VSK sodba Cpg 141/2009

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

S sklepom in izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna izročiti tožeči stranki nadomestni avtomobil znamke AUDI A8, star največ šest mesecev in osem dni, s prevoženimi največ 23.500 km, opremljenega z vgrajenim varnostnim sistemom za menjalnik proti kraji, na način, kot je bil opremljen poškodovani avtomobil, plačati ji stroške nadomestnega avtomobila v višini 15.503,00 SIT mesečno, zvišano za stroške hrambe avtomobila pri družbi P. d.d., vse to z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izstavitve in plačila vsakega posameznega mesečnega računa za nadomestno vozilo in strošek hrambe do izplačila, ter ji povrniti pravdne stroške z enakimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških do izplačila, vse to v 15 dneh, tožeča stranka pa se zaveže izročiti ostanke poškodovanega avtomobila toženi stranki takoj po izvršitvi tega zahtevka s strani tožene stranke.“; delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 11.172,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je tam navedena, višji podrejeni zahtevek pa zavrnilo; zaradi delnega umika tožbe za znesek 28.350,18 EUR, postopek v tem delu ustavilo; tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.689,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev v tem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je tekom postopka delno spremenila primarni zahtevek, nazadnje ga je zastavila z vlogo z dne 30.6.2008, ki jo je izročila sodišču na obravnavi dne 2.7.2008, vendar pa o tem zahtevku tožeče stranke v izpodbijani sodbi ni nobene besede, govora je le o prvotnem, na dan sojenja neobstoječem in popolnoma drugačnem primarnem zahtevku, čeprav tudi njega ne navaja tako, kot je bil zastavljen. Navaja, da sta mnenji izvedenca tožene stranke Ž. in izvedenca P. glede višine škode do tolarja skoraj enaka, kar je nemogoče in pomeni, da je izvedenec P. skoraj dobesedno prepisal mnenje izvedenca tožene stranke Ž., in da dejansko ni podal lastnega mnenja. V mnenju je napisal, da se višina odškodnine določa na podlagi ogleda vozila in predračuna popravila, vendar le zaradi „teorije“ o načinu ugotavljanja višine škode, ni pa tega upošteval. Ali ni v spisu več predračunov glede višine škode, ki so pravzaprav predračuni pooblaščenih oseb, vendar jih ta izvedenec kljub omenjenemu stališču o načinu ugotavljanja višine škode, sploh ni upošteval. Izvedenec P. se je pokazal nekompetentnim za izdelavo tako zahtevnega mnenja že s tem, da je ocenil, da je na avtomobilu tako visoke klase namesto vseh štirih koles, potrebno zamenjati samo poškodovana kolesa. Tožeča stranka je zato predlagala imenovanje drugega izvedenca, in sicer iz tovarne Audi, o čemur izpodbijana sodba ne navaja niti besede. Izvedenec ni povedal ničesar niti o dejstvu, da so tako poškodovana vozila v računalniku, in da je informacija o tej tako veliki poškodbi, dostopna vsem mogočim kupcem, ter da bo zaradi tega cena popravljenega vozila veliko nižja. Zakaj je izvedenec P. navedel, da „vse zavarovalne družbe v Sloveniji izplačajo odškodnino brez upoštevanja DDV“, in zakaj trdi, da le-ta ni plačan, je nejasno, saj to ne drži. Tožnik je z izplačilom posamičnih mesečnih zneskov za ta avto iz pogodbe o leasingu plačal tudi DDV. Če izvedenec tega ne ve, je diskvalificiran za takšno nalogo. S tem je pokazal, da je na strani zavarovalnic in o tem nima lastnega mnenja. Ker je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov z imenovanjem izvedenca zaradi ogleda vozila, je avtomobil še vedno v takšnem stanju v garaži serviserja in zaradi tega še vedno nastajajo stroški tako zaradi garažiranja, kot tudi zaradi nadomestnega vozila in so nastajali vse dokler tožnik ni kupil drugo vozilo. Ne drži stališče sodišča, da tožena stranka ne odgovarja za škodo v obliki stroškov zaradi zavarovanja, registracije, manipulativnih stroškov in stroškov v zvezi s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu. Ali ni tožnik utrpel škodo, ker je avtomobil uporabljal le 6 mesecev, plačal pa je premijo za 12 mesecev? Ali pa škodo zaradi registracije, ki jo je plačal za leto dni, koristil pa jo je le 6 mesecev? Ali ni logično, da tožnik teh stroškov ne bi imel, če ne bi bilo prometne nezgode. Leasingodajalec je pooblastil tožečo stranko, da lahko uveljavlja celotno škodo, ki jo je imel v zvezi s tem škodnim dogodkom, njegova škoda pa je vse to, kar je zahteval. Ne drži navedba izpodbijane sodbe, da tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov za uporabo nadomestnega avtomobila v višini 15.503 SIT mesečno, saj bi to pomenilo, da je tožniku najemodajalec dal osebni avtomobil tako visoke kategorije za le 64,69 EUR mesečno. Dejansko je tožnikov zahtevek veliko višji in se omenjeni znesek nanaša na stroške dnevne uporabe, ne pa mesečne. Tudi izrek o stroških je nejasen in se ga ne da preizkusiti. Kako je izpodbijana sodba prišla le do zneska 6.484,14 EUR ni jasno in tožeča stranka ne ve, kaj vse je upoštevala kot njene, kaj pa kot stroške tožene stranke.