VSL Sodba I Cpg 806/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneskov 3.655,12 EUR in 2.191,87 EUR s pripadki in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama na podlagi ponudbe tožeče stranke sklenjena ustna kupoprodajna pogodba (člen 435 Obligacijskega zakonika (OZ) in nasl.), na podlagi katere je bila tožeča stranka dolžna toženi stranki dobaviti klimatske naprave, tožena pa za njih plačati kupnino. Med strankama je sporno, ali je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki preostanek kupnine (že plačano 2.500,00 EUR) v vtoževanem znesku. Tožena stranka namreč trdi, da je tožeča stranka dobavila klimatske naprave z napakami (manjkal naj bi en rezervni del). Tožeča stranka je bila po trditvah tožene stranke z reklamacijo seznanjena, tožena stranka pa trdi, da tožeča stranka ustreznega rezervnega dela ni dobavila, zato meni, da tožeča stranka ni upravičena do preostanka plačila.

6Na podlagi prvega odstavka 481. člena OZ (garancija za brezhibno delovanje prodane stvari) in prvega odstavka 482. člena OZ lahko v primeru, če je prodajalec kakšnega stroja, motorja, kakšnega aparata ali drugih podobnih stvari, ki sodijo v tako imenovano tehnično blago, izročil kupcu garancijski list, s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, stvar pa ne deluje brezhibno, kupec zahteva tako od prodajalca kot tudi od proizvajalca, da jo v primernem roku popravi ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje. Če stvar ne deluje pravilno, lahko kupec v garancijskem roku zahteva od prodajalca oziroma od proizvajalca, da stvar popravi ali zamenja, ne glede na to, kdaj se je pokazala napaka v delovanju.

7Če kupec do izteka garancijskega roka ne uveljavi zahtevka za popravilo (oziroma zamenjavo) stvari, ki ne deluje pravilno, z iztekom garancijskega roka preneha odgovornost prodajalca oziroma proizvajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari in zato kupec izgubi pravice, ki bi jih lahko v razmerju do prodajalca oziroma proizvajalca uveljavljal na podlagi te odgovornosti.

8Glede na navedena zakonska določila je sodišče prve stopnje pravilno odgovarjalo na vprašanje, ali je tožena stranka kot kupec tožečo stranko kot prodajalca (pravočasno) seznanila z domnevnim obstojem napak. Če bi to storila, bi tožena stranka na podlagi drugega odstavka 480. člena OZ zoper zahtevek tožeče stranke, naj ji plača kupnino, uveljavljala ugovor, da tožeča stranka nima pravice do plačila (v celoti) zaradi manjvrednosti stvari (znižanje kupnine) in (ali) (pobotni) ugovor glede povrnitve škode na stvari, ki je nastala v obliki stroškov, ki so bili potrebni, da se napaka odpravi preko drugega izvajalca.

9Za odločitev o jamčevalnem zahtevku za znižanje kupnine (ali povrnitve škode zaradi odprave napak po drugem izvajalcu) sta pomembni dejstvi obstoja in vzroka napake ter njenega pravočasnega in pravilnega grajanja.

10Višje sodišče ugotavlja, da iz trditev tožene stranke ni mogoče razbrati, da bi uveljavljala katerega od prej navedenih ugovorov. Ugovor znižanja kupnine je materialnopravni ugovor, ki ga sodišče presoja le v mejah navedb in dokazov stranke. V konkretnem primeru je tožena stranka ugovarjala plačilu preostalega zneska kupnine z navedbo, da ena od (več) dobavljenih klimatskih naprav ni delovala in da je napako (končno) odpravil drug izvajalec.

11Po določbi 478. člena OZ se kupnina zniža v razmerju med vrednostjo stvari brez napake in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe (II Ips 38/2012). Tožena stranka ni v tej smeri postavila nobenih trditev. Prav tako pa niti ni zatrjevala, kakšni stroški so ji nastali zaradi zatrjevane odprave napak po drugem izvajalcu. (Tudi) če bi bila prej opisana razlika v kupnini oziroma stroški odprave napake enaki vtoževanemu znesku, pa tožena stranka tega ni zatrjevala niti to po oceni višjega sodišča (v tem primeru) ni mogoče. Iz trditev obeh pravdnih strank namreč izhaja, da je šlo za dobavo več klimatskih naprav, od katerih le ena ni delovala, ker je manjkal ekspanzijski ventil. Drug izvajalec je dobavil manjkajoči rezervni del in ga montiral in tudi v tem delu se ne zdi verjetno, da bi toženi stranki (oziroma verjetno Vrtcu ..., ki je po trditvah tožene stranke napako odpravil z drugim izvajalcem) nastali stroški v višini tožbenega zahtevka. Že zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo, tudi če bi ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko v garancijskem roku obvestila o napaki, tožbeni zahtevek zavrniti.

