VSK sklep Cp 455/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice proti sklepu zemljiškoknjižne referentke, s katerim je ta zavrnila predlog za zaznambo prepovedi odtujitve stanovanja na R. 13 na K. z identifikacijsko št. 4.E, k.o. H.. Odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da v obravnavanem primeru ne gre za pravno dejstvo, za katerega zakon določa, da se vpiše v zemljiško knjigo.

Proti sklepu se pritožuje Republika Slovenija po zakonitem zastopniku. Meni, da je odločitev sodišča v nasprotju z materialnim pravom in sodno prakso, ki so jo v tovrstnih primerih zavzela višja sodišča. Prepoved odtujitve stanovanja, ki je bilo kupljeno v procesu privatizacije, je nastala na podlagi samega Stanovanjskega zakona - SZ in to kogentno zakonsko določilo je povzeto tudi v 10. čl. pogodbe. Stališče sodišča, da gre le za obligacijsko pravico, je po mnenju pritožbe zmotno. Podlaga prepovedi oziroma omejitvi lastninske pravice namreč ni soglasje strank v sklenjeni pogodbi, temveč že dejstvo, da je bilo stanovanje privatizirano z ugodnostmi po Stanovanjskem zakonu. Stališče pritožbe je potrdila že odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3128/2008, enako pa sklep Višjega sodišča v Kopru, Cp 668/2008, kjer je pojasnjeno, da je bil predlog za vpis zavrnjen, ker predlagateljica ni predlagala zaznambe prepovedi, temveč vknjižbo. Pritožba vztraja, da prepoved iz 122. čl. SZ učinkuje po samem zakonu. Sploh pa je Zakon o zemljiški knjigi moderno razčlenitev vpisov na vknjižbo, predznambo in zaznambo vpeljal šele leta 1995. Nenazadnje je Republika Slovenija prepoved odtujitve vpisala tudi v drugih primerih brez težav.

Pritožba ni utemeljena.

Republika Slovenija je predlagala zaznambo prepovedi odtujitve stanovanja pred dokončnim poplačilom cene stanovanja v svojo korist na podlagi drugega odstavka 122. čl. bivšega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, 18/91) ter na podlagi 10. čl. prodajne pogodbe, sklenjene med predlagateljico in F. S. dne 7.2.1994. Prvi vpis, ki ga je predlagateljica predlagala, je bil vknjižba prepovedi, vendar je bil njen predlog zavrnjen z argumentom, da podpis na pogodbi, v kateri naj bi bila ta prepoved zajeta, ni overjen. Predlagateljica v zvezi s tem napačno razlaga argumente sodišča, navedene v odločbi Cp 668/2008. Iz obrazložitve sodišča namreč ne izhaja, da bi predlagateljica morala predlagati zaznambo prepovedi, temveč zaznambo omenja zgolj zaradi poudarka, da morajo biti pri predlogu za vknjižbo izpolnjene ustrezne predpostavke, med njim tudi ta, da je podpis osebe, katere pravica se obremenjuje, na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen, ta pogoj pa v omenjeni zadevi ni bil izpolnjen.

Drži pa, da je Višje sodišče v Ljubljani v odločbi II Cp 3128/2008 zavzelo tako stališče, kot ga zagovarja pritožnica, vendar je že v kasnejši zadevi II Cp 3550/2008 jasno zapisano, da gre pri prepovedi odtujitve stanovanja, kupljenega po Stanovanjskem zakonu, za pogodbeno, obligacijsko pravico, čeprav je določena z zakonom. Brez pogodbe, ki bi tako prepoved vsebovala, namreč določilo ostaja le na abstraktni ravni. S takim stališčem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi. Kot je to pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je zaznamba glavni vpis, s katerim se opravi vpis oziroma izbris pravnih dejstev, za katere zakon določa, da se vpisuje v zemljiško knjigo. Ker prepoved, katere zaznambo želi predlagateljica doseči, ni pravno dejstvo, temveč temelji na obligacijski pravici, ki je določena v korist prodajalca, bi bila mogoča le njena vknjižba, seveda le ob izpolnitvi pogojev, ki jih za vknjižbe Zakon o zemljiški knjigi - ZZK-1 določa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. tč. tretjega odstavka 161. čl. ZZK-1).