VSRS Sklep III Ips 19/2021

I. Reviziji se ugodi in se razveljavi sodba sodišča druge stopnje ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji tek postopka

1Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavjala plačilo uporabnine za poslovne prostore tožeče stranke, ki jih je brezplačno uporabljala tožena stranka.

2Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo ter toženi stranki naložilo plačilo 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2018 dalje ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.029,42 EUR s pripadajočimi obrestmi.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov pred sodiščem prve in druge stopnje.

4Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 169/2020 z dne 23. 2. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za zahtevek iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine v razmerju lastnik – nelastnik, pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka, da bi uspela s tožbenim zahtevkom, zatrjevati in dokazati tudi svoje prikrajšanje.

5Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pred sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno temu pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter mu vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

6Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev toženkinih stroškov revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve in druge stopnje

7Tožeča stranka je lastnica poslovnega prostora v izmeri 22,48 m2 (ID ...) v poslovni stavbi na naslovu ...

8V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, je poslovni prostor zasedala tožena stranka.

919. 3. 2018 je tožeča stranka toženo stranko z dopisom pozvala, da pojasni, na kakšni pravni podlagi zaseda navedeni poslovni prostor in o tem predloži dokazila. 18. 6. 2018 jo je pisno pozvala, da izprazni poslovni prostor.

Zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje

10Sodišče prve stopnje je ugoditev zahtevku oprlo na določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) na podlagi ugotovitve, da tožena stranka višini povprečne tržne najemnine za primerljiv poslovni prostor niti ni obrazloženo nasprotovala.

11Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na 198. člen OZ, ki pa ga je po njegovem stališču treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča pa naj bi bila predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. To prikrajšanje pa mora biti konkretno in realno. Kot odločilni razlog za spremembo prvostopenjske sodbe in zavrnitev zahtevka je zato navedlo, da je tožeča stranka konkretizirano opredelila le obogatitev tožene stranke, kljub ugovorom tožene stranke pa ni opredelila svojega prikrajšanja. Pri tem se je sklicevalo na trditve same tožnice, da pred 18. 6. 2018 sploh ni zahtevala opustitve uporabe poslovnega prostora, ni pa zanikala trditev toženke, da je stečajna upraviteljica tožeče stranke šele po sedmih letih od začetka stečajnega postopka ugotovila, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine.

Odgovor na revizijsko vprašanje

12Vrhovno sodišče se je glede razlage določbe 198. člena v povezavi z 190. členom OZ že opredeljevalo v več odločbah. Tako je v sodbi II Ips 48/2020 z dne 13. 11. 2020 razložilo, da pojma „tuja stvar“, kot je uporabljen v 198. členu OZ, ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu kot „stvar, ki je predmet lastnine“. Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do uporabnine upravičen tudi tisti, ki na stvari nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko (na primer pravice najemnika), stvarno (na primer užitek) ali pričakovalno pravico.

13Ko pa gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018 zavzelo zelo jasno stališče, da v tem primeru za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ) ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje.

14Iz tako oblikovanega stališča jasno izhaja, da lastnik ni dolžan posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegove nepremičnine s strani osebe, ki za to nima pravnega naslova. V tem razmerju gre za lastninsko pravico, ki uživa posebno varstvo že po 33. členu Ustave. Odraz njenega varstva je tudi ureditev v drugem odstavku 95. člena SPZ, ki dolžnosti plačila uporabe stvari odvezuje zgolj dobrovernega lastniškega posestnika. Z uporabo razlagalne metode po nasprotnem razlogovanju (a contrario) to pomeni, da je nedobroverni posestnik lastniku dolžan povrniti korist, ki jo je prejel, ne da bi moral lastnik posebej utemeljevati svoje prikrajšanje.

15Navedeni materialnopravni razlogi tako utemeljujejo negativen odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. Stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožeča stranka v okviru trditvenega bremena zatrjevati in dokazovati svoje prikrajšanje, je zato zmotno. Sodišče druge stopnje se je pri tem sicer sklicevalo na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. Če je pri tem imelo v mislih sodbo II Ips 206/2014, ki jo omenja v opombi št. 6 tik pred tem v 11. točki obrazložitve, je treba pojasniti, da je bilo v navedeni zadevi presojano drugačno pravno razmerje med udeleženci. Obravnavano je bilo namreč razmerje med solastniki nepremičnine¹ (med katerimi že ta položaj ustvarja posebno pravno razmerje) in ne položaj med lastnikom in uporabnikom nepremičnine brez pravne podlage.

Glede odločitve o reviziji

16Sodišče druge stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na zmotno stališče glede zadostne trditvene podlage tožeče stranke. Glede na že zavzeta stališča v sodbi II Ips 117/2017 bi se tožena stranka obveznosti povrnitve koristi iz uporabe nepremičnine lahko razbremenila le z utemeljitvijo položaja dobrovernega lastniškega posestnika. Na svojo dobrovernost pred 19. 3. 2018 se je tožena stranka sklicevala tako v pritožbi kot v odgovoru na revizijo. Ker sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo ni zavzelo stališča do tega pravnorelevantnega ugovora, je ostala pritožba neizčrpana. Glede na omejenost revizijskega preizkusa (371. člen ZPP) takšne pomanjkljivosti ne more odpraviti samo Vrhovno sodišče. Zato je podan razveljavitveni razlog po drugem odstavku 380. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo zato moralo pritožbeno sodišče odgovoriti na neizčrpan del pritožbe.

17Odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

18Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Zelo jasno stališče je bilo o tem vprašanju zavzeto že v sodbah II Ips 508/2006 z dne 17. 12. 2008 in II Ips 743/2007 z dne 26. 8. 2010.