VSK Sodba I Cp 317/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu spremeni tako, da se v I. točki prisojeni znesek odškodnine zniža na 17.548,68 EUR in za razliko (5.000,00 EUR) tožbeni zahtevek zavrne, znesek pravdnih stroškov v II. točki izreka pa se zniža na 2.811,33 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in v preostalem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 345,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so toženci dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v višini 22.548,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Naložilo jim je še povrnitev stroškov postopka v znesku 3.515,17 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (razlika do 41.624,68 EUR) je zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe so se toženci pritožili s skupno pritožbo. Predlagajo spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Najprej očitajo, da jim je sodišče prve stopnje zmotno pripisalo odgovornost za nastalo škodo v celoti. V utemeljitev navajajo, da je tožnik injiciral konflikt, ga potenciral, nenazadnje pa tudi bistveno prispeval k nastanku poškodb. Prvi toženec je bil spornega dne s strani I. V. obveščen, da je nekdo nasilno vstopil v ograjeno območje parcel, ki so bile v uporabi prvega in drugega toženca. Vrata naj bi bila odprta nasilno, oseba, ki je vstopila, pa naj bi se nato s kombiniranimi vozilom odpeljala proti konjem, ki so se pasli cca 300 metrov stran. Ko so toženci prišli do parcel, da bi preverili, kaj se je zgodilo, so pri vstopnih vratih v ograjeno območje naleteli na tožnika, ki je očitno vstopil nasilno, tako da je zlomil ključavnico. Drugi toženec je pristopil do tožnika in ga povprašal o nasilnem vstopu, med pogovorom ga je tožnik napadel in sicer tako, da ga je z levo roko stisnil za vrat oziroma sapnik in mu zmanjšal pretok kisika, z drugo roko je vzel iz avta velik kol, s katerim je zamahnil nad drugega toženca. Ko sta ostala toženca to videla, sta stekla v pomoč drugemu tožencu, ki ga je tačas tožnik že vrgel na tla in pokleknil nanj. Najprej je pritekla tretja toženka, ki jo je tožnik prav tako vrgel na tla in pričel stiskati za vrat. Ko je do tožnika prišel še prvi toženec, ga je tožnik udaril s pestjo v obraz in mu izbil zob, s kolom (toporiščem velike sekire), ki ga je tožnik držal v roki, pa je toženca še večkrat udaril. Da ta zgodba tožencev drži, se je izkazalo tudi pri pregledu fotografij na zadnji obravnavi iz kazenskega spisa, kjer se je nahajala tudi fotografija tega kola, ki je bil na kraju dogodka in s katerim je tožnik napadel tožence. Vsi trije so se poskušali braniti pred udarci in agresijo tožnika, pri tem pa je očitno prišlo tudi do poškodb tožnika, očitno torej zaradi njegovih ravnanj, pred katerimi so se bili prisiljeni toženci braniti. Nasilen vstop tožnika na zemljišče in pa inicijacija fizičnega obračuna ter agresija tožnika so nedvomno v bistveni meri, če ne v celoti prispevali k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in škodnih posledic. Resda so bili toženci obsojeni zaradi poškodb, povzročenih tožniku, kar pa ne pomeni, da sodišče ni dolžno presojati tudi prispevka tožnika kot oškodovanca. Nenazadnje je tožnik znatno večji od tožencev, izjemno močan in nenazadnje izkušen v pretepih, kar pomeni, da toženci tožnika nikakor ne bi napadli sami. Tožnik je manj kot leto dni pred tem dogodkom (18. 8. 2014) iz zasede napadel tretjo toženko, jo podrl in udarjal v obraz tako, da jo je resno poškodoval. Zaradi tega je bil voden kazenski postopek, ki pa je bil zaključen s poravnavo. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi soprispeval k zadobljenim poškodbam. Njegov izjemno velik soprispevek izhaja že iz nedopustnega nasilnega vstopa v ograjeno območje. Pri tem je sklicevanje sodišča na izvedensko mnenje irelevantno, saj izvedenec nikakor ni preverjal poteka dogodkov pred nastankom poškodb. Pri tem je navajanje, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila dogajanja, irelevantno, saj so bile pri škodnem dogodku udeležene le pravdne stranke. Življenjsko in logično je, da je ravno od osebe, ki nasilno vstopi na zagrajen prostor, ki ni v njeni uporabi, pričakovati, da bo v primeru, ko je zasačena, reagirala nasilno, zlasti če je z nasprotnimi osebami v sporih, kot je tožnik s toženci. Toženci tožniku očitajo opustitev skrbi za lastno varnost, saj je reakcija na nasilno ravnanje pogosto nasilje, ki se lahko izrazi kot pretiran odgovor na določeno ravnanje in bi se moral zavedati velike možnosti nastanka škode.

