428. člen OZ

Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru upnica od začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. dalje ni imela več pravice izterjevati davčnega dolga od dolžnika A. A. na podlagi osebne odgovornosti le-tega za obveznosti navedene družbe. Vendar, kot rečeno, pravni temelj za vodenje predmetne izvršbe za izterjavo davčnega dolga v obravnavani zadevi ni subsidiarna osebna odgovornost družbenika A. A. za obveznosti (sedaj že izbrisane) družbe A. k. d., temveč je podlaga dolžnikovo hipotekarno jamstvo na solastnem deležu do 1/3 na nepremičnini ID znak št. 01, do katerega je upnica upravičena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 46/2015 z dne 3. 2. 2015. Zgolj dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. na pravni položaj A. A. kot hipotekarnega dolžnika oziroma na njegovo odgovornost za poplačilo upničine terjatve s solastnim deležem do 1/3 nepremičnini, na kateri ima upnica prisilno hipoteko, v ničemer ne vpliva. Ko gre za hipoteko za tuj dolg, se namreč vzpostavi pravno razmerje kot pri poroštvu. S to razliko, da jamči zastavitelj za tujo obveznost z vrednostjo zastavljene stvari, porok pa z vsem svojim premoženjem. Po določilu drugega odstavka 1022

Višje sodišče ugotavlja, da je določba 4. člena Prodajne pogodbe povsem jasna (prvi odstavek 82. člena OZ). Na podlagi te določbe je kupnina poravnana s toženkino pridobitvijo (s hipotekami) obremenjenih nepremičnin, kar pomeni, da je toženka te nepremičnine pridobila neodplačno. Iz navedene določbe (niti iz drugi določb pogodbe) pa ne izhaja, da je oziroma bo toženka prevzela tudi dolgove nasproti hipotekarnim upnikom (prim. 428. člen OZ). Da bi se dolžnica in toženka na kakšen drug način (torej ne s Prodajno pogodbo) dogovorili glede prevzema dolgov, pa toženka ni konkretizirano zatrjevala.

Iz pogodbe o poplačilu ne izhaja dogovor, da bo dolg iz posojilne pogodbe (namesto posojilojemalke) tožnici poplačala toženka. Iz pogodbe o poplačilu je razvidno le, da ima tožnica na nepremičnini, ki je v lasti toženke, vknjiženo hipoteko za zavarovanje terjatve, ki je po opisu enaka tisti iz posojilne pogodbe. V pogodbi o poplačilu res ni izrecnega določila, da toženka tožnici jamči le do višine prejetih kupnin iz naslova prodaje nepremičnine, niti določila, da je toženka prosta obveznosti vračila posojila, ko se nepremičnina proda. Vendar pa oboje logično izhaja iz dejstva, da je v pogodbi o poplačilu ugotovljen le obstoj tožničine hipoteke na toženkini nepremičnini, ne pa tudi prevzem zavarovane obveznosti s strani toženke. Več kot to, da je bila toženka v času sklenitve pogodbe o poplačilu aktualna lastnica nepremičnine, ki je bila obremenjena s hipoteko v korist tožnice, ter s tem tožničina zastavna (realna) dolžnica, iz pogodbe o poplačilu ne izhaja. Sámo dejstvo, da je bila toženka tedaj tožničina zastavna (realna) dolžnica, še ne pomeni, da je bila tudi njena nova osebna dolžnica. S prenosom zavarovane terjatve se na prevzemnika terjatve prenese tudi hipoteka kot strans

Do uvedbe in začetka stečaja ni mogoče vedeti, ali bo posel lahko oziroma bo izpodbojen ali ne. Če se stečajni postopek ne bi začel, za sporni posel ne bi bi veljalo nobeno izpodbojno obdobje. Glede na navedeno o pridobljeni pravici "neizpodbojnosti posla" pred začetkom stečaja ni mogoče govoriti. Pred začetkom stečaja tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bodo za konkreten primer veljala določena stečajna pravila. Pričakovanje, da zakon ne bo spremenjen, ni pravno varovano. Spremenjeno pravilo o daljšem izpodbojnem obdobju 5 let ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej. Velja le za tiste stečajne postopke, ki so se začeli po uveljavitvi novele. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev učinkov darilne pogodbe, a zato po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Tudi zgolj z razveljavitvijo učinka darilne pogodbe, to je razveljavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil in spremembo v zemljiški knjigi, bo namreč učinek izpodbijanja dosežen.

Pravilna je prvostopenjska presoja o tem, da v obravnavanem primeru ni bilo kršeno ne načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, ne načelo enake vrednosti dajatev. Navedeni načeli nista uporabni neposredno, saj morajo biti izpolnjeni pogoji za uporabo katerega od institutov, v katerih sta načeli konkretizirani. Prav tako tožeča stranka ni dokazala, da je nastopila naknadna nemožnost izpolnitve, ker tožena stranka obveznosti po Pogodbi ne more več izpolniti, češ da počivališče B. "očitno nikoli ne bo zgrajeno". Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bodo sporne pogodbene obveznosti tožene stranke zapadle ob izgradnji počivališča B. Upoštevajoč odsotnost določitve roka, v katerem naj bi tožena stranka počivališče zgradila, ter dejstvo, da je Pogodba sklenjena za nedoločen čas, pa pritožbene navedbe, da je izgradnja počivališča povsem "v zraku" ter da je nejasno, ali bo do tega sploh kdaj prišlo, ne morejo spremeniti pravilnosti izpodbijane odločitve. Dogovor pravdnih strank o plačilu nadomestila je dopusten in sklenjen v okviru avtonomije pogodbenih stran.

Zgolj prvi toženec je namreč tisti, ki je bil na temelju posojilne pogodbe z zapustnikom v obligacijskem odnosu, zato je zgolj prvega toženca kot dolžnika iz tega obveznostnega razmerja mogoče zavezati k povrnitvi dolžnega zneska posojila v zapuščino po pokojnem posojilodajalcu (574. člen OZ).

Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. S prevzemom dolga stopi prevzemnik namesto prejšnjega dolžnika, ta pa je prost obveznosti.

Pravno razmerje, iz katerega izvira cedirana terjatev, spremlja tudi klavzula o arbitražnem reševanju sporov. Za tovrsten dogovor je potrebno analogno uporabiti pravilo o prehodu stranskih pravic iz prvega odstavka 428. čl. OZ.