VSK sklep Cpg 145/2009

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter tožba zavrže.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 2.184,42 EUR pravdnih stroškov in 421,36 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da spada odločitev o predmetnem sporu v sodno pristojnost.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev na podlagi vpogleda v pogodbo, sklenjeno med toženo stranko in družbo R. d.o.o. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da pogodbeni stranki glede penalov (zaradi zavlačevanja z imenovanjem arbitrov) nista dogovorila arbitražne pristojnosti. Penali so namreč kazen, ki sta jo stranki dogovorili v zvezi z arbitražnim postopkom, zato je logično, da tudi o njih odloča arbitraža. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje negira pogodbeno voljo strank, ki sta želeli arbitražno reševanje vseh morebitnih sporov. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi tega tudi neposredno zaslišati stranke.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Terjatev iz naslova penalov, ki sta jih s pogodbo z dne 30.4.2006 dogovorili tožena stranka in družba R. d.o.o. za primer oviranja postopka imenovanja arbitrov, je družba R. d.o.o. cedirala na tožečo stranko, pri čemer pravno razmerje, iz katerega izvira cedirana terjatev, spremlja tudi klavzula o arbitražnem reševanju sporov. Ta klavzula je s terjatvijo tesno povezana, saj bi se njena vsebina bistveno spremenila (v škodo toženca kot pogodbene stranke), če se njeno učinkovanje ne bi razširilo tudi na razmerje med konkretnima pravdnima strankama. Zato je treba po mnenju pritožbenega sodišča, ki mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, tudi za tovrsten dogovor analogno uporabiti pravilo o prehodu stranskih pravic iz prvega odstavka 428. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

Iz konkretne vsebine arbitražnega sporazuma izhaja, da sta se stranki pogodbe z dne 30.4.2006 dogovorili, da je priložnostna arbitraža pristojna za reševanje (vseh) njunih medsebojnih sporov. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni (upoštevaje ob tem tudi trend široke razlage arbitražnega reševanja sporov), da je arbitražno reševanje sporov dogovorjeno za vse spore, ki izvirajo iz te pogodbe ali so z njo v zvezi ali izvirajo iz njene kršitve, prenehanja ali neveljavnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča se arbitražna klavzula v konkretnem primeru nanaša tudi na reševanje sporov glede plačila penalov zaradi zaviranja arbitražne procedure, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba. V tej zvezi pritožbeno sodišče tudi opozarja na določilo tretjega odstavka 14. čl. Zakona o arbitraži – ZArbit (prej prvi odstavek 466. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), po kateri imenuje arbitra sodišča, če ga noče prostovoljno in pravočasno imenovati stranka. Iz tega razloga ni nobene bojazni (kar potrjuje tudi pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Kopru v priloženi zadevi Ng 1 z dne 24.11.2008), da o sporu glede predmetne terjatve iz naslova penalov zaradi zavlačevanja arbitražne procedure, ne bi mogel odločati pogodbeno dogovorjeni forum, to je dogovorjena priložnostna arbitraža.

Sodišče prve stopnje je torej nepravilno odločilo, da je pristojno za reševanje predmetne tožbe, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 5. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in tožbo zaradi sodne nepristojnosti zavrglo (drugi odstavek 354. čl. ZPP).

Tožena stranka je v pravdi uspela, zato je upravičena do povrnitve vseh potrebnih pravdnih stroškov. V tej zvezi ji je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške v postopku na prvi stopnji priznalo znesek 2.184,42 EUR (za odgovor na tožbo 1.500 odvetniških točk, za končno poročilo stranki 20 odvetniških točk, za materialne stroške v pavšalu v višini 2% in 630,07 EUR za sodno takso za odgovor na tožbo; poleg tega pa še 1.500 odvetniških točk za prvo pripravljalno vlogo, 2% za materialne stroške in 20% DDV na odmerjeno nagrado za prvo pripravljalno vlogo). Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji gredo tudi uveljavljeni pritožbeni stroški v višini 421,36 EUR (za sestavo pritožbe 750 odvetniških točk, 2% za materialne stroške in 20 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado), pri čemer je v primeru zamude upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (od priznanih stroškov), ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.