12Višje sodišče pa soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi bila tožeča stranka z domnevnim obstojem napak seznanjena. Tožeča stranka je za obstoj napake očitno izvedela šele iz ugovora zoper sklep o izvršbi, ko pa je (kot to izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne izpodbija) bila zatrjevana napaka že odpravljena (jeseni 2018, ko je bil vložen tudi ugovor zoper sklep o izvršbi).

13Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj povzelo izpovedbo tožeče stranke in prič, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka, ter jih nekritično in brez vsake ocene uporabilo kot ugotovljena dejstva, pri tem pa naj ne bi podalo ne pravne ne dejanske podlage za svojo odločitev. Trdi, da ni opravilo vrednostne ocene posameznih dokazov glede nasprotujočih si trditev pravdnih strank in izpovedb prič o vzroku za nedelovanje klimatske naprave. Prav tako se naj ne bi opredelilo o verodostojnosti posameznih izvedenih dokazov.

14Navedeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je sicer res natančno povzelo, vendar pa nato tudi ocenilo posamezne izpovedi ter podalo razloge, zakaj jim verjame. Njegova obrazložitev je prepričljiva in logična.

15Pritožbena trditev, da je že ob montaži klimatske naprave manjkal pomemben del (vmesnik), brez katerega klima ne deluje, saj povezuje sistem cevnih inštalacij in notranje enote klimatske naprave, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj ni te trditve postavila že tekom postopka na prvi stopnji. Drži, kot trdi pritožnica, da navedeno dejstvo izhaja iz izpovedbe priče A. A., ne drži pa, da naj bi na to opozarjala tožena stranka v svojih vlogah. Višje sodišče ugotavlja, da je bilo res govora o manjkajočem rezervnem delu, vendar pa se je „manjkajoči vmesnik“ pojavil le v pričevanju A. A., vsi ostali zaslišani pa so govorili o ekspanzijskem ventilu. V zvezi z njim pa je B. B. potrdil, da je bil pri tožeči stranki naročen rezervni del (ekspanzijski ventil, ki ima funkcijo uparjanja hladiva) in sicer zato, ker je bil zamašen. To je bila po njegovem mnenju posledica nestrokovne montaže klimatske naprave, zaradi česar pa garancije ni mogoče uveljavljati. Navedeno je potrdil tudi C. C., ki je povedal, da je bila prva odkrita napaka posledica nestrokovne montaže, ko je bilo ugotovljeno puščanje, po sanaciji slednjega pa so pri eni od naprav ugotovili še, da je se je zamašil (ekspanzijski) ventil, ki je bil na koncu tudi zamenjan in napaka odpravljena.

16Res je, kot opozarja pritožba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče C. C. v delu, ko je povedal, da je s tožečo stranko v stalnem poslovnem odnosu in da mu je ona naročila montažo in popravilo obravnavane naprave, ne drži pa pritožbeni očitek, da je izpovedbo prezrlo, le upoštevalo je ni. Pri tem pa je natančno in prepričljivo pojasnilo, zakaj. Za montažo klimatskih naprav je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje odgovorna tožena stranka. Sodišče prve stopnje je opisalo, kako je potekalo dogovarjanje v zvezi z zagonom klimatskih naprav: Zakoniti zastopnik tožeče stranke B. B. je svetoval zakonitemu zastopniku tožene stranke D. D., naj za zagon klimatskih naprav angažira družbo E. d. o. o. (zanjo C. C.), saj je ta že montirala in zaganjala podobne naprave, C. C. pa je strokovnjak na svojem področju. Za montažo klimatskih naprav se je tožena stranka dogovarjala z E. d.o.o. samostojno in neposredno. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je storitve pri tožeči stranki naročila tožena stranka, ki je bila tudi zavezanec za plačilo storitve, ki jo je opravila družba E. d. o. o., opravljeno delo pa je bilo plačano s kompenzacijo. Glede na jasno izpoved D. D. (ki jo je ta podal že po tem, ko je C. C. pričal drugače), ki se sklada z B. B. izpovedjo, bi sodišče prve stopnje težko ravnalo drugače, kot je. Ni videti, na temelju česa pritožnik znova trdi, da je tožena stranka naročnik storitev družbe E. d. o. o.

