VSL Sodba I Cpg 725/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.334,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta Poroštvena pogodba, sklenjena na podlagi poroštvene izjave z dne 24. 9. 2010 v zavarovanje obveznosti po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 001 in menična izjava z dne 24. 9. 2010, dana v zavarovanje po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 001, nični. Prav tako je ugotovilo, da sta nični Poroštvena pogodba, sklenjena na podlagi poroštvene izjave z dne 1. 6. 2012 v zavarovanje obveznosti po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 002 in menična izjava z dne 23. 5. 2012, dana v zavarovanje po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 002 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki izročiti 5 bianco podpisanih menic, ki so ji bile izročene v zavarovanje za terjatev na podlagi Poroštvene pogodbe z dne 24. 9. 2010 in menične izjave z dne 24. 9. 2010, dane v zavarovanje obveznosti po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 001, ter 10 bianco podpisanih menic, ki so ji bile izročene v zavarovanje terjatev na podlagi Poroštvene pogodbe z dne 1. 6. 2012 in menične izjave z dne 23. 5. 2012, dane v zavarovanje obveznosti po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 002 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v višini 16.092,56 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih; konkretno naj bi izostali razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke (po vsebini tožena stranka s tem očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena zaradi neizvedbe dokaza). Tožena stranka trdi, da bi izvedenec ugotavljal, ali so zatrjevane ugodnosti, ki jih je družba N., d. d., zagotovila tožeči stranki, predstavljale ustrezno nadomestilo za dana poroštva v skladu s prvim odstavkom 545. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Sodišče prve stopnje je presodilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje zatrjevane ugodnosti s strani družbe N., d. d., po temelju niso predstavljale nadomestila – gre za materialnopravno presojo, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca; zato nadaljnja presoja s pomočjo izvedenca, ali je šlo za po višini ustrezna nadomestila, ni bila več potrebna.

6Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na razlogovanje Vrhovnega sodišča RS v sodbi III Ips 115/2016 z dne 13. 6. 2018.¹ Iz navedene sodbe izhaja, da bi bila tožena stranka dolžna preverjati, ali poroštveni pogodbi predstavljata prepovedan pravni posel, če bi bile podane okoliščine, ki bi ji vzbujale dvom v dovoljenost sklenitve takih pogodb. Ker se tožena stranka ukvarja s financiranjem kot profesionalno dejavnostjo, bi torej tak sum terjal njeno nadaljnje poizvedovanje. Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo opozarja na sodbo III Ips 6/2017² z dne 24. 7. 2018, v kateri pa je Vrhovno sodišče zapisalo, da mora banka svojo dobrovernost (v postopku) dokazovati le v primeru, če bi bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da so bile v trenutku prejetih zavarovanj okoliščine takšne, da bi bilo prepovedano vračilo vložka očitno. Takšne okoliščine pa so po presoji Vrhovnega sodišča v navedeni zadevi npr. vedenje banke za slabšanje poslovnega položaja posojilojemalca (obvladujoče družbe v koncernu), zaradi katerega ta ni zmožen vračati predhodno vzetih posojil, ali sodelovanje pri reprogramu prvotnih posojil zaradi nezmožnosti vračila.

