VSK sodba Cp 596/2009

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.508,68 EUR (361.541,00 SIT) z zamudnimi obrestmi v višini 23,25 % na leto za obdobje od 1.2.2005 do 15.4.2005, od 16.4.2005 dalje pa na znesek glavnice 1.508,68 EUR (361.541,00 SIT) in natečene obresti do 15.4.2005 še zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

V ostalem, izpodbijanem a nespremenjenem delu se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 1.508,68 EUR z 10% mesečnimi obrestmi od 1.2.2005 do 15.4.2005, od 16.4.2005 pa na znesek glavnice 1.508,68 EUR in natečene 10% mesečne pogodbene obresti do 15.4.2005 še zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (I. točka izreka). Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti uspela, je toženo stranko zavezalo tudi k povrnitvi stroškov pravdnega postopka v višini 1.038,00 EUR v 15-ih dneh od pravnomočne sodbe brez obresti, zatem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka). Tako je odločilo, ker je na podlagi obširnega dokaznega postopka zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, s katero se je toženec zavezal, da bo tožeči stranki plačal izposojeni znesek z 10% mesečnimi pogodbenimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo, oziroma podrejeno, da v predmetni zadevi samo odloči in ugotovi, da je bila posojilna pogodba sklenjena pod oderuškimi pogoji in da je posojilna pogodba nična. V pritožbi najprej navaja, da je tožeča stranka na naroku z dne 12.12.2007 izpovedala, da sta stranki s sporno pogodbi določili dinamiko odplačevanja najemnin in da tožeča stranka toženi stranki ni nikoli izročila predmeta pogodbe. Po mnenju pritožbe je zato opiranje odločitve sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku v nasprotju z moralnimi pravili, zato tožeča stranka ne more razpolagati z zahtevkom kakor je odločeno. V nadaljevanju opozarja, da so v tožbenem zahtevku navedene neresnice, oziroma navedbe tožnika, ki nasprotujejo njegovi lastni izpovedi na naroku z dne 12.12.2007, tožnik pa je v skladu z načelom vestnosti in poštenja, materialne resnice in iskrenosti, govoril resnico. Glede na tožnikovo izpoved, da denarja ni izročil, sodišče ne bi smelo zaključiti, da je tožnik tožencu vtoževani znesek posodil. V nadaljevanju pritožba navaja, da tožnik ni pridobil terjatev do toženca, kakor izhaja iz odločitve drugostopenjskega sodišča in izpodbijane sodbe, saj je v spisu listina, aneks k sporni pogodbi, na podlagi katere tožnik dokazuje, da mu toženec dolguje znesek, zatrjevan v tožbenem zahtevku. Tožnik ni poravnaval obveznosti do GV podjetja, kar bi bilo v skladu s sklenjenim aneksom in ni predložil listin s katerimi bi dokazal, da je znesek poravnal in bi mu bil toženec dolžan ta znesek na podlagi sporne posojilne pogodbe povrniti. Tekom postopka pravdni stranki nista ugovarjali aneksu z dne 2.4.2004 k najemni pogodbi, v katerem je bilo opredeljeno, da gre za aneks k najemni pogodbi in je tako slediti temu, kar je tožnik izpovedal na glavni obravnavi, da gre za dinamiko odplačevanja najemnine. Pritožnik izrecno nasprotuje obrazložitvi sodbe, ki se izpodbija, da se vtoževani znesek v celoti pokriva z zneskom iz sporne posojilne pogodbe, kar ni res, saj aneks k tej pogodbi nakazuje, da gre za znesek v višini 297.031,00 SIT, kar sta stranki v aneksu nedvomno izrazili.

V nadaljevanju pritožba graja razloge prvostopenjskega sodišča, da sporna posojilna pogodba ni bila sklenjena pod oderuškimi pogoji. V zvezi z navedenimi se pritožba sklicuje na 377. člen Obligacijskega zakonika – OZ. Meni, da je sporna posojilna pogodba nična zato, ker mesečna obrestna mera 10% (letna torej znaša 120%), kar za 16,66-krat presega mesečno obrestno mero po drugem odstavku 378. člena OZ.

