VSM Sklep II Kp 20247/2019

Pritožba zagovornice obdolženega D.H. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 20247/2019 z dne 15. 1. 2021 na podlagi prvega odstavka 502.c in četrtega odstavka 502.b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z določilom 502. člena ZKP odredilo podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi v višini 75.737,21 EUR, s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, last D.H., na način in glede nepremičnin, kot je opisano v izreku citiranega sklepa, pri čemer začasno zavarovanje traja eno leto, to je do 23. 1. 2022.

2Zoper sklep se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ustavnopravnih jamstev, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči, da se predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, s čimer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne in pravilne razloge izpodbijanega sklepa.

5Zagovornica v uvodu uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar ga ne konkretizira z nobeno od kršitev iz 371. člena ZKP. Iz pritožbenih navedb, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni z ničemer opredelilo do navedb obrambe, da je obdolženec že od leta 2011 lastnik nepremičnin, ki so predmet začasnega zavarovanja, v vsem tem obdobju, tudi inkriminiranem, pa z njimi ni razpolagal, je razbrati, da uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

6Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavilo, da je iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige razvidno, da nepremičnine nikoli prej (torej tudi v inkriminiranem obdobju) niso bile obremenjene z drugimi hipotekami, razen z devetimi hipotekami v zavarovanje terjatev Republike Slovenije. Tako je torej upoštevalo v pritožbi izpostavljeno obdobje, pri čemer pa dejstvo, da sodišče prve stopnje ni natančno navedlo leta 2011, glede na povsem jasne razloge izpodbijanega sklepa, ne more samodejno predstavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot se za to zmotno zavzema pritožba.

7Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj v obravnavanem primeru ni podane konkretne in realne nevarnosti, da bi obdolženec z nepremičninami razpolagal. Pritožba navaja še, da navedbe v izpodbijanem sklepu glede postavitve slamnatih direktorjev, onemogočanja davčnega nadzora in skrivanja poslovne dokumentacije, nimajo nikakršne povezave z nevarnostjo odsvojitve premoženja. Prav tako so hipoteke vpisane v korist Republike Slovenije, torej istega upnika, v korist katerega želi sodišče prve stopnje odrediti (pravilno podaljšati) zavarovanje premoženja in bi tako z izpodbijanim sklepom ponovno zavarovali dolg, ki je že zavarovan.

8S povzetimi pritožbenimi navedbami ne gre soglašati. Sodišče prve stopnje je o obstoju konkretne in realne nevarnosti utemeljeno sklepalo na podlagi načina izvršitve kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita, in sicer, da je sam kot dejanski poslovodja družbe poskušal prikriti svoje delovanje in izvor denarja, prav tako pa je onemogočal davčni nadzor in skrival poslovno dokumentacijo. Čeprav drži, da očitek onemogočanja davčnega nadzora in skrivanja poslovne dokumentacije ni del opisa kaznivega dejanja, kot to izpostavlja zagovornica v pritožbi, vendar takšno obdolženčevo ravnanje v obravnavanem primeru nikakor ni zanemarljivo, saj gre za pomembno okoliščino glede načina izvršitve očitanega kaznivega dejanja, na podlagi katere je mogoče utemeljeno sklepati tudi o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec premoženje, ki je predmet začasnega zavarovanja, skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, s čimer bo onemogočil ali znatno otežil odvzem premoženjske koristi po končanem kazenskem postopku. Podan pa je tudi utemeljen sum, da je obdolženec onemogočal davčni nadzor in skrival poslovno dokumentacijo, saj to izhaja iz do sedaj zbranih dokazov, zato so vsa pritožbena izvajanja zagovornice v tej smeri neutemeljena. Nadalje iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je trenutno na nepremičninah vpisanih devet hipotek, vse v zavarovanje davčnih obveznosti do Republike Slovenije, v skupni vrednosti približno 140.000,00 EUR in, da je iz podatkov GURS razvidno, da je vrednost nepremičnin približno 76.000,00 EUR, kar pomeni, da so nepremičnine že sedaj obremenjene nad svojo vrednostjo. Pritrditi je sicer pritožbi, da obdolženec v inkriminiranem obdobju z nepremičninami ni (avtonomno) razpolagal, vendar pa ne gre prezreti, da obseg vpisanih hipotek, ki sicer niso nastale po volji, temveč zaradi ravnanj obdolženca, izkazuje, da je obdolženec svoje nepremično premoženje preobremenil. Slednje je pomembno še zlasti, ker so zadevne nepremičnine edino premoženje v lasti obdolženca. Res je, da je z hipotekami zavarovan dolg, ki ga ima obdolženec do Republike Slovenije, vendar pa vpisanih hipotek in odplačevanje davčnih obveznosti nikakor ne gre enačiti z začasnim zavarovanjem zahtevka za odvzem premoženjske koristi, kot to zatrjuje zagovornica. Obdolžencu se namreč pod (s sicer še nepravnomočno) obtožnico očita, da si je s tem, ko je s poslovno kartico plačeval storitve in blago za osebno rabo, na škodo družbe G. d.o.o. (in ne R.S.) pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 75.737,21 EUR. Ker pa oškodovana družba premoženjskopravnega zahtevka (še) ni priglasila, je ob upoštevanju splošnega načela, da nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno v korist Republike Slovenije. To pa nikakor ne pomeni, da se zaradi že vpisanih hipotek začasno zavarovanje ne sme odrediti. Potrebno je upoštevati namen teh dveh institutov, ki sta si že po naravi in namenu povsem različna in se med sabo ne izključujeta. Medtem ko je namen hipoteke, da upnik zavaruje svoj dolg, je namen začasnega zavarovanja v zavarovanju vrednosti premoženjske koristi, katere odvzem prihaja v poštev v kazenskem postopku. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da bi ravno morebitno odplačilo celotnega dolga po vpisanih hipotekah nepremičnine, ki so predmet začasnega zavarovanja, razbremenilo vseh bremen, s tem pa bi se povečala nevarnost, da bi obdolženec prenesel lastništvo na druge osebe ter se tako poskušal izogniti vračilu nezakonito pridobljenega premoženja. Ob upoštevanju navedenega se zato kot neutemeljene pokažejo tudi pritožbene navedbe glede plačevanja zapadlih davčnih obveznosti, ki jih glede na obrazloženo ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino, kot si to napačno razlaga zagovornica. Tako je glede na splošne življenjske izkušnje, pravila logike in razuma nedvomno podana realna in konkretna nevarnost, da v kolikor se ne bi podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, bi obdolženec v bodoče z nepremičninami razpolagal oziroma jih dodatno obremenjeval.

