VSK sklep II Ip 635/2009

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 16.4.2009.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in na tej podlagi nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagal razveljavitev sklepa o izvršbi. Vztraja pri navedbah iz ugovora in navaja, da ni od upnice prejel nobene od dogovorjenih oblik odpovedi, pač pa je to prvič videl ob prejemu sklepa o izvršbi. Tudi v kolikor bi izhajali iz dejstva, da upnica lahko odstopi od pogodbe brez naknadnega roka, v tem primeru ni bila izpolnjena dolžnost obvestitve nasprotne stranke, kot to izhaja iz 109. čl. OZ. Dolžnik je upnico obvestil o spremenjenih okoliščinah, zaradi katerih ni uspel pravočasno poravnati tekočih obveznosti iz kredita in jo je zaprosil za reprogramiranje. Predvsem je šlo za njegovo 18 mesečno nepredvideno bolniško odsotnost v letih 2006 in 2007, zaradi katere je tudi prišlo do motenj v poslovanju in posledično tudi nezmožnosti tekočega odplačevanja dolga. Menil je, da je upnica okoliščine sprejela in razumela, saj se sicer z njim ne bi več mesecev dogovarjala o rešitvi nastalega problema. Upnica pa tudi ni poskušala obvestila še enkrat vročiti dolžniku, niti ga kako drugače obvestiti o odpovedi pogodbe, kar bi kot močnejša stranka morala storiti. Podrejeno pa navaja, da so neplačane obveznosti po pogodbi na dan pošiljanja odpovedi znašale le 36.371,63 EUR in ne 79.526,31 EUR, kot znaša celotni dolgovani znesek po pogodbi. Iz previdnosti oporeka tudi višini tega zneska, saj meni, da obresti niso pravilno izračunane.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Ključna dolžnikova ugovorna trditev, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, je bila podana v smeri, da ga upnica ni obvestila o odpovedi pogodbe (pravilno: o odstopu od pogodbe) in da zato pogodba o dolgoročnem kreditu med strankama še vedno velja. Vendar pa to stališče po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Obligacijski zakonik (OZ) določa, da v primeru, ko pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, mora upnik dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev, če hoče odstopiti od pogodbe (2. odst. 105. čl.). V obravnavanem primeru pa dolžnik ne trdi, da mu upnica ni pustila primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbene obveznosti (iz dopisa upnice z dne 20.3.2009, ki je bil priložen predlogu za izvršbo izhaja, da je upnica postavila dolžniku dodatni rok za izpolnitev obveznosti). Dolžnik pa svoje obveznosti v dodatnem roku ni izpolnil, zaradi česar so nastale enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (3. odst. 105. čl. OZ), to pa je, da je pogodba razvezana (1. odst. 104. čl. OZ). Iz spisa ni razvidno, da bi dolžnik prejel obvestilo o odstopu od pogodbe, čeprav ga je k takšnemu obvestilu zavezovalo tako pogodbeno določilo, pa tudi 109. čl. OZ, ki določa, da mora upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, to nemudoma sporočiti dolžniku. Vendar pa opustitev te obveznosti ne pomeni, da zaradi tega pogodba ni prenehala. Utemeljena pa tudi ni pritožbena trditev, češ da so neplačane obveznosti na dan odpošiljanja odpovedi znašale manj kot to terja upnica, saj je sodišče prve stopnje pravilno v izpodbijanem sklepu navedlo, da je z odstopom od pogodbe v plačilo zapadla celotna obveznost, ne pa samo njen del. Pritožbeno oporekanje uveljavljenim obrestim je zgolj pavšalno in zato ravno tako neupoštevno.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.