7Po presoji višjega sodišča so relevantne okoliščine primera bližje tistim iz sodbe III Ips 6/2017. V sodbi III Ips 115/2016 je namreč Vrhovno sodišče zapisalo, da slabe vere posojilodajalca pri sklenitvi poroštvenih pogodb ne more utemeljevati le dejstvo, da je bil ta seznanjen z obstojem dejanskega koncerna med posojilojemalcem in porokom. V citirani zadevi je torej tožeča stranka očitek slabe vere gradila zgolj na dejstvu obstoja dejanskega koncerna, na podlagi česar naj bi posojilodajalec moral poizvedovati, ali je porok prejel ustrezno nadomestilo za dano poroštvo. V obravnavani zadevi pa situacija ni taka. Tožena stranka v pritožbi sama navede, da je bila pred sklenitvijo spornih poroštvenih pogodb seznanjena s stagnacijo oziroma nazadovanjem poslovanja družbe N., d. d., in da se je že v letu 2009 pogajala za dodatna zavarovanja za v tem postopku sporna kredita (str. 6 pritožbe). Nadalje navaja, da so letni izkazi skupine N. za leto 2009 toženi stranki povedali, da poslovanje v skupini stagnira oziroma glede na prejšnja leta nazaduje in da je bila zaskrbljena, da kredit ne bo poplačan (str. 8 pritožbe). Prav tako pa je sama navedla (kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje; 11. tč. obrazložitve) tudi, da je šlo pri kreditnih pogodbah, za katere sta bili dani sporni poroštvi, za refinanciranje prej obstoječih kreditov družbe N., d. d. Podobno kot v zadevi III Ips 6/2017 bi torej te okoliščine, katerih obstoj priznava, pri toženi stranki morale vzbuditi sum da tožeči stranki dani poroštvi ne bosta ustrezno nadomeščeni (skrb, da družba N., d. d., ne bo zmogla vrniti kredita nedvomno lahko vodi v sum, da omenjena družba tudi ne bo zmogla zagotoviti nadomestila za dano poroštvo). Za toženo stranko namreč velja profesionalna skrbnost – skrbnost dobrega strokovnjaka, ki je najvišja stopnja skrbnosti in je v opredeljenih okoliščinah tožena stranka ne more poskušati prevaliti nazaj na tožečo stranko, da je bila ta zgolj premalo skrbna pri pridobitvi ustreznih nadomestil od obvladujoče družbe, še zlasti če se upošteva tudi njen podrejeni položaj odvisne družbe.

8V sodbi III Ips 6/2017 je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da v primeru ugotovljenih okoliščin, iz katerih izhaja, da bi bilo prepovedano vračilo vložka očitno, in ko hkrati odvisna družba navaja, da ustreznega nadomestila ni prejela, mora nasprotna stranka, četudi gre za nepovezano tretjo osebo, dokazati prejem ustreznega nadomestila. Tožeča stranka namreč zatrjuje negativno dejstvo – da ni prejela ustreznega nadomestila, česar sama niti ne more učinkovito dokazati. S tem je ovržen argument tožene stranke, da ji ni mogoče naložiti dokaznega bremena dokazovanja prejema ustreznega nadomestila, ker to zadeva le udeležence v dejanskem koncernu.

9Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke zatrjevane izvedene dokapitalizacije, posojila tožeči stranki ter dobave blaga in storitev tožeči stranki s strani družbe N., d. d., ne pomenijo ustreznih nadomestil. S sklicevanjem na omenjene posle tožena stranka v praksi zatrjuje, da se lahko kot primerno nadomestilo po prvem odstavku 545. člena ZGD-1 šteje katerikoli kadarkoli izveden posel med odvisno in obvladujočo družbo, kar pa ni namen te določbe. Tako se pri dokapitalizacijah tožena stranka sklicuje na vsaj dve dokapitalizaciji, izvedeni pred sklenitvijo spornih poroštevnih pogodb, ko že pojmovno ni bilo mogoče presoditi, kakšno bi bilo potencialno prikrajšanje, ki bi ga s tema posloma družba N., d. d., nadomeščala. Tudi pri tretji dokapitalizaciji pa gre za po svoji vsebini odplačen posel (konverzija terjatev v lastniški delež) in sam po sebi ne dokazuje, da je pomenila nadomestilo za sporni poroštveni pogodbi (konkretnejših navedb pa tožena stranka ni podala). Tudi za navedbe glede posojil in dobave storitev tožena stranka podaja zgolj pavšalne navedbe o tem, da naj bi pomenile ustrezno nadomestilo, npr. ne pojasni, kako dejstvo dobave blaga in storitev za potrebe delovanja tožeče stranke pomeni ustrezno nadomestilo za dana poroštva, pri čemer tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, da te storitve niso bile plačane. Tudi pri posojilih pa tožena stranka ne ponudi konkretnih trditev in dokazov, ki bi kazali na njihovo neodplačno naravo v smislu zagotovitve nadomestila za dani poroštvi tožeče stranke. Vsak od navedenih poslov ima svoj namen in ga ni mogoče kar pavšalno umestiti v okvir nadomestila iz prvega odstavka 545. člena ZGD-1. Povezava poslov, ki so pomenili ustrezno nadomestilo danima poroštvoma, mora biti razvidna oziroma dokazljiva, ne pa le pavšalna in v bistvenem temelječa le na tem, da sta odvisna in obvladujoča družba poslovno sodelovali. V posledici navedenega tožena stranka ne more uspeti niti z argumentom, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati delno nadomestilo za dani poroštvi v obliki dokapitalizacij in bi bili sporni poroštveni pogodbi tako nični le v presežku nad z dokapitalizacijami nadomeščenim delom poroštev.