Toženci še navajajo, da je sodišče že zato, ker ni upoštevalo prispevka tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri denarne odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode.

Tožniku je v celoti priznalo vtoževani zahtevek za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 10.000,00 EUR. Ta znesek je upoštevaje sodno prakso odločno pretiran, saj posledice vrednoti previsoko. Sodišče je sledilo ugotovitvam izvedenca, da naj bi zdravljenje trajalo do 13. 8. 2015 (to je en mesec po škodnem dogodku), pri tem pa spregledalo, da je glede na zdravstveno dokumentacijo bilo 23. 7. 2015 ugotovljeno, da tožnik subjektivno gledano nima težav, da je gibljivost prstov popolna in mu je bilo razloženo, da se bo občutek na dlani postopno izboljševal. Nepravilno je nevšečnosti med zdravljenjem ocenilo kot skrajno neprijetne in boleče. Bolečine in nevšečnosti ni so bile takega obsega, kot to navaja sodišče. O tem priča tudi dejstvo, da je tožnik že 17. dan po škodnem dogodku žagal drva, torej ni več čutil večjih bolečin, do česar se sodišče ni opredelilo. Bolečine so trajale zgolj nekaj dni. V izvedenskem mnenju je opredeljeno, da tožnik sploh ni trpel zelo hudih in tudi ne hudih bolečin, torej bolečin višje intenzitete, ki bi opravičevale tako visoko odškodnino. Trpel je namreč tri dni srednje hude, nato pa še sedem dni blage bolečine, nato pa še občasne lahke skupaj do izzvenetja cca šest tednov. Poleg tega je tožnik zahteval še nevšečnosti med zdravljenjem zaradi posledic stika s solzilcem, pri čemer izvedensko mnenje v zvezi s tem ni ugotovilo nobenih posledic. Sodišče se do vseh zatrjevanih nevšečnosti, za katere iz mnenja jasno izhaja, da jih ni bilo, ni opredelilo, kljub temu, da je tožniku prisodilo celotno vtoževano odškodnino.

Previsoko je dosodilo tudi odškodnino v višini 10.0000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Duševne bolečine so močno pretirane in napihnjene, sodba pa temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava. Sploh pa je sodišče kar pod dvema postavkama odškodnino dodelilo na podlagi posttravmatske stresne motnje in sicer pod to postavko in pod postavko telesnih bolečin in nevšečnosti. Toženci pojavu posttravmatske stresne motnje še nadalje osporavajo. Ne glede na to se skladno z uveljavljeno sodno prakso odškodnina za obseg škode, kot ga je ugotovilo sodišče, vrednoti bistveno, vsaj dvakrat nižje. Tožnik ni izkazal trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj napad nikakor ni bil takšen, da bi se mu kakorkoli spremenilo življenje, sploh pa ne v ugotovljeni meri. Sodišče je brez dokazov tožniku verjelo, da ima v posledici dogodka težave s spanjem, da je opustil obdelavo vrta, čeprav je vrt opustil več let pred tem (neuspešno) obdeloval le eno sezono, ter da se tožencev boji. Na absurdnost slednjega kaže dejstvo, da je po škodnem dogodku tekom čakanja na policijo v neposredni bližini tožencev naslonjen na avto slikal svoje rane, kar nikakor ni dejanje človeka, ki se boji svojih napadalcev. V kolikor bi strah do tožencev obstajal, bi ga v sodni dvorani tekom postopka izrazil. Nasprotno, ob pričanju drugega toženca je temu prikrito aplaudiral. Povsem neutemeljene so se izkazale tudi trditve tožnika o zmanjšanju življenjskih aktivnosti v zvezi z aktivnostmi v okviru gorske reševalne službe. Sodišče je pridobilo izpis njegovih aktivnosti po letih, iz katerega je razvidno, da je aktivno sodelovanje opustil že davno pred obravnavanim dogodkom.