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je tekom postopka z vlogo z dne 30.6.2008, izročeno sodišču prve stopnje na glavni obravnavi dne 2.7.2008, spremenila oziroma modificirala primarni tožbeni zahtevek in da ni sodišče prve stopnje o tej spremembi nič reklo; gre za kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da takšno ravnanje oziroma opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, kolikor se ta nanaša na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka. Gre za to, da je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da v posledici škodnega dogodka, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke, tožeča stranka ni upravičena do drugega enakovrednega vozila, ampak do pokritja stroškov, ki so potrebni za popravilo poškodovanega vozila, utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, pa najsibo takšen, kot ga je tožeča stranka uveljavljala v tožbi, ali pa kasneje spremenjenega v vlogi z dne 30.6.2008. Oba namreč merita na drugo vozilo, ki bi bilo enakovredno poškodovanemu vozilu pred poškodbo, zato je vseeno, ali je to do črke ali številke natančno označeno ali ne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki pred pravdo angažirali vsaka svojega izvedenca avtomobilske stroke, in sicer tožeča stranka Z. S. iz S., tožena stranka pa I. Ž. iz L. Izvedenski mnenji imenovanih izvedencev je zato sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo le kot navedbe strank. V predmetnem postopku pa je sodišče prve stopnje postavilo sodnega cenilca P. P. iz N. in je njegovemu mnenju v celoti sledilo, ker je ugotovilo, da je strokovno prepričljivo. Ta cenilec je ocenil, da v obravnavanem primeru niti po ekonomskem in niti po tehničnem kriteriju ni šlo za totalno škodo, za kar se je zavzemala tožeča stranka, saj cena popravila ni dosegla ali presegla vrednosti vozila (predstavlja približno 35% vrednosti vozila pred poškodbo). Višino odškodnine je določil na podlagi ogleda vozila in predračuna popravila, izdanega s strani pooblaščenega servisa. S trditvami, da izvedenec ni upošteval več predračunov glede višine škode, ki so v spisu, pritožnica neutemeljeno izpodbija omenjene podlage za ugotavljanje škode, glede na to, da so pritožbene trditve v tem delu posplošene in ne navajajo konkretno, katerih predračunov izvedenec ni upošteval. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo tiste dokaze, ki jih je povzelo v izpodbijani sodbi, ostale dokaze pa je kot nepotrebne zavrnilo. Torej je s tem zavrnilo tudi dokazni predlog tožeče stranke za imenovanje drugega izvedenca za oceno škode na vozilu (iz tovarne Audi). Po določilu 3. odst. 254. čl. ZPP, sodišče imenuje drugega izvedenca le, če so v mnenju izvedenca, ki je že podal svoje mnenje, nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. V obravnavanem primeru pa izdelano mnenje ni obremenjeno s takšnimi pomanjkljivostmi, tožeča stranka izraža le nezadovoljstvo in polemizira z njim, tako na primer z izpodbijanjem stališča izvedenca, da je na vozilu treba zamenjati samo poškodovana kolesa, ne pa vseh štirih, kot to meni pritožnik, da pritiče vozilu tako visoke klase. Izvedenec je tudi navedel, da mora vsa poškodovana vozila Audi, ki so popravljena na pooblaščenem servisu, servis vnesti v informacijski sistem; da je ta zaznamek viden na vseh pooblaščenih servisih v Evropi in da informacija zajema celoten spisek zamenjanih delov in obseg izvedenih popravil. Ne drži pa pritožbena trditev, da izvedenec tega v svoji cenitvi ni upošteval, saj je ocenil manjvrednost vozila na 5.049,24 EUR (1.210.000,00 SIT), kar je navedel kot osebno oceno na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil z delom, ne pa na podlagi tabel, ki so že relativno stare. Brez potrebe pritožnica polemizira z izvedencem, ki je menil, da tožeča stranka na izplačano odškodnino ni upravičena do DDV, glede na to, da ji je sodišče prve stopnje DDV priznalo. Pri vprašanju, ali je oškodovanec upravičen tudi do DDV na znesek odškodnine, pa ne gre za vprašanje s področja stroke, ki ga pokriva imenovani izvedenec, zaradi česar pritožnica neutemeljeno iz tega razloga izpodbija strokovnost izvedenca.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo odškodnino v obliki zneska, potrebnega za popravilo v nesreči poškodovanega vozila (ne pa v obliki drugega vozila). V takšnem primeru pa ima prav sodišče prve stopnje, da stroški zavarovanja, registracije, manipulativnih stroškov in stroškov v zvezi s sklenitvijo leasing pogodbe, niso v vzročni zvezi z nastalo škodo. V nasprotju s svojimi lastnimi navedbami na prvi stopnji, tožeča stranka sedaj v pritožbi trdi, da je uveljavljala povrnitev stroškov za uporabo nadomestnega vozila v višini 15.503,00 SIT dnevno, ne pa mesečno, zaradi česar teh trditev ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je odmerilo stroške tožeče stranke v znesku 6.484,14 EUR. Po podatkih spisa je odločitev v stroškovnem delu mogoče preizkusiti, saj je sodišče upoštevalo dopolnjen stroškovnik tožeče stranke z dne 18.3.2009 in ji je priznalo vse postavke po tem stroškovniku. Stroške tožene stranke je odmerilo v znesku 5.930,61 EUR in ji je pri tem ravno tako priznalo vse postavke po stroškovniku z dne 19.3.2009.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da v njem ni navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).