VSRS Sodba II Ips 891/2006

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 9.673.690 SIT (sedaj 40.367,59 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožniku je naložilo, naj toženki povrne sorazmeren del stroškov postopka.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 14.179.500 SIT (sedaj 59.170,01 EUR) z zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2003 do 27. 6. 2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28. 6. 2003 dalje pa zakonske zamudne obresti, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne. Toženki je naložilo, naj tožniku povrne sorazmeren del stroškov postopka.

3Tožnik v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ni ustrezno upoštevalo okoliščin, pomembnih za odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah. Primarni strah ni trajal le v času nekontroliranega gibanja motorja, marveč vse do postavitve diagnoze v bolnišnici. Bil je zelo intenziven in je privedel do hudih motenj v tožnikovi osebnosti. Bil je v strahu pred izgubo življenja. Zelo intenziven je bil tudi strah za izid zdravljenja in zaradi trajnih posledic, ki jih bo tako katastrofalna škoda pustila. Tožnik je zaradi prestanega strahu utrpel osebnostno spremembo, odmaknil se je od socialne sredine, ki ji je pripadal, postal je bolj zaprt, introvertiran, pred dogodkom pa je bil aktiven, živahen, komunikativen in zdrav 45-letni možakar. Čustvene stiske, ki jih je utrpel, so se oblikovale kot poteze depresivne nevroze. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in zaradi strahu, določena v 200. členu in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

7Tožnik je v prometni nesreči – tedaj je bil star 45 let – utrpel odprt zdrobljen zlom leve goleni, raztrganino vej globoke stenske arterije, zlom leve stegnenice med grčama, raztrganje leve sedne mišice in okvaro desnega podlahtnega živca. Zaradi poškodb goleni in stegnenice je najprej prestal dve operaciji, kasneje je bila izvedena nadkolenska amputacija, zatem pa še amputacija poškodovane noge v višini kolka. Sledila je operacija zaradi odstranitve odmrlih tkiv. Revizijsko sodišče se strinja, da je bil tožnik med dolgotrajnim zdravljenjem, natančneje opisanim v sodbi sodišča prve stopnje (stran 3), izpostavljen številnim hudo neprijetnim nevšečnostim. Takò nevšečnosti kot obdobja bolečin različnih intenzivnosti, pri čemer lažje bolečine tožnik občasno trpi še sedaj, je sodišče ustrezno upoštevalo v prisojeni odškodnini v višini 9.500.000 SIT, kar je ob sojenju na prvi stopnji predstavljalo nekaj več kot 52 povprečnih neto plač. Prisojena odškodnina ustrezno upošteva, da gre za velik obseg škode, ki jo je mogoče umestiti med zelo hude primere, ne pa med izjemno hude primere.

8V prisojeni odškodnini v višini 1.000.000 SIT, kar je ob sojenju na prvi stopnji predstavljalo 5,5 povprečnih neto plač, so prav tako ustrezno ovrednotene okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo v zvezi s prestanim strahom. Sodišče je upoštevalo takò strah, ki ga je tožnik utrpel neposredno ob nezgodi, kot tudi strah, ki ga je trpel do pregleda v urgentni ambulanti, za ugotovitev obsega škode pa ni bistveno, kako ga je poimenovalo. V prisojeni odškodnini je ustrezno izražena tudi intenzivnost prestanega strahu, posledice, ki jih navaja revizija, pa so bile upoštevane v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

9Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).