9Zagovornica še poudarja, da sodišče prve stopnje ni napravilo testa sorazmernosti, saj v obravnavani zadevi prevlada premoženjska pravica in pravica obdolženca do zasebne lastnine, upnik pa ima svojo terjatev že zavarovano z drugim institutom. Tudi v tem ji ne gre pritrditi. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, zakaj hipoteke ni mogoče enačiti z odreditvijo začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi, sodišče prve stopnje pa je tudi argumentirano pojasnilo, da v postopku odrejeno zavarovanje oziroma vpis prepovedi odtujitve in obremenitve ob vseh predhodnih vpisih niti ne more bistveno obremenjevati obdolženčeve lastninske pravice, pri čemer pa obdolženec zaradi (podaljšanja) predlaganega zavarovanja z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin ne bo utrpel škode, ali pa bo le-ta neznatna, saj mu ne bo onemogočena uporaba, temveč le prenos lastninske pravice ter njihova obremenitev. Ob tem je potrebno upoštevati tudi, da zavarovano premoženje obdolženec še vedno lahko uporablja, saj ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa. Pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča ne more omajati niti pavšalna pritožbena navedba, da je izdaja odredbe z začasnim zavarovanjem zahtevka v obravnavanem kazenskem postopku nepotrebna.

10Prav tako v nadaljevanju zagovornica v zvezi s testom sorazmernosti neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb obrambe, da bi nadaljevanje kazenskega postopka zoper obdolženca predstavljalo kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ker je bil obdolženec v prekrškovnem postopku za isto dejansko stanje, kot izhaja iz obtožnice, spoznan za krivega za storitve prekrška. Prvostopenjsko sodišče je namreč v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da to ni bistveno za presojo utemeljenosti predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi in da bodo te navedbe predmet nadaljnjega postopka. Pri začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, kot to pove že ime samo, sodišče ne odloča o materialnopravnih pogojih za izrek obsodilne sodbe oziroma za končanje kazenskega postopka, ampak le o ukrepu v nepravnomočno končanem kazenskem postopku.

11Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi, ko graja časovno obdobje trajanja podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim pojasnilo, da bil kazenski postopek v času odločanja predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi še v fazi vročanja obtožnice. Na tem mestu je sicer potrebno ugotoviti, da je v času odločanja o pritožbi zoper izpodbijani sklep bila obtožnica vročena tudi obdolžencu in je postopek v fazi reševanja ugovora zoper obtožnico, kar pa ne vpliva na zaključek prvostopenjskega sodišča, da je zadeva glede na predloženo dokumentacijo zapletena ter da bo potrebno izvesti dokaze z vpogledom v obsežno listinsko dokumentacijo in zaslišati priče. Zato zgolj golo pritožbeno zatrjevanje, da je eno leto predolgo časovno obdobje, takega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne more omajati. Čas trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezen in v okviru roka, ki ga določa četrti odstavek 502.b člena ZKP.

12Po obrazloženem in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.