Ravnanja tožnika pričajo tudi, da tožnik ni mogel doživljati tako hudega strahu, kot je navedeno v izvedenskem mnenju in izpodbijani sodbi. To je povsem v nasprotju z dejstvom, da je bil prav tožnik tisti, ki je izzval in začel napad z vdorom na ograjeno zemljišče in napadom na drugega toženca, pa tudi z že opisanim čakanjem na prihod policije. Če bi bil v strahu, bi se nemudoma samozaščitno odmaknil. Strah tudi ni mogel izvirati iz narave poškodb, še manj pa ogroženosti njegovega življenja. To tudi ni izhajalo iz njegovih kasnejših ravnanj in komunikacije z zdravnikom. Pretiran je tudi strah, povezan z izidom zdravljenja, predvsem glede na to, da je po škodnem dogodku relativno normalno opravljal vsa opravila, da so bili obeti zdravljenja vedno dobri, da ni prihajalo do zapletov in da ni potreboval nikakršne pomoči pri vsakdanjih opravilih. Že 10. dan je bila dana prognoza popolnega okrevanja.

Pritožba izpodbija tudi odmero odškodninskih postavk za materialno škodo. Izvedenec je jasno navedel, da tožnik zaradi okrevanja ni potreboval tuje pomoči. Vse potrebe, ki so nujno potrebne za njegovo varnost in obstoj ter vsakodnevna opravila je lahko zagotavljal sam, čeprav s povečanimi napori. Sodišče mnenja ni upoštevalo, gre za izrazito arbitrarno in nedopustno ravnanje sodišča, za katerega ni podlage. Sodišče tudi ni utemeljilo, zakaj v tem delu mnenju ni sledilo. Če se je s svojo partnerico dogovoril za pomoč pri opravljanju vsakodnevnih opravil, to še ne pomeni, da je pomoč rabil. Obseg njene pomoči ni presegal obsega, ki si jo sicer med seboj nudijo partnerji, če pa je, potrebe po tem ni bilo. Zato tožniku prisojenih 360,00 EUR ne pripada. Prav tako je sodišče tožniku neutemeljeno prisodilo 50,00 EUR odškodnine na račun stroškov za zdravila, sploh, ker tožnik ni v dokaz predložil nobenega računa za zdravila. Tudi iz zdravstvene dokumentacije potreba po nakupu zdravil ne izhaja. Ne gre za upravičen strošek. Zdravila, ki jih je potreboval, krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Sodišče po mnenju tožencev tudi ni ustrezno obrazložilo odškodnine iz naslova potnih stroškov, saj se ni opredelilo, zakaj tožnik ni uporabljal javnega prevoza, ki mu je bil na voljo in bi mu omogočal pristop do zdravstvenih storitev.