17Višje sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da tožena stranka kot naročnik naprav za investitorja gotovo ni bila dolžna skrbeti za podporo uporabnikom, pač pa je bila to po določbah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) dolžna poskrbeti tožeča stranka, vendar to ne razbremeni tožene stranke dolžnosti, da o napakah, ki se pojavijo v garancijskem roku, (sama) obvesti tožečo stranko. Tega v obravnavanem primeru tudi po oceni višjega sodišča ni storila. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, pritožba pa temu ne nasprotuje, tožena stranka (treh) vtoževanih računov po prejemu ni zavrnila, manjši del kupnine (2.500,00 EUR) je plačala, na prejeti opomin pred izvršbo ni odgovorila in niti takrat napak ni grajala niti ni toženi stranki pojasnila, zakaj preostanka računov ne namerava poravnati. Opisano po prepričanju višjega sodišča nikakor ne potrjuje trditev tožene stranke o podani reklamaciji glede napak v zvezi z dobavljenimi klimatskimi napravami. Zakoniti zastopnik tožene stranke je sicer zadovoljivo pojasnil, zakaj je plačal le manjši del kupnine (ker je bil prepričan, da bo vse dobavljeno tudi delovalo), ni pa odgovoril na vprašanje, zakaj ni na v ugovoru navedeni razlog neplačila (pravočasno podana reklamacija) opozoril tožeče stranke. Sploh glede na to, da je sam izpovedal, da sam tožeči stranki ni podal ne ustne ne pisne reklamacije v zvezi z nedelujočo klima napravo. Trdil je namreč, da so to, (ne po njegovem naročilu!) storili drugi. Utemeljeno bi bilo namreč pričakovati, da bi to storil nekdo, ki je poskrbel za pravočasno reklamacijo nepravilno delujočega predmeta prodajne pogodbe in ki je iz tega razloga zdržal preostanek plačila. Pri tem pa iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke B. B. izhaja, da ni (od nikogar) prejel nobene reklamacije in da se je o domnevnih napakah pričelo govoriti šele, ko je bil vložen predlog za izvršbo.

18Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na določbe ZVPot: kot je bilo ugotovljeno, se je tožena stranka sama dogovorila za montažo in zagon klime, tožeči stranki pa, glede na to, da je ugotovljeno, da tožena stranka tožeče stranke ni obvestila o zatrjevani napaki, ni mogoče očitati, da ni zagotovila servisa. ZVPot ureja tudi način, kako mora proizvajalec oziroma prodajalec zagotoviti uresničitev pravice kupcev za popravilo stvari. Pogoje za uresničitev te pravice lahko proizvajalec oziroma prodajalec zagotovi na dva načina (primerjaj drugi stavek prvega odstavka in četrti odstavek 16. člena ZVPot) in sicer tako, da (kot svojo dejavnost) opravlja popravila in vzdrževanje stvari ali pa tako, da (na podlagi ustrezne pogodbe) pooblasti drugo osebo (pooblaščeni servis), da ta popravila opravlja v njegovem imenu. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je pojasnil, da bi v primeru prejete reklamacije na objekt poslal serviserja, ki bi napako odpravil na stroške tožeče stranke.

19Za razumevanje celotne zadeve je pomembno tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, ki je povzelo D. D. izpovedbo v delu, ko razlaga, da je tožena stranka račune za storitve, ki jih je opravila v Vrtcu ..., izstavila družbi F. d. o. o. (ki je bila glavni izvajalec del v Vrtcu ..., tožena stranka pa je bila angažirana kot njen podizvajalec in sicer za dobavo klimatskih naprav, za njihovo montažo in izvedbo zagona), ta pa nobenega računa tožene stranke ni zavrnila. D. D. je povedal, da tudi tožena stranka ni dobila vsega plačanega s strani F. d. o. o., saj je ta (zgolj) zadržala izplačilo dela zneska za opravljene storitve. Tudi iz elektronskega sporočila ravnateljice Vrtca ... izhaja, da je bila s strani investitorja poravnana celotna vrednost investicije.

20Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).