VSK sodba PRp 272/2009

Postopek zoper obdolženega G. S. zaradi prekrška po določbi šestega odstavka 138. čl. ZVCP-1, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 22. junija 2006 ob 10.35 uri vozil motorno kolo, po regionalni cesti II. reda št. 409, odseku 304, iz smeri Pl. proti P., pri tem pa v času, ko je vozil motorno kolo, ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil oziroma je vozil v nasprotju z omejitvijo, vpisano v njegovem vozniškem dovoljenju, saj je imel vpisan podatek „A z omejitvijo“, se iz razloga po določbi 4. točke prvega odstavka 136. čl. Zakona o prekrških (dalje ZP-1) ustavi, ker je pregon zastaran.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijanim sklepom razsodilo, da je obdolženi G. S. odgovoren za prekršek po določbi šestega odstavka 138. čl. ZVCP-1 in mu na podlagi navedenega zakonskega določila izreklo globo 500,00 EUR. Sklenilo je še, da mora na podlagi določbe prvega odstavka 144. čl. ZP-1 obdolženec plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter zoper odločitev o sankciji. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in odloči o zadevi, oziroma odpravi ugotovljene kršitve ter na ustni obravnavi po potrebi dopolni dokazni postopek ter s sodbo odloči o zahtevi tako, da postopek o prekršku ustavi zaradi zastaranja pregona, podrejeno predlaga, da sodišče obdolžencu izrečeno kazen omili, oziroma izreče opomin.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je predlagateljica postopka o prekršku, Postaja prometne policije P. zoper obdolženca zaradi prekrška, ki naj bi bil storjen 22. junija 2006, na sodišče vložila obdolžilni predlog, dne 3. julija 2008, in sicer potem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. IV Ips 75/2007 z dne 18. marca 2008 razsodilo, da se plačilni nalog Postaje prometne policije P. z dne 22. junija 2006, razveljavi glede prekrška po šestem odstavku 138. čl. ZVCP-1, zanj določene globe in stranske sankcije in se zadeva v tem delu vrne prekrškovnemu organu v nadaljnji postopek. Tako je odločilo, ker o prekršku ni odločil pristojni organ. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi sodbe zapisalo, da bo moral prekrškovni organ v nadaljnjem postopku odločiti o vložitvi obdolžilnega predloga (tretji odstavek 51. čl. ZP-1), vendar pa bi prekrškovni organ obdolžilni predlog lahko vložil le do izteka roka za zastaranje pregona. Po določbi prvega odstavka 42. čl. ZP-1 namreč postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. ZP-1 v določbi tretjega odstavka 42. čl. določa, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, vendar višje sodišče ugotavlja, da dejanje Vrhovnega državnega tožilca, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 129.a čl. ZP-1, sedme alinee drugega odstavka 52. čl. ZP-1, v zvezi s tretjim odstavkom 51. čl. ZP-1 in v zvezi z drugim odstavkom 155. čl. ZP-1, ker o zadevi ni odločil pristojni organ, ni mogoče šteti kot dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška, pač pa ravno nasprotno. Postopek o prekršku začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa (prvi odstavek 103. čl. ZP-1) zato bi to dejanje prekrškovnega organa privedlo do pretrganja zastaranja le v primeru, da bi bil obdolžilni predlog vložen znotraj dveletnega roka, ki je pričel teči s trenutkom, ko naj bi bil prekršek storjen. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče na podlagi določbe četrte točke prvega odstavka 136. čl. ZP-1 s sodbo postopek zoper obdolženca, začet na obdolžilni predlog PPP P., z dne 3. julija 2008 ustavilo, ker je pregon zastaran.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 144. čl. ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 147. čl. ZP-1.