VSK sklep I Ip 174/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Kopru kot neutemeljenega in neobrazloženega zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi in naložilo dolžniku v plačilo nadaljnje stroške postopka v znesku 245,52 EUR.

Zoper sklep se dolžnik pritožuje in navaja, da sodišče ni upoštevalo 149. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki določa pravila, kadar gre za izvršbo na sredstva samoupravne lokalne skupnosti. Sodišče je napačno dovolilo izvršbo na vsa sredstva, ne glede na njihov namen ali vir. V tem smislu je dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Prihodki in odhodki so planirani z letnim proračunom, zato nanje ni mogoče seči z izvršbo. Predlagali so vpogled v Odlok o proračunu Občine K. za leto 2009, iz katerega izhaja, da so planirani odhodki višji od prihodkov, kar pomeni, da ni nobenih sredstev, ki ne bi bila namenjena za zagotavljanje temeljnih nalog občine. Proračunski primanjkljaj občine K. je nenazadnje splošno znano dejstvo, ki bi ga sodišče moralo upoštevati.

Upnik je sicer podal odgovor na pritožbo, vendar ta po določbi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni predviden, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar sodišče prve stopnje odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi, najprej ugotavlja, ali je bil ugovor obrazložen. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ mora namreč dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljenega. Navedena dejstva morajo biti taka, da bi, če bi se izkazala za resnična, preprečevala izvršbo iz enega od razlogov, naštetih v 55. členu ZIZ. Dolžnica se je v ugovoru zgolj sklicevala na 149. člen ZIZ in trdila, da so denarna sredstva na računu Občine K. nujno potrebna za opravljanje občinskih temeljnih nalog oziroma dejavnosti, ne da bi to svojo trditev konkretizirala (če bi taka pavšalna trditev držala, bi že zakonodajalec štel, da so vsa sredstva na računih temeljnih samoupravnih lokalnih skupnosti nujno potrebna za izvrševanje njihovih temeljnih nalog in bi sredstva na njihovih računih v celoti izvzel iz izvršbe). Pritožba izhaja iz napačne predpostavke, da je pomanjkljive navedbe mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da ugovor (ob nasprotovanju upnika v odgovoru na ugovor) ni bil obrazložen in da ga je bilo treba zato kot neutemeljenega zavrniti.

Pritožbeno sodišče je sklep preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).