Toženci nazadnje grajajo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel le s 54 % svojega zahtevka, sodišče pa mu je prisodilo 77 % stroškov. Očitno je nepravilno presodilo okoliščine konkretnega primera. Toženci poudarjajo, da tožbenemu zahtevku niso oporekali po temelju, zato o temelju uspeha ni bilo treba odločati, poleg tega pa sodba o tem niti nima razlogov. Toženci so tekom postopka prerekali zgolj opis dogodka in poudarili, da je treba o odškodninski odgovornosti odločiti upoštevaje soprispevek tožnika. Še več, v svoji vlogi z dne 21. 2. 2019 so navedli, da se strinjajo z navedbo, da je sodišče vezano na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, da pa se ne strinjajo, da se je sodišče oprlo na v kazenskem postopku ugotovljen potek dogodkov. Vztrajajo pri opisu dogodkov, kot so ga podali tekom postopka na prvi stopnji, deloma pa tudi v tej pritožbi in na ugotavljanju soprispevka tožnika. Sodišče bi moralo glede na navedeno tožniku zavrniti 46 % stroškov.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Kakršen koli soprispevek zanika. Navaja, da je parcela, na katero je prišel spornega dne, v solasti bratov in da mu brata dostop nanjo neupravičeno preprečevala. Prišel je z namenom, da vzame vrtno orodje, ki ga je potreboval. V trenutku, ko je želel oditi, so ga na vratih ograde parcele ustavili toženci in mu umik brez kakršnekoli predhodne komunikacije preprečili z nepričakovanim napadom. Napad je opisal že v kazenskem postopku. Navedbe tožencev o poteku zavrača kot neresnične in hkrati kot nemogoče. Če bi držale, bi se to odrazilo v poškodbah tožencev, do česar pa ni prišlo. Kar se tiče dogodka s tretjo toženko v letu 2014, se je tožnik samo branil pred njenim napadom tako, da je proti njej enkrat zamahnil s hrbtno dlanjo leve roke, kot je že pojasnil. Če bi navedbe tožencev držale, ne bi bile pravnomočno obsojene za kaznivo dejanje, pač pa bi jih kazensko sodišče oprostilo zaradi dejanja, storjenega v silobranu. Tožnik kot neutemeljene prereka tudi vse pritožbene navedbe, s katerimi toženci napadajo presojo o višini odškodninskega zahtevka in odločitvi pritrjuje kot materialno pravno pravilni. Sklicuje se na izvedensko mnenje in ponavlja svoje navedbe v zvezi s posameznimi odškodninskimi postavkami. Pri tem zanika, da bi 17. dan po dogodku žagal drva, zatrjeval in dokazal je, da je bil prisoten pri žaganju drv v začetku oktobra 2015. Glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot primerljivi navaja zadevi II Ips 72/2001 in II Ips 1198/2008.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Gre za odškodninsko pravdo, v zvezi s škodnim dogodkom, v katerem so bile udeležene pravdne stranke. Po podatkih spisa so tožnik, prvi toženec in drugi toženec bratje, tretja toženka je zunajzakonska partnerka drugega toženca. Bratje so sprti in so bili sprti že pred konfliktom, v katerem je bil tožnik poškodovan in ki se je pripetil 13. 7. 2015.

Glede temelja odškodninskega zahtevka:

6Ni sporno, da so bili toženci s pravnomočno kazensko sodbo spoznani za krive, da so storili kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, s tem da so se navedenega dne okrog 6.30 ure zjutraj vsi trije zapodili v tožnika z namenom, da ga hudo telesno poškodujejo, pri čemer ga je najprej dosegel drugi toženec in ga pričel porivati, skoraj istočasno pa je prvi toženec proti njemu zamahnil z manjšo sekiro, medtem ko ga je tretja toženka pošpricala z obrambnim sprejem v obraz, da ni nič videl in ni mogel zbežati, ampak se je lahko pred udarci s sekiro le poskusil braniti tako, da je predse dvignil levo roko, v katero ga je prvi toženec zadel, ko so ga vsi pretepali, pa sta s prvim tožencem padla na tla, kjer ga je med prerivanjem še nekajkrat udaril s sekirico na roki in enkrat po temu glave, ves ta čas pa ga je tretja toženka špricala s solzivcem, tožnik pa je pri tem utrpel prelom 5. in nalom 2. dlančnice leve roke, vsekanino na hrbtišču leve roke, vsekanino na levi podlahti, vsekanino na levi nadlahti, udarnino v predelu leve lopatice, udarnino desne nadlahti in vsekanino na levem temenu glave, zaradi česar je bila okvarjena ali oslabljena njegova leva roka, njegova zmožnost za delo pa za mesec dni znatno zmanjšana, ostale pa so mu tudi vidne brazgotine.

7Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, je bilo v tej pravdi vezano na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Gre za vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstoji kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Posledično toženci v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka ne morejo več (uspešno) uveljavljati ugovorov kot na primer, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njihovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, da ni podana njihova krivda. Smiselno pa so s svojimi v pritožbi ponovljenimi navedbami poskušali ravno to. Sodišče prve stopnje teh navedb ni spregledalo. Pravilno je presodilo, da z njimi toženci ne morejo uspeti. Ni mogoče mimo dejstva, da je verzija poteka dogodka, kot ga opisujejo, povsem drugačna od ugotovitev v kazenski sodbi, ugotovitve v njej celo izključuje, je nelogična, niti ne ponuja sprejemljive razlage nastanka tožnikovih poškodb; kot taka ne substancira soprispevka, kot so to skušali okvalificirati toženci. V sodbi je namreč jasno ugotovljeno, da se je kaznivo dejanje zgodilo tako, da so bili toženci tisti, ki so začeli fizični napad na tožnika (konkretno drugi toženec, nato še druga dva) in se je tožnik branil, toženci pa skušajo prikazati ravno nasprotno. Strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je bilo izdelano v tej pravdi, potek dogodka, kot izhaja iz kazenske sodbe, dodatno podpira, saj iz njega jasno izhaja, da tožnikove poškodbe predstavljajo obrambne poškodbe (tega dela mnenja toženci po podatkih spisa tudi niso problematizirali). Nenazadnje je (kar se nadaljnjega poteka dogodka tiče) tudi življenjsko gledano povsem neprepričljivo zatrjevanje, po katerem bi tožnik s svojo fizično silo obvladoval na tleh enega od tožencev in sočasno na opisani način še ostala dva, ki sta pritekla zraven. Iz spisovnih podatakov tudi ne izhaja, da bi bile dokazno podprte navedbe tožencev, da so v konfliktu utrpeli telesne poškodbe. Če je tožnik na zatrjevani način vstopil v ograjeno območje (glede katerega so stranke očitno v sporu), pa samo zase tožencem ne more biti v prid. Taka okoliščina ne more biti opravičljiv razlog za fizični napad na tožnika in ne utemeljuje soprispevka. Ob prej navedenem je brezpredmetno tudi sklicevanje na konflikt s tretjo toženko v letu 2014, na neko fotografijo kola iz kazenskega spisa in dejstvo, da je sodišče napisalo, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila njihove verzije.¹ Enako velja za ostale, pavšalno navržene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na grajo ugotovitev o temelju odškodninskega zahtevka.

8Glede na navedeno pritožba ni omajala presoje, da so toženci solidarno odgovorni tožniku za vso škodo, ki so mu jo povzročili v fizičnem obračunu dne 13. 7. 2015.

Glede višine odškodnine:

9Dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji višine zahtevka, so podprte z izpovedbami tožnika, prič M. K. in Z. M. in z izvedenskim mnenjem Komisije za izvedenska mnenja medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 7. 7. 2019, ki je bilo izdelano po pregledu relevantne zdravstvene dokumentacije in osebnem pregledu tožnika ter dopolnjeno z odgovori na pripombe strank dne 28. 10. 2019. Pravdni stranki k mnenju po njegovi dopolnitvi nista imeli nobenih ugovorov in pripomb. Sodišče je na račun nepremoženjske škode tožniku prisodilo odškodnino v višini slabih 19 povprečnih neto mesečnih plač v RS v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

10Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik zahteval 10.000,00 EUR odškodnine in toliko mu je sodišče prve stopnje tudi priznalo. V sodbi je na podlagi izvedenskega mnenja prepričljivo ugotovljeno, da je zdravljenje tožnika trajalo do 13. 8. 2015, torej en mesec, s tem, da je kirurg tožniku prepovedal obremenjevanje levice še najmanj (še) en mesec, nato postopno obremenjevanje. Fizične bolečine, ki jih je tožnik trpel, so bile 3 dni srednje hude, sedem dni srednje hude do lahke, občasne bolečine je trpel še približno tri tedne, povsem pa so tudi lahke bolečine izzvenele v cca šestih tednih. Med nevšečnostmi tekom zdravljenja so ugotovljene in v sodbi upoštevane: 10-krat rentgensko slikanje, operacija v lokalni anesteziji, šivanje in oskrba ter prevezovanje ran, dren v eni od globljih ran dva dni, odstranitev šivom, mesec dni nošenja longete, 7-krat kontrolni pregledi, deset dni analagetikov, razgibavanje poškodovane roke, slabost zaradi zdravil, ki jih je prejemal med ambulantnim psihiatričnim zdravljenjem posttravmatske stresne motnje, ki se je pri njem razvila po obravnavanem škodnem dogodku. Teh ugotovitev s toženci s pritožbenim minimiziranjem posledic in parcialnim sklicevanjem na en zdravniški izvid niso izpodbili. Materialnopravni preizkus pa je pokazal, da je priznani znesek za navedeno odškodninsko postavko previsok. Sodna praksa tako visoke zneske prisoja za precej težje primere. Upoštevaje izhodišča pri presoji odškodnine za nematerialno škodo, ki jih narekuje 179. člen Obligacijskega zakonika (načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti odškodnin) in glede na to pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerna odškodnina na račun prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 5.000,00 EUR in da kot taka ustrezno odseva tudi razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (glej npr.: VIII Ips 76/2014, II Ips 286/2009, II Ips 260/2013, II Ips 79/2009, Pdp 77/2018, II Dor 300/2019, II Dor 133/2016). V prid spremembi je tudi zadeva II Ips 1198/2008, ki jo kot podobno navaja tožnik v odgovoru na pritožbo in za to odškodninsko postavko priznana odškodnina v višini 3,7 plač, kar je bistveno manj kot v obravnavani zadevi, ko je sodišče priznalo 8,5 plač. Zadeva II Ips 72/2001, izpostavljena v odgovoru na pritožbo, glede te postavke ni podobna oziroma primerljiva z obravnavano zadevo, kot trdi tožnik, saj so bile tam nevšečnosti bistveno hujše in daljše, npr. 11- dnevna hospitalizacija, 30 obiskov v ambulantah, dve operaciji, 65-dnevno imobilizacija z opornico in mavcem, nošenje Kirchnerjevih žic,..

