej in pri tehtanju upoštevati tudi škodo, ki je posledica same realizacije izvršbe. Še posebej pazljivo pa mora biti to tehtanje pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma. Odlog izvršbe je tako ob upoštevanju navedenega primeren in učinkovit ukrep za varstvo d