10Neprepričljivost in posledično neutemeljenost navedb tožene stranke o ustreznih nadomestilih dokazuje tudi njihova nekonsistentnost. Tožena stranka trdi, da je dokazala prejem ustreznih nadomestil po prvem odstavku 545. člena ZGD-1 s tem, ko naj bi dokazala, da je družba N., d. d., tožeči stranki vse od njene ustanovitve leta 2006 zagotovila več nadomestil za dani poroštvi (str. 5 pritožbe), hkrati pa sodišču prve stopnje očita nerazumno presojo, da bi morala tožeča stranka že ob sami sklenitvi spornih poroštvenih pogodb prejeti nadomestilo (str. 11 pritožbe). Če tožena stranka trdi, da je zahteva, da bi morala dokazati nadomestilo že ob sklenitvi poroštvenih pogodb, nerazumna, česar sicer sodišče prve stopnje niti ni zapisalo (že iz določbe drugega odstavka 545. člena ZGD-1 izhaja, da se lahko prikrajšanje nadomesti tudi kasneje), je še toliko manj razumno, da bi naj ustrezno nadomestilo pomenili posli, sklenjeni več let pred sklenitvijo spornih poroštvenih pogodb, ko nobene okoliščine o spornih poslih prikrajšanja niso bile znane.

11V zadevi III Ips 6/2017 je Vrhovno sodišče pojasnilo tudi, da ob upoštevanju že navedenih relevantnih okoliščin primera, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena, svoje dobre vere ne more utemeljiti s sklicevanjem na morebitno nepopolnost poročila o odnosih z obvladujočo družbo oziroma na zapis v omenjenem poročilu, da odvisna družba zaradi poslov z obvladujočo družbo ni bila prikrajšana. Zato tudi s tem pritožbenim argumentom ne more uspeti.

12Na podlagi vsega navedenega je tako odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti spornih poroštvenih pogodb zaradi kršitve prisilnih predpisov (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZGD-1) pravilna. Višje sodišče se zato do drugih pritožbenih navedb tožene stranke, s katerimi je izpodbijala presojo sodišča prve stopnje, da sta sporni poroštveni pogodbi nični tudi zaradi domnevno odpadle podlage teh pogodb, ni ukvarjalo, saj za odločitev niso bile (več) pravno odločilne.

13Tožena stranka se zoper odločitev o stroških postopka pritožuje zgolj v posledici očitane zmotne odločitve o glavnem delu zahtevka, zato višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

14Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določbami Odvetniške tarife (OT) je višje sodišče tožeči stranki priznalo 4.500 točk za odgovor na pritožbo in materialne stroške (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk) v višini 55 točk, skupno 4.555 točk. Višjih stroškov tožeči stranki ni priznalo, saj za to ni podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 3.334,26 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Citirana sodba predstavlja odločitev o zavrnitvi revizije zoper sodbo višjega sodišča I Cpg 1436/2015 z dne 30. 8. 2016, na katero se tožena stranka prav tako sklicuje v potrditev svojih navedb. Gre torej za isto zadevo, obravnavano na II. In III. stopnji.
² Citirana sodba predstavlja odločitev o zavrnitvi revizije zoper sodbo višjega sodišča I Cpg 1662/2015 z dne 27. 9. 2016.