11Kar se tiče prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR in odškodnine za strah v višini 2.000,00 EUR, se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo. Preizkus je pokazal, da je glede na že zgoraj izpostavljena izhodišča materialno pravno pravilna. Pritožba tudi dejanskih ugotovitev ni izpodbila. Obstoj posttravmatske stresne motnje in njenih poledic je zanesljivo potrjen z izvedenskim mnenjem. Glede na ugotovitve v sodbi gre za rezidualno in kronificirano, trajno motnjo, ki je pri tožniku pustila posledice, ki se odražajo v njegovem vsakdanjem življenju. Trajne okrnjenosti na področju funkcioniranja se pojavljajo predvsem zaradi te motnje v povezavi z okrnjeno funkcijo leve roke, predvsem moči in senzibilitete v drugem prstu leve roke, kjer čuti mravljince oziroma kot da bi bila koža gluha. Kvaliteta tožnikovega življenja se je po prepričljivih sodbenih ugotovitvah upoštevno zmanjšala (težave s spanjem, opustitev oziroma zmanjšanje dejavnosti v gorski reševalni službi, obdelave vrta) in utemeljuje prisojeni znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Drugačne pritožbene trditve v izvedenih dokazih nimajo podpore, kar velja tudi za lastno posplošeno razlago s strani sodišča pribavljenega izpisa aktivnosti pri gorski reševalni službi. Pri tem ne drži, da je sodišče iste posledice posttravmatske stresne motnje upoštevalo pri dveh odškodninskih postavkah – v sklopu nevšečnosti med zdravljenjem je upoštevalo zgolj slabosti zaradi zdravil med preteklo zdravstveno terapijo pri psihiatru. Sodišče prve stopnje je v tem delu primer ustrezno vrednotno vpelo tudi med lažje in hujše primere. To velja tudi za odškodnino za strah. Glede na ugotovljeni potek fizičnega napada tožnika je življenjsko prepričljiva ugotovitev, da je tedaj tožnik doživljal hud strah, pri čemer neposredno po dogodku ni mogel vedeti, kako hude poškodbe je dobil. Zmerno hud strah je nato po glede na izvedensko mnenje trpel še en dan, ko je opravil diagnostične postopke, v nadaljevanju pa je trpel blag strah za zid zdravljenja še tri mesece. Teh ugotovitev toženci ne morejo omajati z lastno oceno posledic mimo izvedenskega mnenja, ki ga prej niso grajali.

12Odločitev glede 360,00 EUR odškodnine za tujo pomoč in postrežbo je ustrezno obrazložena in ni nerazumna. Izvedensko mnenje je napravljeno ob izhodišču nujnih potreb za varnost in preživetje oškodovanca; glede na sodno prakso, življenjske izkušnje in pravila logike pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik pri vsakdanjem funkcioniranju v primerjavi s stanjem pred poškodbami (že zaradi longete, ki jo je nosil en mesec) dejansko omejen, kot je navedeno v sodbi in da ni mogel sam voziti avtomobila, ko je hodil na zdravniške kontrole. Te ugotovitve so podprte z izpovedbami tožnika M. K. in Z. M.. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku prizna odškodnino za čas enega meseca za dve uri dnevno, sprejemljiv in pravilen. Enako velja za prisojeni znesek 138,68 EUR kilometrine za potne stroške za vožnje na zdravniške preglede. Toženci v pritožbi niso podali tehtnih navedb, s katerimi bi omajali višino te odškodninske postavke. Pri tem niso niti konkretizirali, koliko bi znašali stroški javnega prevoza oziroma da bi bili nižji od prisojenega zneska. Sodna praksa pa dopušča tudi odmero, ki izhaja iz kilometrine. Z vsebino svoje pritožbe niso izpodbili niti odškodnine 50,00 EUR za protibolečinska zdravila in čaje, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo ob upoštevanju tožnikove izpovedi, po prostem preudarku, kar mu omogoča določba 216. člen ZPP. To je tudi pojasnilo. Zato z očitki, da tožnik ni predložil računov, pritožba ne more uspeti. Glede na potek časa je tudi življenjsko sprejemljiva navedba tožnika med postopkom, da računov več ne hrani.

