VSL Sodba I Cpg 724/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v sporu po hipotekarni tožbi razsodilo tako, da je;

I. tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati, da je upravičena zahtevati poplačilo njene terjatve do dolžnika B., d. o. o. - v stečaju, v višini 112.000,00 EUR ter dopustiti izvršbo v vrstnem redu hipoteke ID pravice 000 na nepremičnino ID znak del stavbe 000-1;

II. tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati, da je upravičena zahtevati poplačilo njene terjatve do istega dolžnika v višini 214.000,00 EUR ter dopustiti izvršbo v vrstnem redu hipotek ID pravice 001, 002, 003, 004 na njenih zastavljenih nepremičninah ID znak: del stavbe 000-2, del stavbe 000-3, del stavbe 000-4 ter parcele 111;

III. tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati, da je upravičena zahtevati poplačilo njene terjatve do istega dolžnika v višini 196.000,00 EUR ter dopustiti izvršbo v vrstnem redu hipotek ID pravice 005 in 006 na njenih zastavljenih nepremičninah ID znak: del stavbe 000-5, parcela 222/1 (do deleža 1/2) ter parcela 222/3 (do deleža 1/2);

IV. tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati, da je upravičena zahtevati poplačilo njene terjatve do istega dolžnika v višini 713.000,00 EUR ter dopustiti izvršbo v vrstnem redu hipotek ID pravice 007, 008 in 009 na njenih zastavljenih nepremičninah ID znak: parcela 333, 444, 555, 666 ter 777 (vse do deleža 3/10);

V. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrne njene pravdne stroške v višini 6.525,00 EUR s pripadki.

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, da bi bil ZUKSB neustaven. Tožeča stranka je v zadostni meri izkazala odstop terjatve, saj potrditvena pogodba o odstopu terjatev z dne 21. 11. 2014 povsem zadostuje in hkrati opravlja funkcijo potrdila o odstopu v smislu 422. člena Obligacijskega zakonika. Glede na ZUKSB in obstoječo sodno prakso ni pomembno, če so bile na tožečo stranko prenesene vse terjatve povezane z maksimalnimi hipotekami na nepremičninah tožene stranke, kar pa še zlasti velja zato, ker je bil nad kreditojemalcem izveden postopek stečaja (s prijavo in preizkusom terjatev), zato je povsem jasno, da drugih potencialnih terjatev ni, nova pravna razmerja oziroma terjatve v zvezi z maksimalnimi hipotekami pa tudi več ne morejo nastati. Nesmiselna je teza tožene stranke, da bi bilo iz glavne pogodbe mogoče razbrati dogovor o neprenesenih terjatvah. V glavni pogodbi so podrobneje opredeljene pravice in obveznosti med odstopnikom (banko) in prevzemnikom terjatev (DUTB) ter naštete vse odstopljene terjatve do vseh kreditojemalcev posamezne banke. Popolnoma nerazumljivo je, zakaj bi se v glavni pogodbi navajale terjatve, ki se ne odstopajo. Sicer pa na podlagi 419. člena OZ s spremembo imetnika terjatve zadostuje zgolj obvestitev dolžnika, ne pa predložitev cesijske pogodbe. Tožeči stranki pa je prenos še nekoliko olajšal 29. člen ZUKSB. Tožba je sklepčna.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in pravilno obrazložena. Sodišče prve stopnje se z razlogi sodbe v celoti strinja, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja temveč le odgovarja na pritožbene navedbe.