Nadalje navaja, da je priča N.Š. po prejemu sodbe poiskala vso dokumentacijo, ki se nanaša na sporno posojilno pogodbo in našla listino, ki jo stranka do sedaj ni mogla uveljavljati v postopku, iz katere je razvidno, da vtoževani znesek ni najemnina, temveč je to obveznost do GV podjetja za leto 2004 in je plačilo le-tega bilo dogovorjeno z aneksom k najemni pogodbi. V zvezi z navedenim pritožnik predlaga zaslišanje priče N.Š. Pritožba v nadaljevanju očita prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, izdalo predmetno sodbo. Opozarja na šesto stran sodbe, kjer je sodišče svojo odločitev oprlo na to, da je iz dokaznega postopka razjasnjeno, da se je posojeni znesek pretvoril oziroma da predstavlja del toženčevega dolga do tožnika. Takšno stališče sodišča pa je napačno. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je tožeča stranka s svojimi zahtevki prekludirana, zato sodišče ne more prosto presoditi, kateri del dolga se je pretvoril v posojilo. V primeru, če se je pretvoril dolg, katerega stranka ne more zaradi poteka roka za vložitev tožbenega zahtevka zahtevati, je sodišče oškodovalo pritožnika s tem, da je tožniku ugodilo v predmetu, v katerem je prekludiran. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja in tega ni znal obrazložiti niti pooblaščenec tožeče stranke na naroku z dne 11.3.2009, zakaj tožeča stranka ne vtožuje celotnega zahtevka, temveč del le-tega, če vse skupaj izhaja iz razmerij, ki sta jih imeli pravdni stranki še nerešene med seboj. Sodišče ni tisto, ki bi odločilo, kateri del obveznosti ene stranke bo pretvorilo v posojilo, temveč to lahko storita le pogodbeni stranki. Pritožnik se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev in navaja, da je sodišče pooblaščencu tožeče stranke stroške na naroku opredelilo v točkah, kar naj bi bilo v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi, kjer so predmetne zadeve ovrednotene v količnikih. Zahtevka, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, kar Zakon o odvetništvu je, pa sodišče ne sme priznati.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da ob sami sestavi in podpisu posojilne pogodbe tožnik tožencu sicer ni izročil zneska v višini 361.541,00 SIT, vendar je zanesljivo ugotovilo, da je toženec navedeni znesek tožniku dolgoval iz najemnega razmerja. Sodišče prve stopnje je vse dokaze, ki jih je izvedlo glede okoliščin, kako je prišlo do sklenitve posojilne pogodbe, skrbno analiziralo in korektno ocenilo ter prišlo tudi po mnenju pritožbenega sodišča do prepričljivih zaključkov, ki jih pritožba ni uspela omajati. Izpovedi obeh pravdnih strank je kritično ocenilo in v povezavi z drugimi dokazi prepričljivo zaključilo, da je šlo za dogovor o poravnavi dolga, oblikovanega kot posojilo in sta se stranki na tak način dogovorili za ureditev dela odprtih obveznosti. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v tožbi navedla, da je bilo posojilo zavarovano z menico, saj je v tožbi navedla le, da je bilo zavarovanje z menico le pesek v oči tožniku. Zato tudi ne drži, da so navedbe tožnika v tožbi nasprotne njegovi izpovedi na naroku z dne 12.12.2007. V razlogih sodbe (na listovni št. 4) je prvostopenjsko sodišče izrecno pojasnilo, da se vtoževani znesek ujema z zneskom, ki je razviden iz priloge B10 in ne z zneskom, ki je naveden k aneksu k pogodbi z dne 2.4.2004. Pritožnik zato neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da so razlogi sodbe v tem delu protispisni. Za odločitev v tej zadevi ni pomembno zakaj tožeča stranka ne vtožuje vsega dolga, ki naj bi izhajal iz najemnega razmerja med pravdnima strankama, saj predstavlja podlago tožnikovega zahtevka posojilna pogodba, na podlagi katere se je toženec zavezal povrniti vtoževani znesek z obrestmi.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na določbo 377. člena OZ, v kateri je predpisano:“Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.“ To pomeni, da zakon za primer, da dogovorjena obrestna mera za več kot 50% presega obrestno mero predpisanih zamudnih obresti, uveljavlja izpodbojno domnevo, da so take obresti oderuške v smislu določbe 119. člena OZ, zato je pogodbena določba o njih na podlagi te domneve nična. Upnik je torej tisti, ki mora dokazati, da v resnici ne gre za oderuško pogodbo, ker vsaj enega od elementov oderuštva ni (v drugih primerih oderuštva je dokazovanje njegovega obstoja dolžnost dolžnika, če se hoče na taki podlagi rešiti svoje prevelike obveznosti). Po drugem odstavku 378. člena OZ znaša obrestna mera zamudnih obresti 8% na leto, če drug zakon ne določa drugače. Tak drugi zakon pa je Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) in dokler velja ZPOMZO-1 se za oderuške domnevajo obresti, ki za več kot polovico presegajo z njim predpisano obrestno mero zamudnih obresti. V obdobju od 1.2.2005 do 11.4.2005, torej v obdobju, ko so bile z obravnavano posojilno pogodbo dogovorjene 10% mesečne obresti, je predpisana obrestna mera znašala 15,5% (sklep o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti – Ur.l. RS, št. 135/2003). V obravnavanem obdobju so se zato za oderuške domnevale obresti, ki presegajo 23,25% na leto (15,5% plus 7,75% je enako 23,25%). Ker je bila z obravnavano posojilno pogodbo dogovorjena 10% mesečna obrestna mera, kar pomeni, da je bila dogovorjena 120% letna obrestna mera, je pritožbeno sodišče, ob pravilni uporabi materialnega prava, pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, kolikor se je ta nanašal na obresti, ki za več kot 50 % presegajo prepisano obrestno mero.

Kljub temu, da je pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke delno spremenilo odločbo o glavni stvari, pa v stroškovno odločbo ni posegalo, saj zavrnitev višjega tožbenega zahtevka v obrestnem delu ni vplivala na uspeh strank v pravdi. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev, češ da bi prvostopenjsko sodišče moralo nagrado odvetniku priznati v količniku in ne v točkah. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri stroškov uporabilo Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št.67-3245/3) kot je to določeno v prehodni določbi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZodvT, Uradni list RS, št.67-2876/08). Če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo ZodvT, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku določijo po pred tem veljavni Odvetniški tarif (41. člen ZOdvT).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o njih ni bilo potrebno odločati.