Sklepno o glavni stvari:

13Skupno je torej pritožbeno sodišče odškodnino za nematerialno škodo znižalo za 5.000,00 EUR. Namesto 22.548,68 EUR bodo morali toženci tožniku plačati 17.548,68 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka ustrezno spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu glede glavne stvari potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O stroških postopka:

14V posledici je pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pravdnih stroških tožnika in tožencev v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP), upoštevaje kriterije iz 154. člena ZPP. V tem delu podaja tudi odgovor na pritožbene navedbe glede stroškov. Iz konteksta pritožbe glede temelja (ko se sklicujejo na soprispevek tožnika) jasno izhaja, da so toženci že v postopku na prvi stopnji tožbenemu zahtevku oporekali že po temelju. Drugačno razlogovanje pritožbe pravno ne vzdrži. Sodišče prve stopnje se zato ni ukvarjalo zgolj z višino zahtevka, temveč tudi s temeljem. Da bi bilo iz zatrjevanih razlogov odločanje o uspehu upoštevaje temelj in višino zahtevka izključeno, torej ne drži. Tožnikov končni uspeh je glede na enako izhodišče in spremembo sodbe po višini nižji in po matematičnem izračunu znaša 70%, uspeh tožencev pa je zato 30 % in v tem sorazmerju sta eden od drugega upravičena zahtevati povrnitev svojih pravdnih stroškov. Sami odmeri pravdnih stroškov toženci niso oporekali. Stroški tožnika po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo skupno 5.827,76 EUR in 70% od tega znaša 4.079,43 EUR. Skupni stroški tožencev v postopku na prvi stopnji so ugotovljeni v neizpodbijani višini 4.226,96 EUR in 30% od tega je 1.268,10 EUR. Po medsebojnem pobotanju morajo toženci tožniku vsled spremembe odločitve o glavni stvari plačati 2.811,33 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Znesek iz II. točke izreka izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče temu ustrezno znižalo.

15Nazadnje je pritožbeno sodišče odločalo še o stroških tega pritožbenega postopka, prav tako upoštevaje kriterij uspeha strank. Toženci so s pritožbo uspeli delno po višini, to je 22%, po temelju pa ne. Skupni uspeh je tako zaokroženo 10%. Toliko ugotovljenih stroškov pritožbenega postopka jim mora povrniti tožnik. Po izračunu to znaša 67,20 EUR. Skupen znesek njihovih stroškov v višini 672,00 EUR je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe, zahtevek iz stroškovnika in določbe Odvetniške tarife. Gre za stroške za zastopanje po odvetniku (nagrado za postopek v vrednosti 750 odvetniških točk - tarifna št. 21/1 OT), povečanje nagrade na račun zastopanja več strank 150 točk (tretji odstavek 7. člena OT), 2% izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) ter na vse skupaj še 22% DDV (12. člen OT). Tudi tožniku gredo uspehu (90%) sorazmerni stroški pritožbenega postopka. Za obrazložen odgovor na pritožbo je pritožbeno sodišče tudi njemu je priznalo zahtevano nagrado v vrednosti 750 točk, z 2% izdatki, kar skupno znaša 459,00 EUR. Glede na uspeh mu morajo toženci povrniti 413,10 stroškov pritožbenega postopka. Po medsebojnem pobotanju so dolžni toženci tožniku plačati znesek 345,90 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

¹ Tak zapis se očitno nanaša na dejstvo, da so v odgovoru na tožbo v sklopu opisa spornega dogodka za zaslišanje predlagali I. V., ki je videl nekoga v ogradi in jih je o tem obvestil, sodišče pa je to pričo tudi zaslišalo.