6Vrhovno sodišče je v podobnem primeru že razsodilo, kako je treba razlagati 11. člen in drugi odstavek 29. člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank – ZUKSB. V sodbah II Ips 84/2007 in II Ips 242/2017, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje (opombi št. 1 in 2), je vrhovno sodišče povedalo, da je namen ZUKSB v tem, da „slabe“ terjatve, torej terjatve, ki so jih banke imele proti nesolventnim dolžnikom, prevzame DUTB z vsemi ukrepi zavarovanja in jih nato skuša poplačati ali unovčiti s pomočjo danih zavarovanj. Po oceni vrhovnega sodišča določbi 11. člena in drugega odstavka 29. člena ZUSKB predstavljata specialno pravilo gleda na splošno določbo četrtega odstavka 146. člena SPZ. Prenos premoženja skupaj s pripadajočimi zavarovanji, med katerimi je tudi maksimalna hipoteka, učinkuje med DUTB in dolžniki banke ne glede na omejitve, ki so določene z drugimi zakoni, med temi zakoni pa je tudi SPZ. Glede na takšno specialno določbo zato ni potrebno, da bi bilo na DUTB preneseno celotno upniško-dolžniško razmerje (ne glede na to, ali bi bilo to sploh mogoče). V obravnavanem primeru je šel glavni dolžnik v stečaj. Prenos terjatev na tožečo stranko je bil opravljen po začetem stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, zato nove terjatve iz posojilnih razmerij z njim niti niso mogle več nastajati in omejitev prenosa maksimalne hipoteke ni imela več pomena. Zato v konkretnem primeru tudi ni pomembno, ali so bile na DUTB prenesene vse terjatve banke iz upniško-dolžniškega razmerja proti konkretnemu dolžniku.

7Citirani določbi ZUKSB nista neustavni. Takšno je tudi stališče višjega sodišča v tej zadevi. Pritožnica neustavnost zatrjuje v tem, da se je njen položaj poslabšal, ker določbi retroaktivno posegata v pravno že urejena obligacijska in stvarnopravna razmerja (pridobljene pravice in obveznosti), za kar ni nobenega upravičenega cilja in takšno postopanje ne prestane strogega testa sorazmernosti. Pritožnica zatrjuje, da sta dolžnik in zastavna dolžnica (pritožnica) zaradi prenosa v bistveno slabšem položaju, kot sta bila prej, saj je bilo na primer možnost moratorija ali obročnega plačila oziroma prevzema kreditnega razmerja veliko lažje doseči, če bi bila upnica banka. Tožeča stranka namreč po devetem odstavku 11. člena ZUKSB ne sme upravljati nobenih dejavnosti, za katero se zahteva dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, izrecno je še določeno, da DUTB tudi ni kreditna institucija v smislu zakona, ki ureja bančništvo. To pomeni, da ne more nuditi storitev in ugodnosti, ki bi spreminjala nekdanja oziroma „oživela“ odstopljena kreditna razmerja.

8Višje sodišče najprej ugotavlja, da že iz samih pritožbenih trditev ne izhaja, da bi bilo kaj takšnega, kar ima v mislih pritožnica, nemogoče. Že sama navaja, da bi bilo le veliko težje dosegljivo. Sicer pa višje sodišče pritrjuje tožeči stranki, ki v odgovoru na tožbo navaja, da ZUKSB ne preprečuje, da bi DUTB podaljšal ročnost kredita. Kaj takšnega ni določeno niti v 10.a členu niti v 13. členu ZUKSB. Tožeča stranka celo izrecno opozarja na peti odstavek 10.a člena ZUKSB, ki ji omogoča sodelovati pri prestrukturiranju gospodarske družbe s katerim koli pravnimi poslom, da se ji zagotovi kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost. Višje sodišče zato ugotavlja, da pritožničino stališče o neustavnosti 11. člena in drugega odstavka 29. člena ZUKSB predvsem načrtno spregleda (zamolči) zakonsko ureditev po ZUKSB, ki je jasna, in sicer z namenom, da bi pri sodišču vzbudila dvom v ustavnost predpisa. Pritožnica si tudi zmotno predstavlja, da je maksimalna hipoteka pomenila zanjo nespremenljivost upnika. Kaj takšnega ne izhaja niti iz SPZ (prim. zadnji odstavek 146. člena SPZ). Pritožnica v tem delu dejansko govori o „golem pričakovanju“ - kaj vse bi eventualno dolžnik lahko storil, če bi upnica bila še vedno banka. Tega pravo ne varuje (prim. VSL, sodba in sklep I Cpg 128/2015 z dne 27. 5. 2015). Poleg tega pa pritožnica ne upošteva, da je dolžnik v stečaju.

