VSK Sklep I Kp 47610/2015

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor obtoženkinega zagovornika, ki ga je vložil zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 2.2.2021, zaradi zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v vrednosti 80.925,00 EUR in 200,00 USD.

2Zoper sklep je vložil pritožbo obtoženkin zagovornik, ki jo je v pritožbenem roku dopolnil. Navaja, da vlaga pritožbo smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve zakona in predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da zaradi zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper obtoženko odredi drugo vrsto zavarovanja, in sicer tisto, ki je navedena v ugovoru z dne 22.1.2021, to je prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin v lasti obtoženke, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko stavbo, zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pravilno in prepričljivo so zavrnjene ugovorne navedbe pritožnika, da bi bil namen zavarovanja odvzema premoženjske koristi dosežen tudi s prepovedjo odtujitve ali obremenitve nepremičnine, ki v naravi predstavljajo stanovanjsko stavbo v kateri obtoženka živi skupaj z družino. V 7. do 13. točki izpodbijanega sklepa so podani tako prepričljivi razlogi, da ni kaj dodati.

5Pritožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ravno tako nima prav, da je kršilo materialno pravo in kršilo pravice obtoženke ter da predstavlja odločitev sodišča prve stopnje nehumano odločitev, s katero je obtoženka postavljena v hujši položaj kot bi bilo to nujno potrebno. Nasprotno, pritožbeno sodišče odgovarja, da bi predlagana vrsta zavarovanja s prepovedjo odtujitve in obremenitve stanovanjske stavbe, v kateri živi obtoženka s svojo družino, spravila obtoženko v slabši položaj. Sam pritožnik namreč pravilno ugotavlja, da bi se v primeru pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v kolikor obtoženka premoženjske koristi ne bi plačala tako kot je bilo odločeno, lahko plačilo izvršilo s prodajo njene stanovanjske hiše in bi tako izgubila svoj dom. V sodni praksi ni dvoma, da prisilna izterjava na nepremičnino dolžnika, ki predstavlja njegov dom, pomeni najhujši poseg v lastninsko pravico dolžnika, ki je ena temeljnih človekovih pravic. Sprostitev denarnih sredstev, ki so sedaj predmet zavarovanja, bi le kratkoročno olajšal položaj obtoženke, medtem ko bi bila obtoženka z novim sredstvom zavarovanja bistveno bolj omejena v svojih pravicah, še posebej, če bi v nadaljevanju prišlo do izvršbe na nepremičnino.

6Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo in zaključilo, da predlagani način zavarovanja ni primeren niti z vidika odprave nevarnosti za poznejšo uveljavitev zavarovane terjatve, saj je ponujeno zavarovanje bistveno manj kakovostno od že odrejenega. Trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) niso utemeljene, poleg tega se v obravnavanem postopku prej navedeni zakon uporablja le smiselno. Določbe ZIZ, ki jih izpostavlja pritožnik za obravnavano zadevo niso relevantne, saj se nanašajo na fazo, ko je izvršba za poplačilo denarne terjatve s sredstvom in na predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo, že v teku.

7Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da obtoženki zaradi zadržanih denarnih sredstev ne bo nastala nenadomestljiva škoda, saj svoje obveznosti plačevanja kredita in preživljanja otroka tudi sedaj izpolnjuje brez teh sredstev. Pritožnik tej oceni nasprotuje in trdi, da obtoženkine finančne težave oziroma njeno težko finančno stanje izkazuje že dejstvo moratorija na odplačevanje kreditnih obveznosti, vendar je ta navedba protislovna s navedbo v dopolnitvi pritožbe, da je obtoženka pripravljena najeti kratkoročni kredit, s katerim bi poplačala preostalo kreditno obveznost do banke ter s tem zagotovila izbris hipoteke in vzpostavitev bremen proste nepremičnine. Znano namreč je, da je pogoj za najem kredita (tudi kratkoročnega) tako imenovana kreditna sposobnost, ki dokazuje prognozo zmožnosti, da bo kredit odplačan. Finančno stanje obtoženke ni tako kritično kot jo prikazuje pritožnik, o tem ima izpodbijani sklep v 10. točki prepričljive razloge.

8Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).