9Pritožnica hkrati navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni navedlo vseh odločilnih dejstev v zvezi s prehodom terjatve na tožečo stranko, obstoja teh dejstev ni ugotovilo z zadostno stopnjo materialne resnice (kot navaja), to je prepričanjem, če pa že, je odločitev preuranjena, če ne že zmotna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer pa tudi trditve niso bile popolne in pravilne, da bi bila tožba sklepčna. Višje sodišče ugotavlja, da so pritožbeni razlogi, ki jih pritožnica uveljavlja, sami po sebi izključujoči, višje sodišče pa jih je namerno povzelo zaradi prikaza obrambe tožene stranke, ki se tudi na pritožbeni stopnji nadaljuje v smislu, nič ni popolno zatrjevano, nič ni dokazano. Da absolutno bistvena kršitev določb postopka ni podana, izhaja že iz sedem strani dolge, mestoma težko nerazumljive pritožbe. Izpodbijano sodbo se vsekakor da preizkusiti. Višje sodišče v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene sklope.

10Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo. Prehod terjatev na tožečo stranko izhaja iz Potrditvene pogodbe o odstopu terjatev z dne 21. 11. 2014 (A1), sklenjene med tožečo stranko in odstopnikom (banko). V 1. členu sta pogodbeni stranki ugotovili, da je odstopnik 13. 10. 2014 tožeči stranki odstopil terjatve iz kreditnih in ostalih pogodb, vključno z vsemi povezanimi stranskimi pravicami, ki so številčno prepisane v prvi alineji 5. točke obrazložitve sodišča prve stopnje in jih višje sodišče po nepotrebnem ne prepisuje. Pritožnica se moti, ko zatrjuje, da bi tožeča stranka lahko prehod terjatve dokazala le tako, da bi predložila glavno pogodbo o prenosu. Sporno dejstvo je moč dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi (primerjaj prvi odstavek 212. člena ZPP). Za dokazovanje dejstva odstopa terjatve ni določeno drugače. Izjava odstopnika in pridobitelja, v kateri skupaj izjavita, katere terjatve, po katerih kreditnih pogodbah so prenesene na pridobitelja, zadošča za stopnjo prepričanja. Pritožnica skuša dokazno oceno glede potrditvene pogodbe izpodbiti s trditvijo, da že iz točk 1.1.1.1 izhaja, da so v potrditvenem sporazumu zajete terjatve, ki niso predmet tega postopka. Vendar s tem ne more uspeti. Tožeča stranka je jasno označila terjatve in pogodbe, katerih plačilo uveljavlja v tem postopku. Kolikšna je terjatev iz posameznih pogodb, ki jih tožeča stranka vtožuje, je tožeča stranka že v tožbi povsem jasno in konkretizirano navedla. Sodišče prve stopnje je v tem delu jasno in pravilno povedalo, da pritožnica z golim negiranjem v smeri nevednosti ne more uspeti.

11Pritožnica navaja, da je v točkah 4. členov 6., 8., 11 kreditnih pogodb jasno določeno, da bo za zavarovanje posameznega kredita služilo sicer več različnih maksimalnih hipotek, vendar le ena izmed njih je bila ustanovljena na nepremičnini pritožnice, in sicer 1. 8. 2007 v višini 300.000 EUR. Višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica na prvi stopnji zastopala stališče, da je dolžna trpeti prodajo le nepremičnine parc. št. 222/1 in 222/3 k. o. X (ID pravice 006) do ½ in nepremičnine E7/B2 k. o. Y (ID pravice 005), na kateri je bila dne 1. 8. 2007 ustanovljena maksimalna hipoteka v višini 300.000 EUR.

12Pritožbeno stališče je zmotno, saj ponavlja zmotno stališče o pravni naravi maksimalne hipoteke. Sodišče prve stopnje je v 12. točki pravilno ugotovilo (tega pritožba tudi v ničemer konkretno ne izpodbija), da iz kreditnih pogodb (priloge A2 do A18) izhaja, da so pri določilih o zavarovanju terjatev povzeti vsi dogovori o ustanovitvi maksimalnih hipotek, veljavnih v času sklenitve kreditne pogodbe, (kar pa je še bolj pomembno) enako je bilo tudi ob sklenitvi pogodb o zastavi nepremičnin, s katerimi so bile ustanovljene maksimalne hipoteke (priloge A39, A44, A46, A47, A50 in A51). V členih št. 4 pogodb o zastavi nepremičnine je bilo dogovorjeno, da med pogodbenimi strankami obstaja soglasje o tem, da so s to pogodbo zavarovani zneski terjatev iz že sklenjenih kreditnih pogodb ter zneski, ki bodo določeni v bodočih kreditnih pogodbah, ki jih bosta upnik in dolžnik (kreditojemalec) sklenila med seboj …, vse do skupne višine terjatve, s katero jamči zastavitelj (pritožnica). Ob takšni vsebini maksimalnih hipotek je pritožbeno sklicevanje na zgoraj citirane določbe točke 4. posamezne kreditne pogodbe neutemeljeno. Pritožnica se je kot zastavna dolžnica z več pogodbami o zastavi nepremičnin z več maksimalnimi hipotekami zavezala, da bo upnik za poplačilo vseh svojih (sedanjih in bodočih) terjatev do kreditojemalca, ki ob zapadlosti ne bodo plačane, lahko zahteval prodajo zastavljenih nepremičnin in poplačilo iz njihove vrednost do višine maksimalne hipoteke. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena SPZ). S pogodbo o zastavi nepremičnin se je zastavni dolžnik zavezal, da bo z zastavljenimi nepremičninami jamčil za poplačilo vseh terjatev upnika do dolžnika (zastavna pravica za tuj dolg), tako obstoječih kot prihodnjih iz naslova kreditnih pogodb. Gre za pogodbo med zastaviteljem (pritožnico) in upnikom (tožečo stranko), zato vsebina dogovora o obsegu zavarovanja iz posamezne kreditne pogodbe, sklenjene med upnikom in dolžnikom, pravzaprav niti ni bistvena.

13Pritožnica vztraja, da je treba v hipotekarni tožbi po maksimalni hipoteki v tožbenem zahtevku opredeliti najvišji znesek, do katerega jamči nepremičnina, če terjatev presega zavarovanje. Sicer obstoji bojazen, da maksimalne hipoteke ne bodo nikoli izbrisane, kajti za izbris hipoteke je nujno potrebno celotno plačilo.

14Najprej višje sodišče ugotavlja, da je tožnica za poplačilo terjatev iz prvih treh točk izreka zahtevala dovolitev prodaje za zneske, ki so nižji od zneskov maksimalne hipoteke, v zadnje pa do višine maksimalne hipoteke. Že zato pritožbeni argument ne vzdrži. Pritožnica je zastavna dolžnica. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je za poplačilo točno določenega denarnega zneska dopustno prodati točno določeno nepremičnino pritožnice (prvi odstavek 153. člena SPZ). Bistveni pritožbeni argument, da bodo sicer maksimalne hipoteke ostale vpisane, je odveč, saj se bodo ob prisilni prodaji poleg pritožničine lastninske pravice iz zemljiške knjige izbrisale tudi vse hipoteke, skladno z 209. členom ZIZ in drugim odstavkom 89. člena ZZK-1. Višje sodišče še ugotavlja, da je tožnica že v tožbi navedla, da znesek terjatev presega tržno vrednost nepremičnin. To v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno (prvi odstavek 214. člena ZPP).

15Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člen ZPP).